“V devetdesetih smo pisali kot nori,” mi je pesnica in gejevska aktivistka Nataša Velikonja dejala skorajda v opravičilo, ko mi je v roke potisnila več kot štiristo strani obsegajočo zbirko kolumn, esejev, časopisnih zapiskov, ki nosi poveden naslov – Devetdeseta (Zbirka Vizibilija, Škuc, 2017). Predstavljam si, da avtorica ne bi šla v ta projekt, če se ji v pogledu nazaj ne bi odkrilo, da so zapisi na nek način vizionarski, predvsem pa kljub izhajanju iz lokalitete, torej specifične situacije v Sloveniji v devetdesetih, ne bi nosili univerzalistične poante. To je seveda povnanjeni vidik, ki se tiče odnosa med državo, če ne že javnim prostorom nasploh, in seksualnim vedenjem posameznikov. Na drugi strani je avtoričina intima oziroma osebna naravnanost do nekaterih person, pojavov, institucij, medijev in recimo tudi razpršenost, v kateri je – sploh, ko je knjiga pred nami v takšni obliki – razvidna nadaljevalna zgodba. Devetdeseta gredo pod kožo, avtorica namreč neusmiljeno masakrira in špika nekatere ključne politične in kulturniške osebnosti tega prostora, od Žabota do Bajuka, od Crnkoviča do Rupla, hkrati pa se izkaže kot izjemna pripovedovalka, ki jo je zaradi svežih, inovativnih jezikovnih formulacij, detajlnega poznavanja teoretskih vsebin in mestoma anekdotičnih intervencij užitek brati.
Zakaj torej devetdeseta? V predgovoru Od samotne frikice do politične persone in ali je to eno in isto Velikonja pojasnjuje, da je vzporedno z njenimi osebnimi preusmeritvami, torej vdajanju prvi lezbični ljubezni, torej opustitvi magistrskega študija, v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja nastajal nov družbeni red, ki je potekal vsaj na dveh nivojih – kot fetišiziranje slovenske kulturniške scene, ki se je sklicevalo na narodovo substanco, in alternativna produkcija, ki je bila prav tako silovita in je odpirala nove poglede. Avtorica v kulturniški prostor vstopa skozi stranska vrata: “Družba zelo počasi sprejema mlade ljudi ali jih pač sploh ne, večinoma jih zlomi in si jih potem zlomljene prilasti ali pač zlomljene preprosto odvrže.” Literarna persona alla Vlado Žabot, “ki je tamle izigraval literarnega mentorja”, je njene pesmi komentiral z besedami, da “to ni literatura, to so dnevniški zapiski, literatura ni terapija”. S tovrstno avtorsko linijo, ki išče inspiracijo v neposrednem izkustvu, saj vpogled v izkustvo razblinja fantazme o vseobsežnosti humanizma, je tudi nadaljevala. Po Mozetičevem nasvetu se je izmotala iz drže odtujene intelektualke ter začela leta 1993 objavljati v reviji Revolver, istočasno pa seliti perspektivo k feministični, gejevski, lezbični teoriji, k teoriji civilne družbe, teoriji novih družbenih gibanj itd.
Tisto, kar Velikonja v tej knjigi naredi, je, da razbije konsenz o sivih devetdesetih. Potegne vzporednico s civilno in večkulturno perspektivnimi osemdesetimi, vendar ne pristane na stereotipno delitev: “Mislim, da je bila vsaka izvenserijska aktivnost enako odklanjana”. Tako kot je bil kulturni festival Magnus v osemdesetih zavračan, tako se je v devetdesetih zgodil projekt Bitchcraft skupine Strelnikoff. Kljub tej načelnosti v devetdesetih prvič pomisli, da je kot lezbična pesnica (1994 je izdala pesniški prvenec Abonma) fizično ogrožena. Posledično se je poloti analitski refleks na novi konservatizem. Odnos do homoseksualnosti v Republiki Sloveniji, ki sankcionira homofobijo, v praksi pa ne prepušča gejev in lezbijk v družbeno življenje, ji pomeni (družbeni) lakmusov papir. Devetdeseta postanejo čas, ko se “naša kultura, naša življenja /spreminjajo/ v smeti.” Pa vendarle: Velikonja leta 1996 začne pisati dnevnik za Večer, piše razprave za družboslovne revije, za Časopis za kritiko znanosti, Teorijo in prakso, Družboslovne razprave, Primorska srečanja itd. Vseskozi je, ob čemer prizna, da je bilo pisanje za množične medije presežek devetdesetih, ko so ljudje iz subkulturnih scen, iz civilne družbe, torej, imeli stalen avtorski prostor, pisala še za subkulturne medije, za Revolver, Lesbo, Pandoro, novogoriški anarhistični Masinfo itd.
