Patriarhat je bavbav pod posteljo

Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami živela ... »deklica, ki ji je bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o njej. Nekaterim je bila všeč njena iskrenost, drugim se je zdela neotesana. Margaret je samo skomignila z rameni in nadaljevala po svoje.« Ne, železna lady, ki je ukinila brezplačno mleko za šolarje, res ni prototip klasične pravljične junakinje. A ravno v tem je lepota knjige Zgodbe za lahko noč za uporniške punce: lik močne ženske ne sodi v en sam, jasno predpisan kalup. Zgodb je toliko, kolikor je žensk, ki so, z besedami Marie Callas, sklenile biti »točno toliko težavne, kolikor je bilo treba«, da so postale najboljše.

Zgodbe za lahko noč za uporniške punce (Good Night Stories for Rebel Girls) so ilustrirana zbirka stotih kratkih zgodb, biografskih portretov markantnih žensk iz preteklosti in sedanjosti. Izbor skuša biti vključujoč: zastopane so številne narodnosti in rase ter ženske z vseh celin (je pa približno tretjina Američank). Nekatere izbire so bile morda predvidljive – Jane Austen, Frida Kahlo, Kleopatra in Coco Chanel dobijo svoja poglavja – druge popolna neznanka. Dvigovalke uteži, paleontologinje, aktivistke: njihove usode učijo, da se »lepota«, ta večni kvalifikator ženskega spola, manifestira v različnih oblikah, narodnostih in starostih.

Projekt se je lani izkazal za založniški fenomen. Avtorici Elena Favilli in Francesca Cavallo sta za izdajo potrebna sredstva na Kickstarterju zbrali v pičlih 30 urah. Do konca kampanje se je na račun nakapljalo dobrih 600 tisoč dolarjev, več kot za katero koli knjigo še neizdanega gradiva doslej. Številke pričajo o tem, da morda ne gre le za trend, ampak tektonski premik v reprezentaciji žensk v književnosti in popkulturi. (»Tektonskost« implicira tudi hitrost ledenika: že bežen prelet kakega spletnega foruma bo pokazal, kako grobo žalitev lahko nekateri vidijo v nečem tako banalnem, kot je denimo uspeh Čudežne ženske v kinematografih.)

Abecedno zaporedje portretirank ustvarja presenetljiva, eklektična »sosedstva«: sufražetka poleg kuharice, baletna plesalka med vohunko in vladarico: pahljača raznolikih usod je implicirana obljuba, da je dekletu s sanjami odprta vsaka pot, ki si jo lahko zamisli. Fascinantno je razmišljati o tem, kako so različna kulturna okolja, zgodovinska obdobja in družbeni položaji zaznamovali življenja markantnih posameznic. Medtem ko je bila Kate Sheppard na čelu novozelandskega sufražetskega gibanja, je v zadnji apaški vojni z ramo ob rami z Geronimom napredovala bojevnica in prerokinja Lozen. Medtem ko je matematičarka Ada Lovelace na stari celini sestavljala algoritme za »analitični stroj«, prvi računalnik, je Harriet Tubman v zvezno državo Maryland tihotapila pobegle sužnje z juga. Primatologinja Jane Goodall je navade šimpanzov preučevala v času, ko se je Ruth Bader Ginsburg vzpenjala proti mestu vrhovne sodnice. Kraljice, piratke, raperke, slikarke. Umrle kot talke ali dočakale stoti rojstni dan. Bolj kot razlike med njimi presunejo podobnosti: skoraj vsem uporniškim dekletom je skupno, da so vztrajala, vkljub posmehu, vkljub dvomom, vkljub vsem, ki niso verjeli, da zmorejo. Popisani so tudi padci in spodrsljaji, skoraj vedno neizogiben, a ponavadi zamolčan del poti do uspeha. (Slavne kuharice Julie Child niso sprejeli v vojsko, ker je bila previsoka. »Pa je postala vohunka.«)

