Pero

Peter Musevski (drugi z leve) v filmu Čefurji raus! Fotografija: Andraž Čok, vir: Arsmedia

Nekoč sem s pomočjo Perota za nekim šankom razvil teorijo o filmskih igralcih. So igralci, dobri, odlični igralci, ki morajo zato, da na filmu gledalca prepričajo, da so električarji, v kadru vsaj zamenjati žarnico, če ne že izdelati električno napeljavo za trosobno stanovanje, sem razlagal, Pero pa samo vzame v roke šraufenciger in že bi ga človek prosil, da mu zamenja vtičnico ali dve. Pero s pisemsko kuverto je poštar, Pero z aktovko pa je poslovnež. Če pa si nadene tisto ribiško brezrokavno jopo, polno žepov, je lahko karkoli želiš.

Ko sem Perota spoznal, je nosil prav takšno brezrokavno jopo. Pripravljal se je bil na snemanje filma Predmestje in je hodil naokrog v jopi, ki jo bo pozneje nosil eden najbolj vznemirljivih likov slovenskega filma. Vinku Möderndorferju je v Predmestju uspelo ustvariti štiri pohabljence, štiri zagrenjence, polne sovraštva, izgubljence v času in prostoru. Danes bi bili vsi štirje navlečeni na družbena omrežja, takrat pa so streljali pse in kukali mladim sosedom v spalnice.

Pero v mojih takratnih očeh ne bi mogel biti bolj oddaljen od lika, ki ga je igral v Vinkovem filmu, a tudi v tem primeru je bilo treba zgolj prijeti šraufenciger. Oziroma si nadeti brezrokavno jopo. Ki je bila preveč nova, še premalo zraščena z njim, in je zato v njej prihajal celo na vaje za moj diplomski film.

Imel sem srečo, da sem takrat delal s Perotom. Bil je vroč, kot bi rekli športniki. Film za filmom, vloga za vlogo, vse mu je uspevalo. Njegov črno-beli trpeči obraz, ki se naslanja na najlonsko vrečko, je ena ikonskih podob slovenskega filma. Kruh in mleko je Perotov film vsaj toliko kot Janov. V Damjanovih Rezervnih delih je Pero pil svoj urin in verjel si mu, da v kozarcu res ni pivo, da ne igra, da res pije svoje izločke. V makedonskem filmu Jaz sem iz Titovega Velesa si se ga ustrašil, ko je zapretil po makedonsko, in na to vlogo je bil ponosen iz več razlogov. Za Delo osvobaja je prejel Srce Sarajeva.

Na podelitvi sta z Draganom Bjelogrlićem v zaodrju čakala, da ju pokličejo na oder, in tik preden sta zaslišala svoji imeni, si je Dragan popravil pas in rekel: »A sad mi, laureati!«

Pero mi je ta prizor odigral ničkolikokrat in še zdaj ga vidim, kako se prime za pas, in slišim, kako počasi, s poudarkom na prav vsakem zlogu izgovori besedo laureati. V mojem spominu je Draganu Bjelogrliću podoben bolj, kot si je bil Dragan Bjelogrlić podoben kadarkoli. In potem se razleže smeh. Perotov glasen smeh še vedno odzvanja.

Dobre ljudi prepoznaš po smehu. V njihovem smehu ni niti zrnca posmeha, niti kančka hudobije. Dobri ljudje se samo smejejo smešnim stvarem in dobrim ljudem zmore biti življenje zares smešno in potem se smejejo glasno, nezadržno se smejejo, smejejo se sebi in drugim, takšnim in drugačnim laureatom.

S Perotom sva naslednjič delala skupaj enega mojih najljubših filmov. Kitajci prihajajo je bil naslov filma, ki se je zgodil po pomoti. Moral bi le napisati scenarij za Marka Šantića, a je potem Marko napisal svoj scenarij in potem sva delala vsak svoj kratki film. Vsak s Perotom v glavni vlogi.

V mojem je Pero zaigral s svojim sošolcem Gregorjem Bakovićem. Igrala sta tovarniška delavca, ki jima grozi odpoved. Zadnji dan snemanja sta se napila in smo morali snemanje za nekaj ur prekiniti. Vse skupaj je bilo preveč resnično, meje med njunim življenjem, med spomini in med filmom so se sproti brisale in Bako je v nekem posnetku držal Perota za ovratnik in mu tulil v obraz: »Na isto šlo sva hodila, iste prjatle sva mela, iste babe sva fukala, ne morš mi tega narest, pizda, Pero …«

In potem se je ustavil, ker Pero v tistem filmu seveda ni bil Pero, ampak je bil nekaj drugega.

