Nekdo mi je rekel,
da moje pesmi zagotovo
ne bodo spremenile sveta.
Odgovarjam, da ja, zagotovo
moje pesmi
ne bodo spremenile sveta.
Ti na videz preprosti verzi, zapisani sredi sedemdesetih let, zagotovo ponujajo najboljši vstop v pesniški svet kultne italijanske pesnice Patrizie Cavalli, letošnje častne gostje festivala Dnevi poezije in vina, ki ga založba Beletrina za konec avgusta pripravlja na Ptuju (in drugod po Sloveniji). Verze, ki se zdijo na prvi pogled kot hipna, duhovita domislica, zasnovana v obliki aforizma, je mogoče brati kot pesimistično, celo cinično razvrednotenje moči pesniške besede, vendar podton miselnega obrata – zelo značilnega za pesniški jezik Cavallijeve – hkrati izpričuje nasprotno misel. Misel, ki jo pogojuje vztrajanje pri afirmaciji poezije, v odnosu do zanikanja zmožnosti njene moči v spreminjanju sveta kljubovalno vprašuje: Ali pač?
Verjetno je ravno v tem smislu njena kljubovalna, a hkrati izrazito nežna in samosvoja poezija, ki se ne ozira na razlikovanje med »visoko« in »nizko kulturo«, hkrati pa v izrazito modernem pesniškem jeziku nagovarja temeljne dileme sodobnega sveta, Cavallijevo v Italiji ustoličila med najpomembnejše sodobne pesnike. Tam že od izida njenega pesniškega prvenca Moje pesmi ne bodo spremenile sveta (Le mie poesie non cambieranno il mondo) v letu 1974 ostaja ena izmed najbolj priljubljenih in branih pesnic. Dvorane, kjer bere svojo poezijo, so že mesece vnaprej razprodane. Tudi literarni kritiki jo kujejo v zvezde. Italijanski pisatelj Ruggero Guarini v njenih verzih zaznava čudovit spoj »erotike in čistosti, nežnosti in drznosti, inteligence in odkritosti … globine in lahkosti, radosti in žalosti, strasti in arogance…«, medtem ko je za pesnika in prevajalca njenih del Piera Salabèja Cavallijeva pesnica »izgubljenih družbenih utopij v znanstveno in medijsko zamejenem svetu«.
Povedno je, da je pri prevodu njenih izbranih del, ki je izšel leta 2013 v ZDA, sodelovalo 13 vrhunskih ameriških pesnic in pesnikov, med njimi tudi Jorie Graham, Johnathan Galassi, Kenneth Koch, Mark Strand. Gini Alhadeff, urednik zbirke in avtor polovice prevodov, ki jih je v sodelovanju s pesnico pripravljal pet let, je zapisal, da »prevajanje njenih pesmi ni bila znanost, temveč predanost«. Skupna misel prevajalcev njenih del, tudi tistih, ki so njeno poezijo prevajali v nemščino, francoščino, španščino in druge jezike, je pravzaprav ta, da šele proces prevajanja najbolj nazorno izpričuje pesničino mojstrsko uporabo jezika, zlasti njeno zmožnost ohranjanja sintaktično tekočega jezika ob na videz lahkotnemu poigravanju z metričnimi poudarki, cezurami, notranjimi rimami in drugimi jezikovnimi postopki.
Te razsežnosti njenega pesniškega jezika fascinirajo tudi italijanskega filozofa Giorgia Agambena. Leta 2006 je v uvodnem eseju zbirke njenih izbranih pesmi izpostavil še nenavadno »napetostno polje« njenega pesniškega jezika, saj je v njem sočasno zaznati himničnost, torej slavljenje, in elegičnost, obžalovanje. Filozof meni, da se v njeni poeziji obe razsežnosti »stapljata« onkraj psiholoških aspektov, kar jo umešča v »prvinsko etično pokrajino«. Od tu njegova opredelitev njenega dela za »najintenzivnejšo etično poezijo v italijanski literaturi 20. stoletja«. Zanimivo je, da je Mira Rosenthal v zapisu za Kenyon Review Online zaznala v poeziji Cavallijeve celo nekakšen politični angažma. Seveda ne v smislu klasičnega aktivizma, temveč kot hotenje spremeniti, preoblikovati svet z ljubeznijo. Po njenem je pesnica zato tako pozorna na moč ljubezni kot čustvene vezi in tudi na trenutke, ko se ljubezen lahko raztopi zaradi prekomernega občutka jaza. To pa je »nenavadna in dobrodošla pozicija v aktualni klimi ironije, odtujenosti in inovativnosti,« zapiše Rosenthalova in v premislek/ponazoritev ponuja pesem, ki jo lahko zdaj beremo tudi v slovenskem prevodu.
