Ali je tistega dne, decembra 1961, ko je Jasna s tesnobo stala pri oknu in izza napol odstrte zavese zrla na park, kjer sta kar tja počez, kot zlovešča močerada prodirala dva buldožerja, snežilo? Iz sobne niše na vogalu stavbe, ki je sicer ponujala pogled na tri strani, na desni ni mogla videti drugega, kot delček pločevinaste strehe ene od kupol paviljona, ki se je izgubljala v progah zgodnje jutranje megle, kot bi se že vnaprej umikala in potapljala v minulo. Nobenih glasov ni bilo slišati, cesta je bila še prazna, le spodaj na ulici je moški s privihanim ovratnikom črnega usnjenega plašča in nizko posajenim klobukom nad kratkim, naduto togim trupom stal na vogalu. Cestne svetilke še niso ugasnile, nemara se še ni do kraja zdanilo in tu in tam se je medla lisa izpod pokrivala brezsramno obrnila naravnost v Jasnino okno. Odstopila je za korak in se prikrila v notranjost, čeprav je v mraku salona verjetno ni bilo moč videti.
V zgornjem nadstropju so kot puščice iz steklenih kozarcev štrleli čopiči, na mizi so spale velike in male tube, krpice blaga, nožički in strgala. Blagi vonj suhega lesa, oljnih barv in povoščenega platna prepreden z bolj rezkimi notami terpentina in lanenega olja je lebdel v polmraku pod velikimi strešnimi okni. Z nogami, prekrižanimi na visokem lesenem stolu, s tanko cigareto, ki je skoraj ni potegnila, je ure in ure gugala mali natikač na koncu stopala, razmišljeno ovijala resice muslinastega šala in od daleč, z nekoliko priprtimi očmi zrla v platno. Globoka ultramarin modra … kar na platno, v debelih nanosih iz tube je dodajala barvo in jo v mehkih potezah gubala v rahlo valovanje. Sanjalo se ji je o rdeči peruti, o krilu nad mrzlo nočno pokrajino, nad zamolklim snežnim holmom, o goreči sredici, ki se dviga nad hlad in slano, plapola čez suho prst in vstaja ognjeno iz mrzle postelje.
»Jasna,« se je zaslišalo rezko s stopniščnega hodnika … »grem na Zbornico, ne čakajte me s kosilom, pozen bom.«
Naglo, z nagonsko kretnjo je segla k pismu, gosto popisanemu listu v žepu halje, kot da bi jo lahko zasačil in razkrinkal, kot da bi ji lahko pretaknil vsak kotiček, kot da bi ji lahko segel prav v možgane in raztrgal rahlo prejo, mehko vez in drobno upanje, hotela jo je zavarovati, obdržati, rešiti … koraki po hodniku so se že oddaljevali,
»… ne pozabi na večerjo pri Stritarjevih, Medved je tudi povabljen.«
Jasna je stekla do vrat in se nagnila čez kovano ograjo zavitega stopnišča, da bi prestregla glas … kaj, Leo, Leo pride, a veliko vhodno krilo v pritličju se je že zaprlo za Emilom. Skozi mlečno, drobno jedkano steklo vežnega okna je videla, kako je stopil čez cesto in se približal togi senci, ki je nekoliko postala, se uslužno upognila, kot bi sprejela naročilo ali potrdila dogovor, morda zavezo, potisnila roke globoko v žep in brez naglice zdrknila za vogal. Pohitela je nazaj v sobo, se stisnila k težkemu zastoru in ujela Emila, ki se je odpeljal z velikim črnim avtom. Dolga domača halja ji je padala do golih gležnjev, drhtela je od mraza in nemira, od pljuskov negotovosti, od zle slutnje, zaman se je tesno zavijala in stiskala lahti na prsi, ledeno mrzlih stopal si tudi v malih, toplih natikačih ni ogrela. Tam na desno, čez strehe bližnjih hiš ji je drsel pogled, čez park do nizih kupol, do visokih kritin na razgibanem somernem paviljonu, do vhodne lope in še čez, prav do baldahina na letnem telovadišču. »Baroccus fabianesis«, spomin na rokokojsko izročilo igrivih hišk za lov in razvedrilo, spomin na aristokrate 18. stoletja, spomin na ugasli začetek meščanske dobe, ki je iz umetnika ustvarilo izbranca plemenitega duha in na razstavišče, atelje, slikarsko šolo, od vedno zbirališče radoživih srečanj in debat glasnih in glasnejših mislecev in pivcev. Megla se je nekoliko dvignila in razkrila še košček strehe osrednje kupole, ki je pokrivala veliko dvorano. Kot bi bilo včeraj, ko je postavljala razstavo, in ne pred devetimi meseci, kot bi bilo včeraj, ko je dobila pismo:
»Draga Jasna,« je brala takrat v ateljeju, »najlepša hvala za vabilo, žal sem cel mesec …« ovojnica z modro rdečo obrobo letalskih pošiljk, ji je zdrknila na tla in ko se je sklonila, da bi jo pobrala, je prevrnila lonček z rdečim cinobrom.
