Pesem si vzame prostor, ki si ga vzame

Ana Svetel Fotografija: Ana Kovač

Ana Svetel je pisateljica in mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njen pesniški prvenec Lepo in prav (LUD Literatura, 2015) je bil nominiran za najboljši prvenec. S svojo zbirko Dobra družba (LUD Literatura, 2019) je prav tako požela velik uspeh – nekaj izmed zgodb je bilo prirejenih za radijsko igro. Je tudi esejistka in redno objavlja v mnogih slovenskih revijah. Marmor je njena druga pesniška zbirka.

Marmor je tvoja druga pesniška zbirka. Tvoj prvenec Lepo in prav je bil razprodan in ponatisnjen, nato pa si se uveljavila tudi še kot prozaistka, saj je bila tvoja kratkoprozna zbirka Dobra družba prav tako izjemno uspešna in tudi razprodana ter ponatisnjena. Je tvoj proces pisanja pri drugi zbirki kaj spremenjen, saj si zdaj že uveljavljena v literarnem prostoru in imaš za seboj že dve pisateljski izkušnji – je to spremenilo tvoj način načrtovanja oziroma snovanja zbirke?

Pesmi, zbrane v Marmorju, so nastajale, odkar je izšla Lepo in prav. Cikel o geometrijskih likih sem na primer napisala le nekaj mesecev po izidu prvenca. Marmor je tako nastajal precej počasi in postopoma in pri tem recepcija prvih dveh knjig ni pomembno zaznamovala pisanja. Pač – nadaljevala sem s pisanjem pesmi, kar je zame kot neko tiho brnenje, kot nekaj, kar se plete vzporedno s tem, kar se dogaja s knjigami, ki so že »zunaj«. Vseeno pa sem, ko sem pesmi začela urejati v zbirko, čutila neki notranji pritisk, pritisk do sebe. Pravijo, da imaš za prvenec celo življenje časa, da ga napišeš, tudi kritiški odzivi pri prvencu knjige so seveda drugačni, medtem ko z drugo zbirko pokažeš svojo pesniško kondicijo, literarni izraz se z vsako naslednjo knjigo jasneje oblikuje. Dela, ki sledijo prvencu, se zato vedno vrednoti tudi skozi vprašanje avtorskega razvoja, nadgradnje, odmika ali poglabljanja v oblikovne in tematske nastavke predhodnih knjig. In ta vidik lahko vnese nova pričakovanja, ki se nato zrcalijo tudi v recepciji. Tega se zavedam, a hkrati menim, da za pisanje to ni, se sme biti zares pomembno. Recepcija dela mora biti karseda ločena od pisanja – ne pišem, da bi ugajala ali »odgovarjala« na kritiške ali bralske odzive poprejšnjih del. Mislim, da se je treba uriti v tem, da je pisanje konstanta, ki teče, kot basso continuo v baročni glasbi.

Se ti torej zdi, da je zate pisanje zelo intimna dejavnost, kjer imaš kontinuiran dialog s sabo?

Ja. Zavedam pa se, da tega dvojega, torej sebe in sveta, tega »zunaj« in »znotraj« ne morem kar ločiti, seveda gre pisanje nazadnje v svet in svet prihaja v pisanje, tudi recimo z branjem. Gre za kroženje v obe smeri. Skušam pa ta vplivanja pri svojem pisanju zaznati, jih reflektirati.

Ko si ravno omenila besedo vpliv – presenečena sem, da so pesmi v Marmorju začele nastajati že pred toliko časa. Pesmi v zbirki so zelo raznolike, so pa nekako homogene vsebinsko ali kar se tiče simbolike. Ko zdaj pogledaš na zbirko kot celoto, kaj so njene ključne vsebinske poteze? Imajo nek prežemajoč občutek, ki ga zaslutim tudi v Lepo in prav.