Ah, ne bodi tako stolast, stol!
In ve, knjige, ne bodite tako knjigaste!
Kot jih postaviš, tako stojijo, zapuščene jakne.
Preveč materije, preveč identitete.
Vsi so gospodarji lastne forme.
So. So, kar so. Osameli.
In jaz jih vidim ločene, enega po enega,
in tudi sama sem negibna kakor trgec
za te negibne, osamljene, zamrznjene predmete.
Potrebne je veliko zračne nežnosti,
sočutne naglice, da bi se zganile in pomešale,
te vedno iste gospodujoče oblike, namreč,
ni res, da se je moč vrniti, nihče se v maternico
ne povrne, mogoče je le oditi,
postati svoj.
Cavallijeva piše o sebi, o telesnosti, o odnosih med ljudmi, o ljubezni(h) in o (svojih) boleznih, o živalih, tudi o predmetih, ki nas obdajajo, tudi o špagetih in stolih, vendar so vse te včasih tudi vsakdanje podobe le sestavine, s katerimi – v pomenskem registru, ki ga vzpostavlja s svojo poezijo – izraža nekaj temeljnega o naši bivanjski izkušnji. Ta se po njenem ne udejanji v pričujočnosti, temveč odsotnosti, točneje v napetosti med tema pojavoma, kar najbolj nazorno izrazi v svojih ljubezenskih pesmih. V svojih pesmih ubeseduje čustveni svet, vendar ne sentimentalno. »Moja poezija ne vsebuje psihologiziranja,« je poudarila v pogovoru Il Fatto Quotidiano, enem redkih intervjujev z njo. »Prej gre za znanost o čustvih,« je dodala. Iz njenih pesmi je vidno, da tudi čustva opisuje kot fenomen, ki ga opazuje in proučuje, a vedno kot aktivna udeleženka. ».. Sem notri / in zunanjost vstopi vame …«, zapiše v eni izmed svojih pesmi. Spet drugje, s pesmijo o opazovanju opazovanja, ironizira (lastno) početje.
No, pa poglejmo, kako cvetiš,
kako se odpreš, kakšne barve so tvoji cvetni listi,
koliko pestičev imaš, kakšne zvijače uporabljaš,
da raztrosiš svoj pelod in se razmnožiš,
ali je tvoje cvetenje slabotno ali neugnano,
kakšno držo zavzameš, kam se nagneš,
ali med umiranjem zgniješ ali se osušiš,
no, daj že, jaz gledam, ti cvetiš.
Zlasti v krajših pesmih je najbolj vidna njena iskriva misel, ki pa vedno vsebuje tudi humorno domislico, s čimer pritegne bralca oz. bralko v svoj svet. »Ne maram počasnih pesmi, čeprav sem jih nekaj napisala. Všeč mi je, ko pesem – čeprav sestavljena morda le iz nekaj verzov – pripravi obrat, in tudi mene preseneti,« je leta 2013 ob izidu njene šeste pesniške zbirke z naslovom Kristavec dejalav pogovoru za rimski dnevnik Il Fatto Quotidiano.
Bolj ko se dolgočasimo, bolj se navežemo.
Tako zelo mi je dolgčas, nočem več umreti.
Malce obsežnejši pogovor s pesnico, rojeno leta 1947 v Todiju, italijanski pokrajini Umbrija, sicer pa tudi prevajalko in stalno sodelavko nekaterih gledališč v Rimu, je lani objavila La Republicca. V njem je v zanjo značilnem lakoničnem slogu spregovorila tudi o začetkih svoje pesniške poti. Izvemo, da je pomembno vlogo na tej njeni poti imela romanopiska Elsa Morante, ki je Cavallijevo leta 1968, ko se je ta preselila v Rim, sprejela za eno svojih varovank. V tem pogovoru je muze in navdih zanimivo opredelila kot »impulz, ki misli«, podrobneje pa je spregovorila o glasbi, kajti veliko pozornosti namenja melodičnosti svojih pesmi. Spregovorila je tudi o svojem procesu ustvarjanja. »Iskanje prave besede, načina za oblikovanje pesmi, lahko traja ure, tudi več dni. Toda pesem je vedno že v tebi.«
Kot bi s petjem besede
našle svoj naravni izraz,
že pripravljenega na besede,
vendar ne pred pesmijo.
Izbrane pesmi Patrizie Cavalli z naslovom Ti lepi dnevi, ki jih je prevedla Miljana Cunta in so izšle pri Beletrini, lahko kupite na tej povezavi.
Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).