Leonard Medved, ja … Leo, kot so ga klicali, visoko nočno molčanje, trepetava tišina v predpomladi, ko sta stopala proti paviljonu z vzpetine za Švicarijo in ju je že mlačen veter ovijal s pršcem kapelj, enkrat s komaj brstečih listov in spet z razkritega svoda globokega neba. Droben pesek je škrtal pod podplati, soj svetilk na promenadi je trepetal v mehki zrak in nizal bisere v verižico svetlobe. Luči so z gugajočim valovanjem dvigale in spet umikale presojni senci, prepletale in ločevale njuna obrisa, ko sta se spuščala po poti od svetilke do svetilke, razkrivale in spet jemale v mrak njuna obraza, kot bi se prav počasi vozila z vlakom in v rahli omotici zrla skozi okno mimo neznanih sopotnikov. Samo da sopotnikov ni bilo, ostali so daleč zadaj, na drugi strani proge, v drugem svetu, v drugem času, izmuznila sta se, pretaknila skozi predor, zapustila sta jih, Jasna jih je zapustila, Leo morda ne, navzel se je drugačnih navad ali, bolje, ohranil je vse tiste, ki jih je imel od vedno, samo da so se navade tu spremenile. Dežni plašč je nosil ogrnjen le čez ramena, način, ki ga je zaznamoval s posebno držo, tudi zato ga je spoznala že na daleč. Rokavice iz mehkega usnja, ki so dišale po novem in nekoliko po sandalovini, je držal v levici, z desnico pa je hodil tik ob njej, med njima samo dih zraka. Polglasno je govoril, zdaj o tem, zdaj o onem, brez reda in lahkotno. Sklanjal se je nekoliko naprej in k njej, kot bi še posebej kazal, da so besede samo zanjo, ponotranjena, očarljiva manira. Pripovedoval je o družbi, v kateri se je gibal, o diplomatih in poslancih, o atašejih z nejasnimi nalogami, seveda nič o interesih ali posredovanju velikih in sploh nič o svojih prikritih, gotovo tudi tveganih in nemara temačnih nalogah. Vse same prazne zgodbice, ki jih je raztresal kot drobtinice za neobvezno zobanje … kot tisti, ki se venomer ogiba premolku in tišini, ki neopazno varuje teren, nadzira položaj in ga brani s spretnimi premiki, nikoli vsiljivo in očitno. In pozna nevarnost, ki vodi k tuhtanju in vrta v misel, postavlja vprašaj k čemurkoli, tisti čas seveda najbolj k njuni zvezi, komajda razmerju. Skoraj se je že privadila, po toliko letih, njegovi odsotnosti, dolgim premorom med občasno gostejšimi pismi. Skoraj se je že naučila, da ga je samo še stišano pogrešala, kot se je privadila, da mrtvi ne vstopajo več skozi vrata, skozi katera so vedno tako samoumevno prihajali. Pustila je, da je naposled postal prikazen in podoba s svojim neotipljivim telesom, znak na njenem platnu, neviden in zakrit, le drhtenje in odblesk z gladine. Tisti, ki mu je pustila, da prižiga svetilke v njeni glavi, ji razmetava posteljo v visoki noči, poliva lončke z rdečim cinobrom in brizga ultramarin po napetem platnu. Lik, ki se izza zunanjosti urejenega in uglajenega Lea ne kaže komurkoli. Leo torej, ki je ves živ in stvaren stopal tik ob njej in pod verando paviljona z golo dlanjo ujel njeno v rokavici. Nasmehnila se je vase, mehak in miren stisk je šepetal zavetje. Zastal je, čakal, jo zasukal k sebi, njena rokavica je ležala med njima kot zatič, zaklep, ovoj, ki se vriva in razglaša zid, kot tuja koža, ki maši oči in usta, zapira vhod v mehko in notranje, gluha opna in blago, nevzdržen občutek. Z neznatnim in le najnujnejšim odmikom si je snela rokavico. Zaprlo ji je sapo od nenadne golote, kot silna plima ju