Če se navežem na tvojo zadnjo pripombo – vsaj v nekaterih pesmi sem skušala v izrazu nagraditi pesniške pokrajine prvenca. Kar pa se tiče glavnih tematik Marmorja, bi izpostavila vprašanje razmerja med gladino in globino. To je tisto, kar po mojem mnenju zaokroža zbirko, in to sem sprevidela, ko je bila knjiga praktično že v tisku. Kaj je tisto, kar zaznavamo na površini, kaj je snovnost »spodaj«. To prepoznavam recimo v morskih pesmih, pa tudi v naslovni pesmi in še kje. Razmerje med gladino in globino, ki ga pravzaprav ne bi rada analitično razvijala, daje zbirki precej ključen podton. Omenila bi morda še nekaj, kar se odraža v številnih pesmih: izkušanje prostorov. Lahko gre za mikroprostore, nek kot sobe, okno, rob travnika ali za notranja občutenja, zamišljanja ali pa za recimo nostalgijo po preteklih prostorih, za prostore spomina. S to prostorsko fascinacijo so povezani seveda tudi moji fizični premiki med Ljubljano, Mariborom, Islandijo, Jadranom ... Močno me zaznamuje lokacija, kjer se nahajam, pa tudi lokacija, kjer nisem, a o njej veliko razmišljam. Tretja poteza, ki močno zarisuje zbirko, pa so pesmi, ki izhajajo iz predmetnega sveta, ki bi jih zelo ohlapno morda lahko uvrstili med predmetne. V mislih imam že omenjeni cikel o geometrijskih likih, pesmi Koromač, Škarje, Saksofon …

Česa takega morda še nisem srečala v kaki nedavno izdani zbirki. Malce razbiješ mehurček, kjer se forma pusti ob strani. Močna si v formi in vsebinsko.

Tega ne morem zares komentirati, ker nimam komparativistične izobrazbe. Rekla bi sicer, da oblikovno ne eksperimentiram, morda sem na prvi pogled precej konservativna: sintaksa deluje, v moji poeziji praktično ni pomensko razbitih fragmentov. Mislim pa, da je ob branju takoj očitno, da so me močno nagovarjale zelo kratke pesmi, takšne, ki lahko na koncu obstanejo v dveh ali treh verzih. Pesmi, ki jih skorajda ni, ki so kot pih peresca.

Prav to mi je ganljiv trenutek tvoje poezije; zmožna si odstraniti ves balast, ostane izčiščena misel. Si jasna in to doda resnično filozofsko kvaliteto tvoji poeziji, ki je morda najbolj izražena prav v Marmorju.

Hvala, takšno branje me izredno veseli. O zelo kratkih pesmih, zbranih v cikel Pesemski okruški, sem dolgo razmišljala kot zgolj o izhodiščih, ki jih bom še razvila, obložila s kako metaforo, podobjem. Vsaj dve leti, ko so me čakale, zapisane na računalniku, sem mislila, da to niso pesmi. Potem sem ugotovila, da točno takšne, kot so, so pesmi. Kot pesnik ali pesnica se je dobro osvoboditi lastnih pričakovanj, kaj naj bi poezija sploh bila. Še bolj pa pričakovanj, kakšna naj bi bila moja poezija. V poeziji ni prisile. Je čas zorenja, ni pa prisile. Na neki točki si je dobro dovoliti uzreti napisano in presoditi, ali je »to to« ali pač ne. Pri tem utišati ego. Mislim, da ne obstaja noben neobhoden imperativ pesništva in poezija je to vedno dokazovala. Vemo, da ima kratka poezija, o kateri sem govorila prej, že dolgo pripoznano mesto, že recimo s haikujem. Pesem si vzame prostor, ki si ga vzame, nima smisla, da pesnik potem okoli tega prostora zgradi še hišo. Če je pesem drobna, če je vse izraženo v treh verzih, je to to.

Kar si razlagala me spomni na verze Nevenke Miklič Perne, v katerih pravi, da moraš biti ponižen pred sliko, ki jo slikaš, pred svojim delom … da svoji umetnosti pustiš svoje življenje. Je to tvoj odnos do literarnega dela?

Nisem ustvarjalka, ki bi se imela za nekakšno posrednico med umetnostjo z velikim U in banalnostjo sveta, takšno ločevanje in strahospoštovanje do umetnosti se mi zdi kontraproduktivno, tako za pisce kot za bralce. Na pesmi se skušam ne preveč navezati, jih, kolikor zmorem, tudi analitično razumeti. Poezija je lahko rahljanje, mehčanje notranjega in zunanjega sveta, lahko je pribežališče pred zabetoniranimi pozicijami, ni pa nekakšen »nadnaravni« fenomen in pesniki, pesnice niso magi.

Trenutno pišeš doktorat o sociokulturnih vidikih svetlobe, teme in vremena na Islandiji. To se mi zdi prav pesniška tema, četudi si antropologinja. Kako pa tvoje raziskave na področju humanistike vplivajo na tvoj odnos do poezije? Ne le tvoje, tudi nasploh – si vendarle zaposlena na fakulteti, kjer opravljaš raziskovalna dela?