Poleg natančne analize medijskega sodelovanja pri razbijanju ideje o smotru države, pomenu občega, javnega, skupnega, pa tudi kulturniško-političnega korporativizma se Velikonja v tej knjigi precej ukvarja z rimskokatoliško cerkvijo. V eseju Protihumanst kot opcija, objavljenem v Večeru že leta 2001, zapiše: “Imamo dvojne aktiviste. So iz diametralno nasprotnih bregov, skupno pa jim je področje tematiziranja spolnosti.” Avtorica govori o lezbičnih in gejevskih teoretikih, ki seksualnost politizirajo na način, da se razpenja preko teoretskih linij, medtem ko je katoliško poučevanje o spolnosti po njenem kanonizirano. Ne glede na to, s kolikšno mero humorja se loteva teme, pri čemer je analitična, kar najlepše pride do izraza v eseju Rimskokatoliška cerkev in lezbištvo, dejstvo je, da je RKC v devetdesetih postala močan igralec družbenega in ekonomskega dogajanja. Ob tem, da je invazivno posegala v javni prostor, je destruktivno odpirala teme, ki so se zdele nevprašljiva civilizacijska pridobitev. Svoje pa je seveda dodala tudi neoliberalna naravnanost države. Ko že mislimo, da je avtoričin pesimizem, predvsem v uvodu, kjer navaja, da se oblast v devetdesetih ni več borila za mnenje, pač pa je bilo tisto, kar se je zdel kot dinamičen javni prostor, spektakel dialoga, dosegel dno, v branje dobimo daljši tekst – Razredni boj.
V njem se Velikonja med drugim ukvarja s “fantazmo o enotnosti”, ki je v družbah v tranziciji prevzela nekatere specifične poteze. V letih državotvornosti je bila partikularnost brisana, zapiše; ustvarjala so se nova družbena središča, iz katerih so bili izločeni homoseksualci in lezbijke, ženske in revni, bolni, tujci, vsi drugačni. Novost, ki jo je prinesel novi redukcionizem, so identitetne politike. Poudarek na identitetah je bil sprva učinkovit zaradi aktivnega prepoznavanja marginaliziranih, kasneje pa se je izkazalo, da je introvertiranost identitetnih skupin razlog za nepovezanost. Spomnimo se le na vzroke razhajanj med feminističnimi, lezbičnimi in gejevskimi skupinami, pravi avtorica. Ker se Velikonja z vsemi razpoložljivimi sredstvi, ki med drugim vključujejo faktična dejstva ter vračanje na sam začetek družbene pogodbe, bori proti antiintelektualizmu, namesto zgolj obsojanja, ponudi tudi rešitev. V že omenjenem prispevku iz leta 1997 predlaga, da se “diskurz radikalizma k diskurzu klasične levice, k postavitvi razreda kot dejavnika antagonizmov v družbi, k razširitvi bojev iz srednjega razreda /…/”, predvsem pa je treba postaviti nelagodje v bele moške in jih vključiti v gibanja za družbene spremembe; skratka, možen izhod je v amalgamu socialističnih teorij.
Zapis, ki kaže na to, da je Velikonja nakazala našo prihodnost, seže v čas izpred dvajsetih let – Cirkuške zgodbe. V njem analizira zložno prelivanje poslednjih zmožnosti neprofitnega sektorja v profitni: “prvi način senzibilnosti v devetdesetih je humanitarni banket zadovoljnih&imovitih, ki se niti ne sprašujejo, zakaj se obseg revščine in jeze, in kljub njihovim bednim donacijam, slehernega dne podvaja.” Tu odpira problematičnost modnega ukvarjanja stacioniranih z marginaliziranimi na način, da so slednji puščeni v molku. Drugi način obrata k drugemu poteka med marginaliziranimi samimi. Dva javno priznana konflikta, ki ju navaja, boj med spoloma in kulturni boj, sta aktualna, kot sta bila v “njenem času”, namreč kulturniki in kulturnice se interno še vedno mrcvarijo o prednostnih stopnjah kulturne ustreznosti. Razlog Velikonja išče v tem, da država namenja kulturi le nekaj več kot nič sredstev, in – ker se večino trajanja osebnih življenj nihče od udeleženih resneje ne povpraša po sprejetih institucionalnih mejah, ki se dotikajo zakonske zveze, starševstva, generacij, heteroseksualnosti, kulturnih oblik in kulturnih politik.
