AirBeletrina - Pesmi kot utripajoče celice
Refleksija 5. 9. 2018

Pesmi kot utripajoče celice

»besede iz groba: / v pesmi / ki si jo prvič prebrala / v minuli jeseni / na mestnem obzidju / sem upodobil tebe / prijateljica / iz davnega pomladnega gozda«

To so verzi Jureta Detele, ki v veliki meri zaobjamejo vse kategorične lastnosti njegove poetike.

Najprej: Jure Detela je resda »v grobu«, a živ bolj kot kadarkoli. Njegove pesmi so zaživele v obsežni zbirki Zbrane pesmi, ki jih je v dvajsetletnem obdobju marljivo zbiral in uredil Miklavž Komelj; s tem seveda pot raziskovanja njegove poetike ni dosegla vrha, pač pa se šele zares pričenja.

Drugič: Detelov lirski subjekt je subjekt močne tenzije, ki se v njem poraja zaradi konflikta med urbanim, betonskim, mrtvim in naravnim, živim. Tako se tudi v zgoraj zapisani pesmi ob mestno obzidje postavi podoba pomladnega gozda. To je tisti tempelj dreves, grmičevja in gozdnih živali, ki ga je Jure tako neskončno spoštoval. Da je hodil po gozdu posebej previdno, čuječno, mehko in z neizmernim spoštovanjem do vsega živega, je pritrdil tudi njegov prijatelj Marko Hren, zato nas primarni motiv svetosti slehernega biotopa in vseh živih elementov, ki le–tega gradijo, ne preseneča.

Tretjič: prijateljica. Po nekih teorijah povsem konkretna ženska – Marta Jablonsky Šegula, po drugi strani pa bi lahko šlo tudi za nagovarjanje poezije, pesmi; besede, do katere je pesnik gojil poseben odnos. Beseda obeseduje, označi, omejuje, a tudi širi – zavest tega, ki izpoveduje, in tistega, h kateremu je izpoved usmerjena in ki ji prisluhne ali jo prebere.

Detelova poezija je tako izpoved človeka, ki si priznava, da je rojstvo v resnici svojevrstna smrt, da to, čemur radi pritrdimo, češ kako živi smo, v resnici ni življenje, temveč stanje smrti (»To zemljo ti je prva pokazala / smrt. In z ostro zarezo / ti je odprla oči.«) in da svojo resnično obliko eksistence šele iščemo: »Če bo še v drugem svetu smrt / bom svojo smrt mrtvim razdal / in če bo v drugem svetu življenje / bom vzel življenje od mrtvih«. In vse, kar ima svojo bit, torej tudi živali in bilke vseh vrst, izhaja iz istega življenjskega tkiva. Četudi so naše govorice raznolike, četudi se ne razumemo med seboj, je treba iskati kanale razumevanja in spoštovanja.

»Rotim vas, ljudje, naj vas ne briga / kri živali. Ker vsaka / žival ve, zakaj je izbrala / svojo telesno podobo,« zapiše v pesmi, ki naj bi (domnevno) nastala leta 1976, v njej pa skozi subjekt postavi ločnico med človeškim in živalskim. A ta ločnica ni prazna distanca, ki opravičuje nasilje nad živalmi, nasprotno, to je distanca, ki naredi odnos enega bitja z drugim pristnejši, predvsem pa spoštljivejši. Juretova poezija je namreč poezija detajla in fokusa. Kot vsako bitje je tudi vsaka pesem vredna pozornosti in ločene obravnave: vsaka ima svojo osebnost, obraz, karakteristike, kot je unikatna in neponovljiva tudi vsaka žival, rastlina, vsako bitje …

Zato so nujne časovno-recepcijske determinante njegove poezije med samim branjem: časovni postanek, umiritev, meditacija – ena na ena (enega človeka z enim bitjem, enega bralca z eno pesmijo); da bi se en in drug umirila ter docela posvetila drug drugemu, sta namreč potrebni ločenost in tujost. Bitje je bitju povsem tuje in do konca ločeno od njega. In ne le od drugega bitja, temveč narave v njenem najširšem obsegu.

