Stala sva v mehki, svetlo zeleni pokrajini bivše Juge, ko mi je pisateljski kolega Dušan Šarotar, obsedenec z lepoto kot je nekoč v šali pripomnil črnogorski pisatelj Milorad Popović, na uho zašepetal definicijo literature: literatura, tista resnična, ki se dotakne strun srca, in na doslej še nevideno vrže novo svetlobo, je pogovor z mrtvimi. Ob branju tretje pesniške zbirke Miljane Cunta Svetloba od zunaj (Mladinska knjiga, 2018) s spremnim zapisom Braneta Senegačnika, mi je Duškov stavek ves čas pronical na plano. Recimo, da je zbirko, sestavljeno iz petih ciklov, ki nosijo naslove po posamičnih verzih, mogoče brati kot proces, ki organizira kaos zunanjih vtisov. V takšni interpretaciji pozornost do nečesa seveda spremlja odvrnitev pozornosti od drugega. Občutek je, da je v Cuntini knjigi na delu vedno neka odsotnost; ob tistem, kar beremo, je vedno nekaj, česar ne vidimo, in da je to vidno prav zato, ker je neko drugo nevidno. Seveda je ena temeljnih resnic literature in z njo poezije v tem, da prikazovanje spremlja tudi prikritje, toda dejstvo je tudi, da se to v Svetlobi od zunaj dogaja na prav poseben način.
Senegačnikova opredelitev zbirke je, da je to lirična poezija, katere prava tema je doživljanje resničnosti, osebna zgodba torej, povezana z različnimi vidiki življenja; te lege se gibljejo od meditativnih uvidov in refleksij o smislu pesnjenja in pesništva do erotičnih pasaž in odpiranja religioznih vprašanj ter odpiranja bivanjskih tem do slik iz narave in celo risanja zemljevida Ljubljane. Zarisi so mehke barvne plošče, nikoli povsem ulovljivi in opredeljivi, zato je verjetno res, da je vsako branje, in še posebej v tem primeru, lahko samo osebno, čeprav je vendarle mogoče (za)trditi, da pesmi povzemajo splošnejšo izkušnjo, predvsem v zavedanju, da realnosti ni več mogoče zaobjeti, in da se je mogoče odzivati samo še na fragmente. Kot sugerira že sam naslov zbirke, povzet po naslovu ene od pesmi, vključene v četrti cikel pesmi Anatomija spomina, je ključno, iz katere perspektive opazujemo. Nove pesmi zajamejo cel spekter zaznavnih in čustvenih procesov, med katerimi je, tudi v primerjavi s preteklima zbirkama, nova bližina (po vsej verjetnosti moškega) drugega, ki tokrat ponuja uteho.
Oko kot čutni organ, ki pripušča na mrežnico razlomljeno svetlobo, je resda temeljni percepcijski aparat, ni pa edini. Bolj smiselno bi bilo govoriti o izkustvu, zaradi katerega imamo občutek, da pesmi sugerirajo nadpogled, mestoma seveda tudi obrnjen pogled na vsakdanjosti, ki jih nenadoma osvetli z nove perspektive. Ne glede na to, da nas od prve pesmi dalje posrka pronicljiv pesničin notranji svet, pa se že zelo kmalu vprašamo, kakšna je njena drža do sveta, oziroma kakšen je njen pogled? Z nekaj kritiške pretencioznosti bi se dalo reči, da je njen pogled “tukaj in zdaj”, hkrati pa aktivira pogled, ki zna tukajšnjost in zdajšnjost prepresti v celovitejšo formo, ne da bi se pri tem zatekala v abstrakcijo. Ta previs, torej vpeljava emocije, ne da bi bila pesnica tudi sentimentalna, se zgodi spontano, in verjetno je to tudi ena ključnih kvalitet knjige. Na eni strani breztežnost zraka, lebdeča svetloba, prehajanje svetlobe, ki se zelo pogosto resonira z morjem, in na drugi telo, bodisi pesničino telo ali telo drugega, ki se odslikava v svet.
Če množenje citatov, od Joba do Giorgisa Seferisa, od Baudelaira do Hilde Domin, zvežemo s prej omenjeno razpuščeno resničnostjo, ki je procesirana na način impresij, resoniranje z literarnimi teksti bodisi iz preteklosti ali današnjosti lahko razumemo kot poskus obnovitve ideje humanističnih vrednot. Ne glede na to, da so nekatere pesmi v tej zbirki igrive, že na meji otroških seštevank, in spet druge zbite skupaj, je osnovna tonaliteta knjige če ne že privzdignjena, pa vsaj jasna, trezna. Jezik je res brez okrasja, minimalističen, pa vendarle sugestiven in iščoč notranje pore, prelive, obrate.