Posredno torej dobimo odgovor, zakaj nabor tovrstnih člankov v knjižni obliki ali kot pravi avtorica uvodoma: “Geji in lezbijke bomo izginili. In ker spoznavnega primanjkljaja v tej hiperrealnosti ni, imaš zgolj to njihovo prekleto barbarsko samozaverovanost in nobenega orodja kultivacije, samo lasten umik. Česar pa nočeš, ker imaš šele petdeset let.” Če se za hip še vrnemo k vizionarskim vidikom te knjige, ki prireja analitski protiudar; njena predpostavka, da javne zadeve niso izključna last zaprtih kompetenčnih krogov, temveč predvsem dobrina za javno presojo, je zlahka prenosljiva na tematiko samozaposlenih, ki je razburjala in še razburja kulturniško sceno današnjosti. Toda tolikšnega poneumljenja, ki je zajeto tudi v poimenovanju (svobodnih) umetnikov, Velikonja seveda ni mogla predvideti. V obratu nazaj je v že tolikokrat omenjenem uvodniku lahko detektirala le, v čem je na primer problem današnje površne, birokratske in neuke levice, ki zlahka spregleduje teoretsko dinamiko zadnjih desetletij na tem področju kot razredni in univerzalistični moment. Homoseksualna osvoboditev je v sebi nosila predvsem razredni moment, zapiše. “Učili smo se od najboljših – levičarjev in levičark.”
Milenijske generacije se danes po mnenju avtorice obnašajo, kot da leva tradicija, tudi v homoseksualnem gibanju, nikoli ni obstajala. Neoliberalizem dopušča le razredno izvotljene, spektakelske identitete. V najboljšem primeru prevzame besednjak in slogane, ki jim izprazni vsebino in politično preciznost. V eseju Pragmatični zakon, ki je eden najboljših, Velikonja, povzemajoč Lauro Cottingham, piše o fenomenu šik lezbijk, ki se je pojavil v devetdesetih. Seveda je lezbična vizibilnost – preko eksplozije lezbične prisotnosti v televizijskih komedijah in dramah, v popularni glasbi, v komercialnih revijah in celo znotraj okvirov akademskega študija, torej izven konteksta lezbičnih subkultur, zgolj ustvaril videz lezbične kulturne moči. Velikonja piše o reprodukciji heteroseksističnih in moškoavtoritativnih ideologij, hkrati pa o ustavitvi političnega napredka, ki so si ga lezbijke zagotovile. Ta se dandanašji odvija tudi ali predvsem na jezikovni ravni; če se je v devetdesetih poslovenjalo besedice gej, strejt, razkritje, pri čemer so bile jezikovne spremembe možne z razvojem kompleksnosti homo scene in teoretskega okvirja, se danes ta kulturna linija prekinja; parade ponosa je pride, dobrodelna zabava za pride je fundraiser.
Devetdeseta se zaključijo z verzom Johna Lennona. Nekaj, kar je bilo v devetdesetih samoumevno – svoboda –, postane vprašljivo. Vse pogosteje se govori o nujnosti izbire med svobodo ali varnostjo in ne več o svobodi in varnosti. Ko politični razred govori o varnosti, zapiše Velikonja, ponuja kot nujni ukrep zniževanje človekovih svoboščin. Če se je avtorici kljub destruktivnim nastavkom sveta devetdesetih zdelo, da bo kot lezbijka preživela, ima danes občutek, da je “samotna frikica, kot nekoč v osemdesetih, a s to razliko, da me je v to pozicijo tokrat postavila rasistična družba /…/, ki z antipolitičnim /…/ zanikanjem razlik med ljudmi hrani/../ prav ta rasizem.” Fikcija o posthomofobni družbi ji pomeni zlagan mir, “v katerem ne more ne bivati ne preživeti.” Izhod iz lažne dostojnosti vidi v znanju. Le z njegovo pomočjo lahko ostaja politična persona, ki bo preživela vladavino birokracije, obveščevalnih, vojaških in policijskih služb. Zdi se, da je tisto, kar predlaga – obrat k vednosti, ter konkretno ustanovitev medija, ki bi zgoščal kulturne drobce, saj je fragmentacija, ne pa nekvalitetnost umetniških dogodkov, razlog, da se ustvarja vtis, da ostajamo na opustelem robu svetovnega kulturnega dogajanja – na dlani.
Nataša Velikonja: Devetdeseta. Škuc 2017, 422 str, 25 evrov.