A prav ta občutek na videz zarezujoče separacije vsega z vsem, vsakega z vsem in vsakega od vsakega daje učinek, nasproten od pričakovanega – vodi namreč v pomirljivo uteho, občutenje varnosti, saj gre za najbolj univerzalno skupno lastnost, nekaj, kar nas v svojem jedru in bolečini najtesneje povezuje. Bitja, bodisi človeška bodisi živalska ali rastlinska, so (lahko) tudi bitja od drugod (»kdor ne poruši mrež v živalskih vrtovih, / ne bo nikoli komuniciral / z bitji s tujih planetov«).

Tako na primer živali, ki smo jih v človeški logiki ločenosti (in omejenosti!) podredili in jih omejili na ozko človeško pojmovanje, Juretov subjekt pojmuje povsem drugače in predvsem mnogo, mnogo širše. Morda so to bitja z drugih svetov, bitja, ki jih v resnici sploh ne razumemo v svojem dejanskem obstoju. A kolikor bolj jih poskušamo ločiti od človeškega zavedanja v procesu podrejanja, tem bližje so nam in tem bolj so ta bitja tudi »naša«. Skozi govorico z njimi namreč razodevamo lastno osebnost, duševnost in čustvene svetove: »Tujec ti skromno razodeva / svoje srce kot hrano«.

Kot pesnik, ki je potemtakem tujec pesmi sami in tujec vsem bralcem poezije …

Detela se namreč svojim verzom približuje na zelo raznolike načine. Če pogledamo njegov pesniški opus, zapuščino, objavljeno v treh pesniških zbirkah (Zemljevidi, Mah in srebro, Tisoči krotkih oči), v revijalnem tisku, k temu pa dodamo še pesmi iz zapuščine, potem opazimo raznolike pesniške tehnike in postopke.

Večkrat smo priča (z)reduciranim verznim okruškom, ki s svojo izpovedno zgoščenostjo spominjajo na silovite pesniške aforizme. Njihova vsebinska kapaciteta je izredno široka. V dveh ali še kakšni pesniški vrstici zraven izpovedovalec razodeva široke miselne sheme, kot npr. v naslednjih dveh pesniških vrsticah: »Pred živim robom sveta je mama. / Nekje za robom sveta je smrt.« Ali pa: »Vse je trohnenje / navzven obrnjena koža zemlje.«

Včasih se distih izteče v ekspresivno zasnovan vzklik: »Glej roko, ki je bleščeča ubila angela / in izravnala svet!«. Postopoma pa se lahko, in to se pripeti večkrat, doda še tretji verz, ki ga oblikuje v vsebinsko odprte forme, npr. »V neslišnem plavajo zvezde, / travnik se odpre. / Kdo čaka?« V tem primeru je pesnik kot »sintezni«, končni verz dodal retorično vprašanje, lahko pa se pojavi npr. tudi čustveno nabit vzklik kot v izpovedno izredno močnem primeru: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!«

Včasih so ta di- in tristišja zapisana v izrazito vsakdanjem, skoraj nepesniškem jeziku, npr. »okrutno bliskanje oči / minister se pripravlja / na govor«, spet drugič gre za primere, ki so jezikovno mnogo bolj pesniški, mestoma celo izredno hermetični in jim je moč pripisati neko globljo, subjektivno interpretacijo, npr.: »preveč poznana veja; / sence pokajo v vrtu«. Ali drug tak primer: »Te pojavnosti, zgrajene iz skal, / krvav ovratnik na koži.«