A po svoje je bil Pero vedno Pero. Nikoli se ni povsem skril, za noben svoj lik se ni umaknil, a vendar je bil vsakokrat drugačen. Režiserji smo ga sicer prevečkrat posedli v gostilno in mu potisnili pivo v roke, to je res, a vsi mi sedimo v gostilni in pijemo pivo in želeli smo si le ustvariti lik, ki bi bil prav tak kot smo vsi mi. In če kdo, je bil to Pero. On je bil vsi mi, kot ni bil vsi mi noben drug igralec. Zlobneži pa so preštevali prazne flaše.

A morda bi jih morali tudi mi. Ko je konec leta 2009 prišel na snemanje mojega celovečernega prvenca, Pero ni bil več Pero. Ločil se je, ali ločeval, ne spomnim se več, in bil je sesut. Odsotno je gledal okoli sebe, njegov smeh pa je bil prazen. Šraufenciger mu je padal iz rok, kakor hitro ga je prijel. Replike je izgovarjal mehanično, trdo. Besede so prihajale iz njegovih ust, a se je zdelo, da jih ne izgovarja on. Enkrat, dvakrat, sedemkrat. Nato sem besede črtal in pustil, da se kamera nemoteno zazre vanj in v dve luknji, ki sta bili tam, kjer so bile nekoč njegove oči. Pero je sedel za klavirjem in pritiskal na tipke, kamera ga je snemala, jaz pa nisem mogel dočakati, da rečem »stop« in da se vse skupaj konča.

Nihče takrat ni mogel vedeti, koliko žalosti je bilo v njem, a smo vsi vedeli, da je to, kar gledamo, večje od našega filma. Klavirske tipke so zvenele čudno, a skladno z njegovim počutjem in prizor je bil močan, a le zato, ker Pero ni igral. Le sedel je tam in se utapljal sam vase. 

Do pomladi, ko smo nadaljevali snemanje, se je za silo sestavil. Morda mu je pomagalo tudi to, da je z nami preživel dlje časa, da je lahko v naši veseli družbi pozabil nase. Nasedel je na naši zgodbi in njegov lik partizanskega komandanta je eden mojih najljubših filmskih likov. Človek, ki se krčevito trudi ostati človek, četudi je okoli njega vse manj človečnosti, človek, poln nedoumljivih temin, a vendarle človek.

Takrat nisem razumel, ali pa le nisem razmišljal o tem, kako blizu je moral biti Perotu ta lik, kako dobro ga je moral razumeti. Nisem razumel, da je bil tudi Pero takrat že poln nedoumljivih temin, da se je že takrat moral krčevito truditi, da bi ostal človek, da bi ostal živ.

Pravzaprav sem to dojel šele dve leti pozneje, med snemanjem Čefurjev. Ali pa takrat, ko smo ga Marko Šantić, Slobodan Maksimović in jaz obiskali na Vodmatu, kjer se je zdravil zaradi depresije, psihičnih težav ali kakorkoli so že rekli njegovi žalosti. Ne vem, kaj se je zgodilo prej, moj spomin ni zanesljiv pri razporejanju dogodkov na časovno premico. A spomnim se, da smo takrat kakšno uro lahkotno kramljali, se šalili in se smejali in vmes pozabili na to, da je nekdo med nami v resnih težavah. Upam, da je vsaj za trenutek pozabil tudi on.

Pa spomnim se – spet ta moj spomin in njegov občutek za banalnosti –, kako je nekdo od nas treh Perotu, ko je šel ta v trafiko po čike, navrgel, naj vpraša, če imajo novo številko Pogledov, in kako se nam je to zdelo smešno, ker smo bili mi štirje čefurji in zajebanti, ne pa umetniki in intelektualci, ki bi brali revije o umetnosti.

A skupaj s tem se potem vedno spomnim Perotovega intervjuja v Sobotni prilogi in tega, da sem si takrat v šali rekel, da je ta čefur in zajebant veliko bolj razmišljujoč človek, kot pa to želi priznati, da pred svetom ne skriva le svoje žalosti, marveč še marsikaj drugega. Midva sva se preredko pogovarjala o resnih rečeh na resen način, ker nama je obema bilo ljubše govoriti vice in si izmenjavati zabavne anekdote o umetnikih ali športnikih, Pero pa je akterje teh zgodb še oponašal. Vedno znova je igral svoje življenje in oponašal nastopajoče v njem, od Daneta Zajca do Marka Šantića. Najbrž je oponašal tudi mene, ko me ni bilo zraven.