Avtentično uporništvo je težka preizkušnja, nakažeta E. Favilli in F. Cavallo, in pogosto ne obrodi sadov v obliki javnega priznanja ali na prvi pogled vidnega napredka. »Kljub vsem njenim uspehom je ekipa sklenila najeti drugega voznika, moškega,« izvemo o Lelli Lombardi, do danes najhitrejši voznici formule ena. »Lella je razumela, da šport še ni pripravljen sprejeti voznic.« Njeno zgodbo je treba poznati. Težko je biti prvi na svojem področju, težko je utreti pot, kjer poti prej ni bilo – in še toliko težje, če pri tem družba o tvojem spolu očitajoče razmišlja: Kako si drzneš? Kdo pa misliš, da si?

Zaradi kratke forme – vsaka portretiranka dobi eno stran besedila – so številne biografske podrobnosti vseeno izpuščene. Morda namerno: »Diego in Frida sta se poročila. Bil je obilen možakar z velikim pošvedranim klobukom. Ob njem je bila videti drobcena. Ljudje so ju klicali 'slon in golobica'.« Vemo, da to še zdaleč ni cela žalostna zgodba zakona Fride Kahlo in Diega Rivere – kakšne deziluzije je morda vseeno varneje prihraniti za odrasla leta. Vsako zgodbo spremlja tudi portret obravnavane junakinje; ilustracije so prispevale umetnice z vsega sveta. V skupni knjigi delujejo raznoliko in barvito, a še vedno kohezivno.

Staviti si upam, da knjiga, ki z anekdotami in citati presega pusti format nizanja biografskih podatkov, ne bo zakladnica novih podatkov samo za mlade bralke in bralce. Ženske, ki so zdrsnile s strani zgodovinskih učbenikov, so mnogokrat tudi ostale pozabljene. Mirno priznam, da sem prvič slišala za »plezalke v cholitah«, dekleta, ki se vzpenjajo v Ande v pisanih krilih, za gluho motokrosistko Ashley Fiolek, ki se ravna po vibracijah svojega motorja, in za brazilsko pesnico Coro Coralino, ki je svojo prvo knjigo izdala pri 75 letih. Njihove zgodbe niso le fascinantna ura zgodovine, ki spodbuja k iskanju dodatnih informacij, pač pa navdihujoča subverzija družbenih pričakovanj, povezanih s spolom.

»Upornice« v naslovu so, upam, tudi pomežik našim ustaljenim predstavam o pridnosti. Dekleta, ki jih še vedno bolj kot fante vzgajamo v duhu ubogljivosti in mirnosti, so »upornice«, če so si kdaj drznile biti glasnejše, hitrejše, pametnejše od tropa. Fant v enakem kontekstu je skoraj brez izjeme »pionir« ali »vodja«. V življenju ženske torej prej ali slej nastopi trenutek, ko mora razmisliti o konstruktih okrog tega, kaj nas dela dobre ali slabe. In morda ugotovi, da biti slaba, biti upornica, včasih ni drugega kot to, da se nisi dovolila omejevati pričakovanjem okolice.

Novembra izide že drugi del Zgodb za lahko noč za uporniške punce z novimi stotimi zgodbami navdihujočih žensk. Z dobrimi željami smo lahko ambiciozni – morda bo prevedena v vse jezike, morda bo obvezno čtivo v šolah in morda se bo patriarhat posledično razblinil v dim (in s seboj potegnil še institucionalizirani rasizem). Lahko pa samo na tihem upamo, da sta avtorici med brskanji po biografskih leksikonih naleteli tudi na kako veliko Slovenko. Sicer pa lahko te vrzeli zapolnimo tudi same. »Alma je iz svojega malega kraja pod Alpami za osem let odšla v svet ter obiskala Ameriko, Daljni vzhod, Oceanijo, Avstralijo in Azijo. Znala je devet jezikov in se preživljala s potopisnimi predavanji po Evropi.« Pa Mila Kačič, Zofka Kveder, Lily Novy, Ljuba Prenner in mnoge druge. Zgodbe, ki ne smejo biti pozabljene. Zgodbe planetov, ki krožijo po lastnih, neposnemljivih orbitah.