Obenem pa lahko hitro opazimo, da so Detelove pesmi kot utripajoče celice, ki se krčijo in širijo, torej transformirajo v obe smeri. Če je tako po eni strani osrednji postopek odvzemanje, so prav ti, vsebinsko precej zaprti distihi povod za poetično širjenje, dodajanje, nadgrajevanje, ko se verzi razraščajo na mnoge načine in v več smeri, zato ne preseneča pestra paleta oblik, ko pesmi opazujemo v kontekstu zunanje zgradbe. Iz teh drobnih, »sramežljivih« pesniških kreatur, ki so vsebinsko prave male eksplozije, se pesmi zatem razraščajo v štirivrstičnice, mnogovrstičnice, te pa naprej v kitične in nekitične pesmi, tudi nekatere klasično zasnovane oblike itd.

Ob tem bi hitro pomislili, da je bil Detela podvržen avantgardnemu občutju absolutne pesniške svobode, da je verz in njegovo evolucijo prepuščal svobodni izbiri, le intimnim ustvarjalnim vzgibom določenega hipa ali da je bil celo nagnjen k razpuščenosti forme in določanju le–te zgolj na podlagi naključja. A če poznamo njegove zadrege, ko je razmišljal o poeziji, o besedi, o pesništvu, ko se je opredeljeval do stilistike v pesniškem itd., potem vemo, da je bilo vse skupaj dodobra premišljeno.

Ena pesem je tako (lahko) povod za drugo, ker je od nje dovolj ločena, ker ji je – kako paradoksalno – dovolj tuja! In vsaka predstavlja fokus, detajl zase, ločeno izpoved, ki ju povezuje ravno trdnost in suverenost vsake posebej. Detelov opus je tako kontinuiteta posameznih pesmi in ne pesništva, zato ne smemo govoriti o razvoju njegovega pesništva, temveč o razvoju njegove pesmi – ene same, ki obenem obsega tudi vse druge in vsako nadaljnjo posebej.

Podobno je pravzaprav tudi s pesniškim jezikom, ki izrazito variira. Vsaka pesem je, ponovno, izraz specifične drže in pogleda. V nekaterih pesmih se npr. povsem dosledno drži pravopisa, uporablja ločila, spet v drugih zanemari to razsežnost besedil. Enkrat v maniri velikih simbolistov Sonce zapiše z veliko začetnico  in ga tako pretvori v lastno ime (»O Sonce, ki daješ življenje«), spet drugič mirno pozabi na razmerje med obče- in lastnoimenskimi sestavinami.

A skrb je odveč, kajti notranja poetična logika je trdna: vsako bitje je bitje zase, je svet v svojem svetu, je magična in hkrati enigmatična »tvorba«, ki si zasluži vse naše čudenje in vzhičenje – torej je vsako bitje lastno samemu sebi in je obenem tudi simbol nečesa višjega in večjega, ne da bi ga bilo treba poimenovati z lastnim imenom, zapisanim z veliko začetnico.

Tudi iz tega vznika pesnikovo skoraj obsesivno ukvarjanje s problemom metafore. Četudi je njegova poetika v sedemdesetih zrastla iz pesniške logike, temelječe na posebnem odnosu do metafore, se je v osemdesetih letih v njem zgodil preobrat v razumevanju tega stilnega sredstva, saj se je želel povsem oddaljiti od metafore kot take. Ta želja je šla že tako daleč, da je v vsaki besedni zvezi videl kako metaforo, slednje pa je v njem izzivalo tesnobna stanja, celo panične napade: »Totalna metafora, totalni simbol, / ki velja za tukaj in outside, / ki je viden z obeh strani, / tako da outside izgine.«

Čeprav je v naši zavesti običajno prepričanje, da je metafora praviloma nekaj, kar prostor pesniškega jezika širi, bogati, jo je Detela razumel ravno nasprotno, češ da pomene preveč zožuje in zbanalizira na eno samo funkcijo. Tako se v resnici ta jezikovni element ne uresniči docela kot samostojna jezikovna entiteta, delec, ki bi ga bilo vredno občudovati, pač pa v stilni ustroj pesmi vnaša določeno zmedo. Edino od stilnih sredstev, katerega rabo je razumel kot utemeljeno, je bila primera, ki je bila v njegovem ustvarjalnem kontekstu dovolj polifunkcionalna in karseda večplastna.