Samoumevno je, da je Svetlobo od zunaj, tudi zaradi medbesedilnosti, ki sugerira, da literatura ni vzporeden svet, pač pa proizvaja avtonomno resničnost, ki resničnost poglablja in razširja, mogoče brati na več nivojih. Morje, ki je v tej knjigi prav toliko pomembno kot svetloba, je bralcu na primer pripeljano pred oči preko verzov Cesareja Paveseja, in hkrati kot pesničin način zasledovanja sveta. Tovrstna polifonija doseže posebne lege, ko pesnica prebira druge pesnike, in hkrati skozi prebiranje njihovega odtisa – kot je primer pesmi Ob branju Huga Mujice iz cikla Le gibek dvig žerjava – konstruira lastno mrežo pomenov. Na ta način izjemno krhki strukturi pesmi, ki je zgrajena okoli opazovanja drobcenega telesa potonike, zgradi objektivnost. Enkratno doživetje cvetlice po dežju, se pretvori v občo prisotnost. Tista, ki opazuje, prikliče v vidno polje nevideno oziroma redko videno, ali kot beremo v pesmi Po dežju iz že omenjenega cikla: “Mnogotera enost / žarkov je vase zlit / zlat smeh mirujočega, / ki v njem se zdaj / do konca presušena / strast prisostvovanja / pesem pest razpre.”
Zasledovanje objektivnosti oziroma poustvarjanje posebne živosti v zbirki Svetloba od zunaj ne poteka samo na način plastičnega podobja niti na način precizne arhitektonike pesmi, ki premisli vstop v pesem in prediha zaključke, pač pa, da je osredotočena na opisovanje nevidnih svetov. Ta, ki je “prišel iz sveta, ki ga ne vidim”, kot beremo v pesmi Nekdo tam daleč, ni nujno vedno mrtvi, čeprav so občutja končnosti in soočenja z neizprosnostjo narave ena ključnih usedlin te zbirke. Tisti, ki so zmožni prehajanja med svetovi, so neulovljivi, posebni, zmožni zdrsavanja pod površino zunanjosti, v globlji skupni prostor resničnosti. V pesmi Anatomija zločina (iz istoimenskega cikla), ki na zanimiv način uporablja tudi glagolsko osebo, sopostavlja namreč glagolsko množino nasproti edninski osebi, se še najbolj približa opredelitvi, kdo bi ti sprehajalci/sprehajalke lahko bili: “Ti, brez diha, / še ne fant ali dekle, / ne več telo in še ne podoba, / ne pripaden ne zapuščen, / ti, ki te je navrgel črni val / in čigar pozaba bo brez sodbe / usmili se nas.”
Medstanja v prostorskem smislu lepo resonirajo tudi v časovnem pomenu. Pesničina najidealnejša lega so prehajanja iz noči v jutro. Tedaj se “gladina brez vprašanj razpre” (Stopala v oceanu). Svetloba v takšni ali drugačni pojavni obliki je prisotna malodane v vsaki pesmi, četudi na način noči. Tedaj nas drugi ne morejo videti, hkrati pa tudi ne vidimo sebe in predvsem ne vidimo pisati. “Pišem in pišem, / dokler je svetlo”, se glasijo verzi pesmi Naplavine iz cikla Zadnja bližina, ki je najbolj povnanjen. Tudi tu so verzi prečiščeni, že na meji matematičnega sklapljanja, pri čemer imamo občutek, da Miljana Cunta poeziji vrača njeno primarno. Odsotnost mrtvih, katerih prisotnost ponovno sestavlja, posvetilo prijateljici, ki je izgubila otroka (“Odslej boš varna / na zbiti zemlji smrti”), impresijske slike iz narave, ki jim je nemogoče dodati in nemogoče karkoli odvzeti (“Ni časa za smrt / v poletnem brezčasju, / zato dežuje naskrivaj.”), prejemanje nizkih udarcev sveta, odpiranj religioznih vprašanj na oseben način itd. so tiste teme, ki ne samo voluminizirajo pesmi, pač pa tudi bralca nagovarjajo, da stopi po njeni sledi.
Po tej tako intenzivni bralski izkušnji ostaja le še vprašanje – kaj lahko in če sploh, besede naredijo v razgovoru med mrtvimi in živečimi, ali živečimi, ki se nahajajo v več svetovih hkrati? Pri Svetlobi od zunaj se mi je zgodilo, da bi najraje molčala, da ne bi mesarila po pesmih, ki se do bolečine zavedajo svojega omejenega dometa. Seveda pesmi zadevajo tudi v tišino, seveda posegajo v druge, onkrajtišinske prostore, predvsem pa se zavedajo, da je to mogoče na način uprizarjanja akta pisanja, vedno znova, pri čemer je smiselno omeniti, da branjenje pesniških obrežij v tej zbirki ne poteka na način pretencioznosti; “Od zemlje obnorela / koprivasta slutnja vidi / nič, kjer bo jutri vse.” zapiše v izteku pesmi Prihod v Jeruzalem. Gre za to, da gladko gibanje besed zmore tekača prikazati, in to je v informacijski dobi, ko so vsi dogodki enako pomembni in edinstveni, v čudežni luči. Kar se zgodi na koncu, ni to, da se je tekač utrudil (simbolika stopal je sicer izjemnega pomena), pri čemer se je svetloba, gosta in rumenkasta, razprla, obstaja na čistini, pač pa, da je postal resničnejši od resničnosti same.
Miljana Cunta: Svetloba od zunaj. Mladinska knjiga 2018, 22,98 evrov.
