Ognjemet ob otvoritvi festivala smo gledali z balkona airbnbja. Prvi poki, ki so preglasili hrup s ceste pod stanovanjem, rutinsko trobljenje, nepotrebno sunkovito speljevanje in cingljanje tramvajev, so nas zbudili iz mlačnega obžalovanja dejstva, da imamo preveč nepomembne akreditacije, s katerimi si nismo mogli zagotoviti kart za film, ki se je nekaj ulic stran očitno ravno končal in s tem še dokončno otvoril letos jubilejni 25. Sarajevski filmski festival. Zgnetli smo se na majhen balkon z nevarno nizkim zidkom in morda minuto vsaj deklarativno navdušeno opazovali pisane iskre, ki so pršele nad strehami sosednjih blokov. Nato smo se vrnili noter, pod rahlo komično imitacijo Basquiata, ki »krasi« dnevno sobo meščanskega stanovanja v središču mesta, najetega za problematično malo denarja, in nadaljevali s čečkanjem po festivalskem programu, delanjem urnikov za naslednje festivalske dni.
Prvi film, ki mi ga je uspelo pogledati v tem izmuzljivem mestu, meni znanem zgolj v njegovi previdno oblikovani festivalski preobleki, tako ni bil Sin, odmeven celovečerec bosanske režiserke Ines Tanović (nad ogledom katerega sicer še nisem obupal), ampak gruzijsko-švedsko-francoska koprodukcija And Then We Danced. Česar na noben način ne obžalujem. Seveda ima ognjemet nad večtisočglavo publiko, drenjanje v smart casual dress code ob rdeči preprogi in pitje zastonj alkohola svoj neizpodbiten čar, a so nekaj posebnega tudi jutranje projekcije tekmovalnega programa v Nacionalnem gledališču, ko se celotna festivalska mašinerija še prebuja in ob rdeči preprogi stojita zgolj zaspana prostovoljka in prostovoljec, ki s telefonom skenirata QR kode. Pa tudi film, ki je sledil obveznim nekajminutnim reklamam je bil dober.
And Then We Danced se začne s fascinantnim prizorom treninga gruzijskega plesa, duetom Meraba (Levan Gelbakhiani) in Mary (Ana Javakishvili), ki se ob ritmičnih ploskih soplesalcev in spremljavi tradicionalnih glasbil vrtita drug okoli drugega, skačeta, sunkovito zvijata ude in se pri vsem še prikupno nasmihata. Dokler ju ne prekine trener, ki mrko spremlja vsak njun gib – njegovim pogledom daje posebno težo kamera, ki ga večkrat ujame v bližnji plan –, in s svojim komentarjem nakaže konflikt, prisoten skozi celoten film. Merab bi moral biti kakor žebelj, v svojih gibih tog in odločen brez kančka krhkosti, Mary pa ne bi smela biti tako spogledljiva, gleda naj v tla, gruzijski ples namreč temelji na moškosti in predstavlja čistost. Plesalca samo pokimata, se postavita na začetna položaja in ponovita vajo.
Ta zasnutek – popolna predanost plesu, nelagodje mladih ob njegovih tradicionalnih težnjah, v Merabovem primeru pa še ekonomska negotovost in kompleksna družinska situacija z ločenima staršema in upornim bratom – se kmalu še zaplete. Najprej z razglasom avdicij za Tbilski ansambel, predvsem pa prihodom Iraklija (Bachi Valishvili), nadarjenega plesalca, ki kmalu začne konkurirati Merabu. Življenje slednjega postaja iz dneva v dan bolj neobvladljivo, zjutraj in dopoldne trenira z mislijo na avdicije, zvečer dela v gostilni, s čimer v veliki meri preživlja družino, skrbi za brata, ki večino noči popiva in vedno bolj redno spušča treninge, hkrati pa nekako krmari med odnosom z Mary in vedno večjim zanimanjem za Irakla.
Dokler se ta pripovedni tok ne zlomi. Najprej na praznovanju Marynega rojstnega dne v podeželski vili njene družine, kjer Irakli in Merab na robu gozda za hišo v zimskem mrazu skupaj preživita dve noči. Nato pa skoraj takoj za tem, ko Irakli nenapovedano odide v domačo vas, s čimer se Merabov svet, nekaj dni bolj svetel kot kadarkoli prej, popolnoma sesuje. Težavnost njegove situacije še dodatno ilustrira zgodba o plesalcu Zazi, ki se kot neprijeten spomin nekajkrat pojavi v Maryjinih klepetih s prijateljicami. Zazo naj bi soplesalci na turneji zasačili med seksom z moškim in ga skoraj do smrti pretepli, nato pa poslali v odročen samostan, da bo »spet postal normalen«, a ga je tam začel zlorabljati starejši menih, zato je pobegnil in končal kot prostitut.
In v nekem trenutku v filmu se Zazina usoda zdi grozljivo resnična; ne zgolj oddaljena govorica, s katero bi si Mary krajšala čas, ampak verjetna usoda najboljšega prijatelja in nedolgo nazaj morebitnega ljubimca. A se film ne konča tako moreče, za Merabovo »čast« se z njegovimi soplesalci na svoji lastni nepričakovani poroki s prijateljico, ki ji je zaplodil otroka, sicer stepe njegov brat, a razume Merabovo situacijo. Tako kot Mary , ki se mu na isti poročni zabavi, zajeti v mojstrskem kadru-sekvenci, v kateri film doseže največjo čustveno intenzivnost, opraviči za svojo užaljenost in odpor.
K tej pretresljivi, a morda ne nepričakovani zgodbi, zaradi katere je bil film že imenovan za gruzijski Pokliči me po svojem imenu, tako veliko doprinese premišljen filmski jezik švedskega režiserja z gruzijskimi koreninami Levana Akina. And Then We Danced zaznamuje predvsem mešanje tradicionalnega in sodobnega, sproščenega odraščanja in paralizirajoče družbene in ekonomske stvarnosti. To je precej očitno na primer pri uporabi stare gruzijske religiozne pesmi takoj za prizorom Merabovega in Iraklovega spolnega odnosa ali po prizoru plesanja na disko iz osemdesetih. V tem kontekstu ima izjemen pomen tudi Merabov avdicijski nastop, s katerim se film konča: protagonist začne s povsem tradicionalno koreografijo, nato pa jo postopoma prilagaja lastni senzibilnosti, mehča gibe rok, sprosti togo telesno držo, poskuša poiskati lasten izraz znotraj tradicije, ki vseeno predstavlja velik del njegove kulturne identitete.
Prav to – ohranjati kulturno identiteto na avtentičen način, zunaj vzorcev izključevanja in zatiranja – je poudaril tudi režiser na pogovoru po filmu. Sploh v času, ki so ga ugrabili idioti, kot je neposredno odgovoril Aleksandu Hemonu, ki letos vodi pogovore z ustvarjalci filmov tekmovalnega programa. S čimer se lahko strinjam. Vprašanje identitete je zagotovo nevralgična točka sodobne družbe, polje nerazrešenih konfliktov, ki pogosto določajo politično in družbeno debato. In filmi, kot so And Then We Danced, ki je dobil tisto malo gruzijskega denarja zgolj zato, ker je izpolnjeval pogoje razpisa in mu ga je bilo ministrstvo primorano dati in v katerem si glavni igralec najprej ni upal nastopati, saj se je bal posledic, ki bi jih ta odločitev lahko imela za njegovo družino,verjetno prispevajo svoj nezanemarljiv delež pri iskanju pozitivnih usmeritev.