Včasih pomislim, da je Pero želel biti lik, ki ga je igral v filmih. Želel je biti ta prijetni, všečni, duhoviti in nasmejani Pero, človek iz raje, kot bi rekli Bosanci, človek, ki živi običajno življenje z običajnimi ljudmi, s katerimi, če nima dopoldanske vaje, ob enajstih zjutraj v svojem kafiču v Šiški spije prvo pivo.

Kdaj sem dojel, da je to le maska? Kdaj sem dojel, da je to le njegova igra? Sem to sploh kdaj zares dojel?

Morda pa sem do zadnjega hotel verjeti, da je Pero res Pero, da je vse v redu in je vse prav, četudi še vedno malo preveč pije in ni več tako prepričljiv, kot je bil. Čeprav že pri Čefurjih ni znal skriti svoje izgubljenosti in lik, ki bi ga moral igrati, mu je ves čas uhajal iz rok, se mu izmikal, besede so padale iz njega. Ko se je nekega dne zasmejal, sem pomislil, da žalost še nikdar ni imela tako veselega obraza, obraza, ki mu nisem več verjel, a nisem imel srca, da bi mu to povedal. Ali pa samo nisem imel jajc, da bi bil iskren, da bi bil njegov prijatelj.  

Ko sem dobil otroke, se je vse skrčilo. V šestih letih sem posnel le en kratek film in potem lansko leto še celovečerca, v nobenem od njiju pa nisem videl Perota. Ali pa si ga nisem upal videti. Najini poti sta se vse redkeje prekrižali, o Perotu so mi govorili le skupni prijatelji. V redu je, so govorili, dela, ne pije več, se še kar drži. Ko sem ga začel spet videvati na Vibi, kjer se je pripravljal na vlogo v novem Vinkovem filmu, se mi je res zdel v dobri formi in rekel sem si, da bo, če bo le imel dovolj dela, Pero kmalu spet tisti stari.

Što se babi htilo to se babi snilo.

Zadnjič sem Perota srečal lansko leto v Kranju, na premieri predstave Rajzefiber. Četudi nisem bil povsem zbran, saj je bila moja glava prepolna videnega na odru in za njim, še bolj pa bližajočega se snemanja in z njim povezanih težav, sem takoj začutil, da Pero ni dober. Hvalil je videno predstavo in govoril, kar bi v tistem trenutku govoril vsak dober človek svojemu prijatelju, jaz pa mu nisem prisluhnil tako, kot se prisluhne prijatelju. Nisem si tam, v tistem slavnostnem vrvežu, izboril časa, da bi se usedel z njim in ga vprašal, kako je z njim, vprašal tako, da mi ne bi mogel reči, da je dobro, da mi ne bi mogel odigrati še ene predstave. Z glavo sem bil pri svojih, on pa pri svojih težavah, le da so bile moje minljive, njegove pa ne.

A vse to vidim in vem šele zdaj, ko je že prepozno. Takrat pa …

Med Perota in mene je življenje vrinilo mnoga leta, med najini življenji so se vrinila druga, zame pomembnejša življenja, ker se je med naju vrinilo vse in zato mi nikoli ni uspelo priti tja, kamor me je vabil po snemanju Čefurjev.

Takrat mi je nekajkrat pripovedoval o prostoru, ki ga je odkril nekje na robu mesta. Nekakšen vrtiček nekje sredi polj, v bližini katerega je bil tudi tank, vsaj mislim, da je rekel, da je bil tam nek star, zapuščen tank, v Šentvidu nekje, se mi zdi, tja je hodil počivat od vsega, se umirjat in tja me je vabil, naj se mu pridružim, nič ni bilo tam, a njemu se je zdelo, da nekaj je in da če pridem tja, da se bova imela lepo. Spomnim se Perota, kako mi je opisoval ta svoj prostor, spomnim se, kako se je trudil verjeti v izjemnost tega prostora, verjeti v sebe, ki je srečen tam, na svojem vrtičku sredi polj. Ne vem, ali je ta njegov prostor sploh obstajal, to niti ni važno, zdaj sploh ne več, a ta njegov vrtiček, tja me ni bilo k njemu in me nikoli ne bo.  

Upam le, da je prišel tja on. Upam, da sedi nekje na robu vseh mest pomirjen, da zadovoljeno klepeta s svojimi ljudmi in se smeje tako kot nekoč. Upam, da nekje sredi polj še vedno odmeva Perotov smeh.

Denis Simčič je vzljubil/a ta prispevek.