Te povezave so relativno krhke, ne tako očitne. Seveda pa vplivajo, kar se je zgodilo tudi pri izbiri teme doktorata. Vedela sem, da iščem raziskovalno tematiko na polju antropologije krajine in okolja, a precej časa nisem našla tistega »pravega« vprašanja, ob katerem bi rekla: »to,« tistega, pri katerem bi imela mravljince. Potem pa sem se vrnila k pesmim, ki sem jih pisala med bivanjem na Islandiji v času terenske raziskave za magisterij, v katerem sem se sicer ukvarjala z neko povsem drugo temo. In kar je najočitneje izstopilo predme, je bilo  dejstvo, da v praktično vseh pesmih tistega obdobja pišem o temi in predvsem svetlobi. Videla sem, kako me je vznemirjala junijska neskončna svetloba, sonce, ki skoraj neprenehoma vztraja na obzorju, odtenki neba. Ljudje pač bivamo v temi in svetlobi in ta geografska danost seveda ne more ne biti vtisnjena v kulturne kontekste. A to svojo fascinacijo sem najprej zaznala v poeziji, komaj kasneje sem se ji začela približevati tudi antropološko. Nato me je tema še dodatno pritegnila, ker vprašanja svetlobe in teme v antropologiji (še) niso korenito raziskana. Kot raziskovalka rada hodim po terenu, ki še ni popolnoma uhojen, po snegu, ki ni steptan. Kljub vsemu temu pa, vsaj zaenkrat, jasno ločujem literarno in antropološko pisanje – pri slednjem moraš biti zavezan popolnoma drugačnim postopkom, znanstvenemu aparatu, etnografskim evidencam … Če te v znanstvenem pisanju preveč zanese v literariziranje, lahko slednje služi kot poceni rešitev za prikrivanje raziskovalne natančnosti. Seveda so številne antropologinje in antropologi literarno zelo močni, ampak tisti, ki jih cenim, literarnih postopkov nikoli ne zlorabljajo kot bližnjice ali zamegljevanja. Seveda pa velja tudi obratno – nobeno, še tako temeljito informirano razumevanje kulturnega ali družbenega konteksta ne bo naredilo dobre pesmi. Pesem ne rabi podpreti svoje ideje z »dokazi«, lahko jih predhaja, lahko se v celoti nasloni na slutnjo.

Si prozaistka in pesnica. Zanimivo je, kako menjaš ti dve vlogi – je v tvojem pisateljskem svetu zelo razmejeno, kako se lotevaš posamezne zvrsti?

Vsaj zaenkrat zmeraj vem, ali bo tisto, kar pišem, proza ali poezija. Te ločnice pri meni zaenkrat kar jasno obstajajo. Vsaka zvrst zahteva svojo vrsto kontinuitete. V prozi se mi zdi pomembna napetost, prepričljivost pripovedovalca, fabule, jezikovne lege ali česa drugega. Proza mora trajati, pri pisanju polniš strani z neko silo, ki mora potiskati stvari naprej. Kot recimo plaz, ki kar gre, ki se kar vali, ki zavzema prostor na široko, v vse smeri. Poezija pa rabi popolnoma drugačno silo. Lahko je to zgolj sila kaplje, ki pade, ki naredi kroge na vodi. Odlična pesem je lahko ena podoba, en dih. Počnem oboje, toda v dveh različnih dinamikah. Liki mojih zgodb so sostanovalci v moji glavi, tam so lahko leta. Proces kreiranja zgodbe je lahko zelo dolg in ni nujno vezan na to, da sedim pred računalnikom in pišem. Lahko recimo med potjo v službo razmišljam o zapletu neke zgodbe, na poti iz službe pa me bo nekaj prešinilo ali pa bom opazila neko malenkost, iz česar bo nastala pesem. Verjetno se ravno zato, ker sta zame pristopa k pisanju poezije in proze tako različna, zaenkrat brez večjih težav lotevam obojega.

Tvojo pesem Aerosoli sem prebrala že pred nekaj časa. Govori tudi o epidemiji, ki je zajela svet. Ko sem jo spet prebrala, sem pomislila, da je za nami zelo hektično obdobje zgodovine – kako ti vidiš vlogo poezije v navezavi na to, da preživljamo težke čase? Lahko poezija pomaga ljudem na kak poseben način?

