Ozka pot človečnosti

Ozka pot globoko do severa je četrti v slovenščino preveden Flanaganov roman, za katerega je prejel tudi nagrado Man Booker. Fabula ga je gostila leta 2010. Za samo fiktivnostjo romana stoji dejanska zgodba: Flanaganov oče je bil namreč eden od ujetnikov, ki so za Japonce med drugo svetovno vojno gradili železnico v Burmi (njemu je roman tudi posvečen). In ravno okoli teh dogodkov se odvija jedro romana.

Toda Flanaganov špeh zajema precej več kot popisovanje nečloveških razmer med gradnjo Linije. Zgodbo pripoveduje več personalnih pripovedovalcev, med katerimi izstopa Dorrigo Evans, ki se pred odhodom v službo zdravnika zasužnjenih loči od kompleksnega ljubezenskega odnosa. Slednji zaznamuje tudi njegovo življenje po vojni. Med branjem pobližje spoznamo tudi drugi pol − njegovo ljubimko Amy. Pisatelj nam poda še vpogled v stališče japonskega poveljnika Nakamure, pa korejskega podčastnika Varana in v nekaj ostalih avstralskih vojnih ujetnikov. Tako ni le relativizirano obojestransko vrednotenje spornih dejanj, temveč je s tem tudi ponujena možnost spoznavanja (preostanka) človečnosti, ki jih posameznik v tako hudo zaostrenih razmerah še premore.

Ozka pot globoko do severa je nedvomno zgodovinski roman, toda delom, ki jih pred vojno in po njej pripovedujeta Amy in Dorrigo, bi lahko brez težav dodali oznako ljubezenski roman. Tu je narativa (kajpak) drugačna kot v vojnem delu: več je senzualnosti in karakternih opisov, skladnih z gestikulacijami in telesno govorico. Mestoma zdrsne knjižni jezik tudi v pogovorni register, začinjen z bežnim humorjem: »Želela si je, da bi zdaj imela v ustih njegovega krasnega kurca, pred vsemi, doli v jedilnici, to bi zagotovo začinilo njihove kave«. Rahlemu humorju se Flanagan ne izogne niti v vojnem delu romana, četudi je tam bolj trpek. Na splošno je pisateljev jezik gibek, pisanje je spretno prilagojeno osebi, ki izreka, pri čemer najbolj izstopajo Japonci s svojo skoraj samurajsko držo, podkrepljeno z bushidom.

Ker se japonskost ne tiče le »kulinarike« vojnih ujetnikov na Liniji, ampak tudi same forme (notranje in zunanje) romana, ji gre posvetiti nekoliko več pozornosti, ker predstavlja vidno presečišče z zahodnim »kodeksom«. Ravno v tem prostoru išče avtor tudi prostor za človeškost, za neko univerzalno ljubezen do sočloveka, ki ne pozna geografskih in kulturnih razlik.  

Roman je razdeljen na pet delov, v vsakega uvaja posamezen haiku, ki se s svojo sporočilnostjo navezuje na sledečo vsebino. Avtorji vseh haikujev v romanu so klasični japonski pesniki: Bašo, Issa, Hyakka. Poglavja med posameznimi deli so kratka, zastavljena so tako, da se tok pripovedi ne prekinja, kvečjemu se še stopnjuje. Navezanost na umetnost pisanja haikujev kažeta tudi polkovnik Kota in poveljnik Nakamura, katerih citiranje haikujev med poveljstvom vojnih ujetnikov izpade povsem hladnokrvno in cinično in tako še bolj podžiga razlike v vrednostnih sistemih. Toda kako, kljub vsem krutostim, zameriti nekomu, ki le izvršuje Cesarjevo voljo, ki naj bi pomenila absolutno dobro? Čemu sploh človeško ravnanje z vojnimi ujetniki, če je pa edino častno, ko si zajet v ujetništvo, storiti samomor? Zakaj biti kaznovan zaradi enega samega tepeža vojnega ujetnika, če te kot vojaka v japonski vojski stalno pretepajo? Kako podlo in brez časti je sploh postati ujetnik, se po vojni sprašujejo japonski vojni zločinci. Enako kot v Nürnberških procesih pisatelj v zadnjih dveh delih knjige obravnava usode in posamezne zagovore vsakega od vojnih zločincev, ki so bili bodisi usmrčeni bodisi so postali rahločutni s stremljenjem po pozabi (tudi kanibalizma) ali pa so končali precej klavrno: kot preperela mumija, katere obstoj je sorodniku porok za stalen mesečni prihodek za vojne zasluge. Po vojni spregovorijo tudi o medicinskih poskusih na ameriških vojakih, ki jih obravnavajo kot zaslužne za napredek medicine.

Večji del je na koncu vendarle odmerjen Dorrigu Evansu in njegovemu nemirnemu tavanju. Navzven uspešen zdravnik in neulovljiv ženskar se muči z neprebolelo ljubeznijo in življenjem, v katerem ne more najti smisla. Pisatelj suspenz glede vzroka njegove bolečine drži čisto do konca. In če je moto Avstralca Evansa vedno ta, da »se pomikam naprej in da poganjam mline na veter«, izpadeta drži japonskega polkovnika in poveljnika precej bolj umirjeni, skladni z Bašovo držo v Ozki poti globoko do severa, katerega naslov si Flanagan spretno prisvoji. V tej knjigi Bašo, študirajoči zen budist, piše ravno o večnosti, ki se skriva za vsako še tako majhno in minljivo pojavnostjo. Knjigo je namreč pisal med namenom odtegnitve od materialnega sveta. Prav taisti poskus je bil po vsej verjetnosti tudi edina rešilna bitka vsem, ki so vojno ujetništvo preživeli. Kar je prav v nasprotju z nadaljnjo nesmiselno usodo izgrajene železnice na Indokini: kljub žrtvam in ogromnemu vloženemu delu je absurdno propadla in se zarasla v džungli; niti ideja velikega japonskega duha ni pripomogla k obstoju majave materialnosti.

Richard Flanagan je, preden je začel s pisanjem leposlovja, pisal eseje in novinarske članke. Poleg tega je tudi avtor dveh filmskih scenarijev: Avstralija in Plosk ene dlani, ki je najprej izšel kot roman. Nič presenetljivega ne bi bilo, če bi se tudi dotični roman prelevil v film: gotovo bi bolj zarezal v bolečo preteklost kot pa npr. film Most na reki Kwai, ki se ukvarja z gradnjo iste železnice in ki je isto tematiko predstavil romantizirano in povsem zgrešeno: vojni ujetniki si med gradnjo železnice gotovo niso požvižgovali. 

Ozka pot globoko do severa
Richard Flanagan
Leto izdaje:
2017
Prevajalec:
Leonora Flis
29,00 €