je zalila nevajena bližina. Z eno samo kretnjo slečena, razkrita, kot bi odložila vso obleko, se je gola znašla v njegovi toploti. Naročje paviljona ju je držalo v dlaneh, obris dvoran in kupol stopljen v poznem mraku in dih spečih platen z žarečo draperijo, z obrednim plesom, z ognjem, ki plapola nad pusto zemljo, leti z žerjavico v kosteh, z oranžnimi stopali in z iskrami v laseh, skoz krepko slano, grenko sol, kjer val za valom pljuska v skalo in vstaja iz mrzlih kraterjev ognjeno. »Jasna, Jasna …« jo je komaj doseglo tiho šepetanje. Tedaj je veja glasno počila, Leo se je zdrznil … pod divjim kostanjem se je nekaj zganilo, toga senca, ki si je privihala ovratnik, kratek trup in dolg šinjel, črno usnje, ki je tlesknilo ob vlažno deblo, potem spet nič in gluha sivina, morda le netopir ali nočna ptica, ki je hušknila čez streho.
Pozabljen list v oprhu ivja, ki ga še ni utrgal zimski mraz, je mlahavo visel z grma. Jo zdramil iz spomina. Skozi meglene srage se je v daljavo gostila pajčevina golih vej in ji ujela prste na hladnem steklu. Šipa se je v pojemajoči elipsi zameglila, nekoliko od vročičnih lic, ki jih je zdaj spet prislanjala k hladu, nekoliko od sunkovitega dihanja, ki ga je na silo, iz nekakšne pridobljene ali priučene previdnosti zadrževala. Daleč je bila predpomlad, daleč razstava in visoki svod potem. Nekje na desni so brneli stroji in kleli delavci, ki se jim je udiralo v zmehčano zemljo. In misli so visele zunaj nje, kot suhi list z mrzlo skorjo, v oklepu žleda, vse debelejšega in težjega čez čas, ki je škrtal pod zobatimi kolesi in hladil spomin, da se je zatikal in spet zaganjal v upehanem zaletu, padal težak pod gosenicami bagra, ki je zunaj mlel vejevje, pulil grmičje in ril naprej, se zaletaval v zid predelnih sten, trgal opaž, mendral ostrešje. Za oknom se je zvrtinčil drobcen prah, kot roj snežink, in se ves migotav, kot grozeč obraz vtisnil v nebo, se dvignil, spustil, stegnil v pretečo kretnjo in kot obsceni jezik mokro tlesknil prav ob okenski okvir. Črni plašč na ulici se je pomaknil bliže, si popravil širok rever in se počasi, s svinčeno togim trupom zazrl naravnost k njej.
»Emil, kje je Leo?« ga bo ponoči, utrujena od nenehnega smehljanja na večerji pri Stritarjevih vprašala.
»Na varnem, Jasna, na varnem. Povabili smo ga na pogovor, nekaj časa si bo vzel, kakšen dan, dva, morda več, odvisno od njega, Jasna, predvsem od njega, pojasnil nam bo določene momente, tujina ima kvaren vpliv na nekatere značaje … «
Z drugega konca sobe, čez hodnik na dvoriščno stran, je treščilo, morda je loputnilo kuhinjsko okno, ki ga je Julka venomer odpirala, zacvililo je, zaškripalo in še enkrat udarilo potem … naravnost v trebuh, skoz medenico, skoz rahli pletež. Mrzla krogla, pekoč oblok med elektrodama, ki ju oblizne predrzni jezik in se zvali v drobovje … nad parkom, daleč na desni, so se v gosti jati kriče dvignili temni ptiči in se zagnali na sever, pa spet na jug … hip zatem se je megla pod njimi gobasto zgostila, kot od dušljivega prahu, sivkastega, z umazano rumenim robom, kot od krhkega ometa, kot od zidu, ki pada, pada v ustje in zamre potem.
Odločba občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center je sklenila, da se decembra 1961 začne rušiti Jakopičev paviljon, prav tako se poruši vhodni baldahin na letnem telovadišču zaradi prestavitve železniške proge.