Ob zavedanju, da je epidemija številne porinila v ranljive pozicije, ob zavedanju katastrofe v domovih za starostnike, ob vseh težkih zgodbah posameznikov ter ob vseh smrtih in izgubah, vseeno menim, da težki časi niso maske, cepljenje in testiranje, ampak so težki časi zdaj v Ukrajini. Percepcija tega, kaj je, kolektivno gledano, težko, je v našem delu sveta po mojem malce iztirila. V Sloveniji gre marsikaj hudo narobe, a sistem je zaenkrat še dovolj robusten, da smo državljani – spet, z nesprejemljivimi izjemami – večinoma deležni ustrezne medicinske oskrbe, država je varna, dobrine so na voljo. Sistem se med epidemijo ni zrušil. Ni vse v čistem razsulu. Večina nas ima streho nad glavo, lahko se šolamo, zelo verjetno nas sredi ceste ne bo nihče napadel. Zato mislim, da je treba katastrofo v Ukrajini postaviti na povsem drugačno mesto kot epidemijo. A sedaj sem zašla. Če se vrnem k tvojemu vprašanju: Umetnost ima posebno mesto v vseh krizah, se pa ne strinjam z naivnimi trditvami, da bi lahko z umetnostjo preprečili katastrofe. Problematične so recimo trditve, da umetnost pomaga v bitki proti epidemiji. Dajte no. Bolniku, ki s težkim potekom covida leži na intenzivni, bo pomagal respirator, ne poezija. Problematične se mi zdijo tudi ideje, da je umetnost intrinzično etična, da je vedno na pravi strani zgodovine. Saj so tudi nacisti imeli svoje pesnike. Učinek poezije je dosti tišji, subtilnejši. V trenutni totalni kakofoniji družbenih glasov je poezija zavetje jasne misli, ki je ves čas neposredno objeta s tišino. Poezija je žarek, okoli nje pa je tišina, kontemplacija, samota, mir. Poezija je drobna sled sredi beline. In to rabimo danes – več praznine, skozi katero diha poezija. Skoraj prazen list, nekaj verzov, deset, dvajset besed. Mislim, da lahko poezija govori resnico v času, ko ne vemo, ali se sploh še lahko pogovarjamo o tem, kaj je resnično.

Literatura je velikokrat mitizirana kot neka posvečena umetnost, morda je to tudi konstruktivno za pisatelje in pesnike, ker ima poezija kot taka s tem že intrinzično moč – zgolj s tem, da je.

Zdi se mi, da smo pri razumevanju literature, sploh poezije, pri nas v nekakšnem krču. Strinjam se z Muanisom Sinanovićem, ki je rekel, da poezijo hkrati jemljemo preveč in premalo resno. Hkrati je mitizirana in odrinjena na obrobje. Poezija v družbi še najbolj spominja na muzejski artefakt. Kar je škoda, ko pa je poezija tako živa, tako sodobna, tako naša. Je pa res, da se tudi pesniki in pesnice včasih obnašamo popolnoma samozadostno, kot da bi bilo pisanje popolnoma interna zadeva, kot da pišemo za peščico svojih znancev in kakšnega kritika, dokler so subvencije, je, sicer mizeren, honorar zagotovljen, in to je to. Pa seveda poeziji ne pripisujem moči, da spreminja tok zgodovine, verjamem pa, da lahko pesem odpira mišljenje. To odpiranje, zavedanje, da je lahko drugače, ta posebna pozornost, velika budnost – to je moč poezije.

Kdo je v slovenskem prostoru pesnik ali pesnica, h kateremu/kateri se vračaš v zadnjem času?

Rada berem precej različno poezijo. Že od gimnazije mi je zelo blizu Maja Vidmar – občudujem zgradbo njenih pesmi in zbirk, njeno natančno mero izražanja. V njeni poeziji ni izbruhov, je le totalna kultivacija jezika. To me vedno znova očara, z vsako zbirko me presune. Neverjetno živo uprostorjena je recimo poezija Lucije Stupica, zelo rada imam tudi Tino Kozin, Veroniko Dintinjana, Ano Pepelnik, Evo Mahkovic … to so močne pesnice. Mi je pa zelo pri srcu tudi Tone Škrjanec, njegova poezija ima toliko življenjske energije, toliko nekega sproščenega, nezamenljivo »škrjančevskega« optimizma. V Sloveniji obstaja veliko raznolikih poetik, ki jih rada prebiram in lahko bi omenila še marsikoga.

Knjigo Ane Svetel z naslovom Marmor lahko kupite na tej povezavi