AirBeletrina - Paralelni svet
Kritika 11. 8. 2017

Paralelni svet

Pri založbi Goga so z izjemnim prevodom romana Peščena gora slovenskemu občinstvu prvič predstavili poljsko avtorico Joanno Bator (1968). Ob izdaji je pisateljica celo obiskala Slovenijo, kjer je nekaj dni preživela v Gogini poletni rezidenci, pri založbi pa so tudi organizirali dva literarna večera, na katerih je bila avtorica glavna gostja.

Glede na to da prevodov vzhodnoevropskih avtorjev­ v Sloveniji nedvomno primanjkuje, je zainteresirana javnost knjigo očitno sprejela z velikim zanimanjem, saj jo je bilo med pisanjem te kritike, mesec dni po izdaji, v ljubljanskih knjižnicah praktično nemogoče najti. Temu je verjetno pripomoglo tudi avtoričino akademsko ukvarjanje z ženskim vprašanjem (med drugim je izdala tudi monografijo z naslovom Feminizem, Postmodernizem, Psihoanaliza), ki naj bi bilo močno izpostavljeno tudi v Peščeni gori. Sicer je res, da je v knjigi veliko več prostora odmerjenega ženskim kot moškim likom, a kljub vsemu je roman predvsem literarno delo, ki največ pozornosti namenja celostni obravnavi izredno težkega, duhovno omejenega in nadvse krutega življenja na povojnem Poljskem in se tako ne zamejuje na to ali ono pereče družbeno vprašanje. V delu ne najdemo klišejske razdelitve na dobre ženske in slabe moške like. Avtoričine naklonjenosti so v romanu deležni tisti, ki hočejo izstopiti iz utesnjujočega in monolitnega miselnega horizonta, v katerega so se rodili, pa naj bodo ženske ali moški. In obratno, če je oseba v knjigi vredna obsojanja, jo Bator brez pomisleka izpostavi posmehu in graji. Roman lahko označimo za feminističnega le v luči že omenjene večje zastopanosti ženskih likov in njihovih zgodb in samo želimo si lahko, da nekoč na podlagi tovrstnih značilnosti knjiga ne bo več okarakterizirana za feministični roman, ampak preprosto za literarno delo.  

A Peščena gora ni knjiga, v kateri bi bila prvenstveno izpostavljena vsebina. Izredno samosvoj slog je tisti, s katerim avtorica v epskem zamahu, kakor se je izrazila piska spremne besede Tina Podržaj, poveže 450 strani dolgo delo v koherentno celoto. Poudariti pa moram, da roman ni lahkotno branje. V njem namreč ni moč najti premočrtne linearne zgodbe, psihološko poglobljenih likov, napetosti, vzponov, padcev ali kakršnihkoli drugih klasičnih prijemov, s katerimi pisatelji in pisateljice pogosto vzbujajo zanimanje med svojimi bralci. Zgodbe bolj ali manj nesrečnih usod Haline, Sofie, Jadzie in Dominike, dveh babic, hčerke in vnukinje, so povečini podane ob opisovanju minornih epizod iz njihovih življenj, zato mora biti bralec pozoren na vsak dogodek v knjigi, sicer mu linearna zgodba, ki jo avtorica vseeno izriše, lahko spolzi med vrsticami. Glavni razlog za to pa je omenjen način pisanja, s katerim pisateljica dobesedno zamakne vsakodnevno realnost, zaradi česar znani motivi, kot so odnos mati–hči, vojna, porod, revščina, zloba … zasijejo v novih barvah, ki jih bralec do sedaj (verjetno) še ni izkusil. Če bi iskali primerjavo v zgodovini likovne umetnosti, bi rezultat njenega pisateljskega postopka nedvomno lahko vzporejali s kubizmom z močnim poudarkom na temačnih tonih – kot nekakšne odseve z razbitega ogledala, za katere se zdi, da vrejo iz avtoričine podzavesti. Tudi liki v romanu so predstavljeni v popačeni podobi. Bolj kot polnokrvne osebe se zdijo kot nabor skrotovičeno-stereotipnih značilnosti, kar pa ne pomeni, da so pred nami tipizirani liki žanrske proze, nasprotno, izredno dognano se vklapljajo v umetniško strukturo romana, v katerem skoraj ni prostora za opisovanje notranjih spopadov protagonistk ali poudarjeno čustveno vznesenost. Avtorica v knjigi postreže s svojevrstnim modernističnim postopkom pisanja, saj virtuozno preskakuje med, v šali bi lahko rekli, neusmiljenim tretjeosebnim cinikom in premim govorom brez narekovajev. Ob tem pa mestoma vključi še nenavadnega križanca, ki si pripovedno tehniko izposoja pri tretjeosebnem, perspektivo pa pri prvoosebnem pripovedovalcu, postopek, ki so ga v literarni teoriji označili za tretjeosebnega komentatorja.