Večplastnost pa je gotovo tudi ustrezna besedna oznaka, ko se dotaknemo pesnikovega življenja, četudi seveda njegova poezija biva ločeno in se je tako tudi razvijala, a vendarle med enim in drugim obstaja več močnih vezi – ljubezen do živali, spoštovanje biotopov, lucidno premerjanje vsega živega, vstopanje v magijo življenja.

Da bo Jure izredno bister človek, je nakazovalo že njegovo zgodnje življenjsko obdobje, ko bi se naj, star le dve leti, s pomočjo kock naučil brati latinično in cirilično pisavo. Da o tem, da je menda znal na tisoče pesniških besedil v več jezikih že od zgodnjega osnovnošolskega obdobja naprej, sploh ne razpravljamo.

Bil je krhek, senzibilen, spoštljiv in visoko ustvarjalen!

Obenem pa tudi uporniški, samosvoj, odločen in izredno natančen!

To je pokazal s številnimi družbenimi in političnimi intervencijami v prostor: v vojski se je na primer uprl nošenju uniforme in orožja, zavračal pa je tudi mesno hrano; v društvo slovenskih pisateljev je vstopil, a tudi hitro izstopil, saj je vodstvu očital, da se je premalo zavzelo za izpustitev zaprtega srbskega pesnika Gojka Đoga; vseskozi, že od gimnazijskih let naprej, se je zavzemal za odpravo smrtne kazni in za to navajal številne izjemno močne argumente; deloval je tudi v slovenskem političnem življenju, v okviru katerega je sestavljal program svoje stranke, koval ideje o zasnovi vlade in se izkazal s svojimi izjemnimi političnimi ter sociološkimi idejami.

Po drugi strani ga je prizadela vsaka »mala« smrt. Tako je večkrat odpiral vrata kletk v živalskem vrtu, to spoštovanje pa se je skozi različne akcije postopoma razširilo tudi na najmanjša živa bitja. Pred smrtjo je na primer reševal mravlje, ki bi jih lahko usmrtila drsna vrata trgovin. Mnogokrat je na kakem sprehodu po mestu potožil, da čuti hudo tesnobo, ko hodi med vsemi žuželčjimi trupli, ki so bila posledica človekovih intervencij v prostor in naravo. Posledično je uvedel vegansko prehrano, ki je povsem zavračala živalski izvor, saj ni prenašal nobene oblike izkoriščanja živali in nasilja nad njimi. S silno pretresljivostjo je izrazil muko, ko je nekoč med pripravo jajca zagledal v njem piščančji zarodek, od takrat naprej pa jajc ni več jedel.

Žal je zaradi zavračanja medicinske pomoči (tudi medicina je po njegovem v mnogih vidikih  temeljila na izkoriščanju živih bitij) umrl star šele enainštirideset let, za seboj pa je pustil opus širokih duhovnih dimenzij, ki nas uči predvsem ljubiti življenje in posameznika, ki je vsak zase svoje vesolje, enkratno in neponovljivo: »Dosti je ena / sama usoda, / da v njej zažarijo / vsi časi kot flash. /…/ Bog se uči / na mojem primeru.«

Uči pa nas tudi, da si vzamemo čas za vsako pesem, da se zavedamo vsakega verza in besede posebej, saj je v vsaki od njih tista posebna moč, tista posebna deteljevska pesniška lepota, o kateri se je pesnik nekoč izrekel: »Prvi razglašam / njeno lepoto / za zmeraj.«

 

 

Jure Detela: Zbrane pesmi. Zbral in uredil Miklavž Komelj. 1816 strani, 49 evrov.