Ozemlje banalnosti (Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje)

 

Jed Martin je, lahko bi rekli, multimedijski umetnik, ki zaslovi s preobražanjem Michelinovih zemljevidov, prav zares bogat pa postane, ko začne izdelovati serijo slik Preprosti poklici. Kot vsakemu pomembnemu umetniku tudi njemu pripade retrospektivna razstava, za katero mu dolgo in prepričljivo spremno besedilo pripravi Michel Houellebecq (del spremnega besedila lahko preberemo tudi v romanu). Michel Houellebecq, pisatelj je tudi zadnja slika omenjene serije, narejena kot zahvalno, celo prijateljsko darilo. Po tem izdelku se Martinov ustvarjalni val zlagoma zaustavlja in preliva v starost, kmalu po tem, ko svojo zadnjo umetnino preda velikemu literatu, pa slednjega, skupaj s psom, najdejo razkosanega v provincialni hiši, kamor se je nedavno preselil. Seveda avtor pripoved v epilogu pripelje tudi do kriminalistične razrešitve problema, kar je nadvse uvidevno do bralca, vendar nas to tu zanima nekoliko manj. Bolj zanimive so druge rezine, ki jih pisatelj v neobremenjenem, značilno houellebecqovskem slogu vztrajno prepleta.

 

Roman je posvetilo banalnosti produkcije umetnosti. Jed Martin je namreč, upam si soditi, dolgočasna oseba. Razbrati je mogoče, da je čeden in je najmanj dvakrat ljubil, sicer pa se zadržuje v samoti, najprej v svoji študijski sobi, nato v ateljeju. To, da je samotar, ni merilo njegove dolgočasnosti. Ta se izkazuje zlasti v njegovem čutenju, mišljenju, ravnanju. Ne bi ga želela za prijatelja, čeprav bi ga lahko spoštovala kot umetnika. Veliko ve o umetnosti in postopkih izdelave umetnin, uporabi tehnologije, nasploh pa njegovega ustvarjanja ne preveva globlja namera od te, da preprosto »prikazuje svet«. Koncepte in domet mu prisojajo drugi, drugi ga v razsežnosti njegovih lastnih namenov venomer presežejo. Kritiki pišejo navdahnjene ocene, novinarji skušajo iz njega izvleči navdahnjene analize. Najbolj veličastno v umetnosti se zgodi na strani recepcije, nam sporoča Houellebecq, na strani produkcije pa je zlasti veliko dela, veliko utrujajoče prakse, ki včasih porodi kaj dobrega, včasih ne. Talent in zanimanje sta v tem houellebecqovskem, nekoliko iztrošenem kozmosu še vedno pomembna in sta pravzaprav tisto, kar zares opravičuje obstoj umetnosti. Martin in romaneskni Houellebecq sta umetnika, ker to morata biti in ne ker je to fajn ali ker je to posebej odlikovana dejavnost.

 

Knjiga nas zadrži pri vprašanjih življenjepisja ter razločitvi med resničnostjo in fikcijo. Michel seveda ne bi bil Michel, če nam ne bi v zahvali serviral še drobnega opozorila, da zapis v celoti pripada fikciji, in s tem znova spodbudil sum, da morda ne pripada fikciji v celoti in je tako Frédéric Beigbeder prav zares težka osebnost, Michel Houellebecq pa rekreativni alkoholik, ki obožuje volnene jopice. Igrivo in nalašč Michel znova spodnaša mitologijo, ki se je spletla okoli njegove domnevno sovražne osebnosti, živcira recenzente in kritike, hkrati pa razdre še večno umetniško dilemo. Ker odgovora nanjo ni dal postmodernizem, ki si jo je zadal za poglavitno sredstvo izčrpavanja, k odgovoru ni nič bolj zavezan niti sam Houellebecq, zdi se le, da ga izredno zabava. Zabava pa tudi bralca, to velja pripomniti.

 

Zadnja debelejša rezina resničnosti, ki jo odreže roman, je staranje. S to spektakularno težavo človeštva postreže neprizadeto, kot bi se trudil za reizem: bolezen, senilnost, osamljenost, blebetavost, smrt. Pa morda vmes še nekaj vrtnarjenja in priložnostnih umetniških ekskurzij v naravo. Jed je ob smrti svojega očeta sicer prizadet in žaluje, ker je pač normalen človek, toda s pomenom umiranja se ne on ne njegov avtor ne ukvarjata preveč. Kot zapiše na koncu romana: »Zmaga rastlinja je popolna.«

 

Roman Zemljevid in ozemlje, za katerega je avtor prejel najvišje francosko literarno priznanje Goncourt, si bralec zapomni zato, ker v njem ni nič takšnega, kar bi vabilo k spominjanju. Življenje je menda niz hrupnih približkov. Houellebecq tega dejstva ni zakrinkal, temveč ga je obdelal tako, da je iztržek karseda velik.

 

 

Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje. Prevod Mojca Medvedšek, Cankarjeva založba 2012, 29,95€.