A ne glede na tip pripovedovalca je prikaz »stanja duha« povojne Poljske v Peščeni gori prignan do groteskne karikature, skoraj do paralelnega sveta. Po letnici pisateljičinega rojstva lahko upravičeno sklepamo, da je z intenzivnostjo rahločutne umetnice na svoji koži močno čutila posledice vseh omejitev, tako intelektualnih kot fizičnih, s katerimi so se morali spopadati običajni ljudje pod sovjetsko oblastjo. Revščina, korupcija, pomanjkanje najosnovnejše infrastrukture in navdušenje nad izdelki iz Zahoda, ki so prebivalcem Wałbrzycha burili domišljijo, nas lahko spomnijo tudi na pripovedovanja nekaterih starejših prebivalcev Slovenije, ki so v Trst in Celovec hodili po prašek, kavo ali kavbojke. Hrepenenje po nečem onkraj, v tem primeru onkraj meje, na tak ali drugačen način zaznamuje prav vse like v romanu. Ženitne posredovalnice ponujajo možnost poroke z nemškimi moškimi, čez mejo rado zanese ovitke milke, ki jo otroci slastno oblizujejo, prekupčevalci prinašajo najrazličnejše izdelke z Zahoda, ženske sanjarijo o objemu južnoameriškega moškega iz TV-žajfnice in še bi lahko naštevali. Prebivalci Peščene gore, monstruoznega bloka v Wałbrzychu, živijo pod kapo sivega vsakdana, kjer se zatira vse drugačno ali raznoliko: geje, Ruse, Grke, poševnooke, previsoke, prenizke, predebele. Zavistnost in neskončna obrekljivost sta temeljni značilnosti in najbolj razširjena zabava v blokovskem naselju, ki je prikazano diametralno drugače kot v kultni seriji Krzysztofa Kieslowskega Dekalog, kjer za stenami teh socialistično-modernističnih prikazni (tudi v Sloveniji jih ne manjka), začutimo ljudi iz mesa in krvi z globoko človeškimi vprašanji.

Peščena gora je roman, ki na vsebinski ravni težko nagovori bralca brez travmatične izkušnje fizične prepreke med Zahodom in Vzhodom. Težko nagovori tudi bralca, ki rešitve za nevzdržnost svojega življenja ne vidi v nečem jasnem in trdnem, konkretneje, v idealizirani podobi življenja »onkraj zidu«; predvsem pa na noben način ne nagovarja brezobličnega sodobnega sveta, v katerem je nemogoče zagovarjati preproste črno-bele sodbe. Roman je prej avtoričin obračun z lastno preteklostjo in s preteklostjo vseh tistih, ki so doživeli življenje za železno zaveso. A ta preteklost se v romanu konča s padcem berlinskega zidu. Lik Dominike, ki mu je avtorica najbolj naklonjena, predstavlja vez med preteklostjo in prihodnostjo – odraščala je v preteklosti, sedaj pa, zaradi preloma z njo, kot Joanna Bator žanje sadove prihodnosti. A to prihodnost v romanu »problematizirajo« samo redki izmed prebivalcev preteklosti, ki bi se, čeprav je bilo njihovo življenje znotraj nje neznosno, vanjo najraje vrnili, avtorica pa, zaslepljena od sijaja novega sveta, nad tem lahko le prezirljivo zamahne z peresom.

 

Joanna Bator: Peščena gora. Prevod Staša Pavlović, založba Goga 2017, 24.90 evrov.