Onstran tanke črte

Knjiga Dane Zajc V besedah ima tri avtorje: v prvi vrsti je to knjiga, v kateri in iz katere spregovori Dane Zajc, kakor ga pač slišiva midva z Alešem Štegrom. Sestavljavca sva poleg poezije Daneta Zajca skušala bralcu predstaviti tudi Danetovo življenjsko zgodbo, njegove razmisleke o pesništvu in umetnosti, o družbi in času, v katerem je živel, vse to pa skoraj zgolj z njegovimi lastnimi besedami, z odlomki iz dramskih, proznih in ostalih besedil.  

Knjiga, kakršna je naposled nastala, ni čisto lahko branje. Najbolj zapleteno zanko bralcu nastavlja manj običajna struktura besedila, ki izhaja iz odločitve, da knjigo o Danetu Zajcu sestaviva z njegovimi lastnimi besedami, saj je to ponujalo nekatere zanimive možnosti: med njimi denimo to, da Dane Zajc stopi v dialog s samim seboj. Nekateri značilni motivi se v njegovih delih ponavljajo, seveda pa leta ali celo desetletja, ki so minila vmes, prinesejo drugačen pogled, nekoliko drugačno osvetlitev in z njo tudi neko novo senco – ali pa tudi ne? Razliko naredi tudi zvrst, v kateri se motiv pojavi. Svoje doda še bralec, ki prebrano postavlja v svoj lastni bralski kontekst. Prav zato sva se odločila, da komentarjev ne bova podajala, saj sva menila, da bralcu niso potrebni. Ta se bo sam odločil, ali se je skriti humor s prizvokom posmeha, ki veje iz dopisovanja s sodiščem v 60-ih letih, spremenil v ogorčenje ali pa v zagrenjenost, ko je bilo potrebno ogledalo nastaviti vrstnikom, ki so v 70-ih že zasedli položaje ter tudi sami začeli okoli ustvarjalnosti postavljati ograje. Je senca, ki se priplazi iz razpok med kamenjem v igri Otroka reke enako spotegnjena kot postava, ki stopa iz sence v pesmi Visoki rdeči mesec? Res je, branje Daneta Zajca daje slutnjo, da obstaja precej motivov, ki se ponavljajo in bi se jim smelo reči, da so zajčevski, značilni, prepoznavni. A temeljito branje, skozi kakršno sva se podala midva z Alešem, bralca nekoliko upočasni, tako da mu ni do tega, da bi v galopu zajahal zaključke.    

Tudi midva sva najprej izdelala prav tak zajčevski besednjak, nabor pojmov, besed, besednih zvez, ki zvenijo prepoznavno. Brž ko je bilo sestavljeno jedro besednjaka, pa sva že zaslutila, da je to le izhodišče, ki od naju zahteva premislek. Naposled sva za osnovo izbrala obširnejše tematske sklope in šele ko so ti stopili v ospredje, so postala gesla manj poudarjena in s tem manj nasilno osvetljena. Izpostavljenost je namreč geslom, tem iztrganim zajčevskim besedam, dajala preveč glasen poudarek, mogoče tudi nek odvečni patos. Zato so gesla v končni podobi in ureditvi knjige le diskretno vodilo ob robu knjige, skoraj neopazni sopotniki bralske poti, hkrati pa so tudi najin edini komentar. Gesla – pa tudi same naslove sklopov – sva dosledno jemala iz besedil Daneta Zajca, a čeprav so to njegove lastne besede, sva si pri prav pri geslih s samim izborom lahko privoščila kanec duhovitosti, droben namig, včasih drznost, z nekaterimi sva hotela presenetiti, izjemoma pa je bilo mogoče na nevpadljiv način dodati tudi kaj osebnega. 

Čeprav hoče knjiga v prvi vrsti prepustiti besedo Danetu Zajcu, je vendarle tudi najin osebni poklon. To sta navzkrižno prepletena namena, zato ni bilo lahko najti načina, kako v knjigi, ki je v osnovi zelo osebna, pustiti odprto pot vsem: tistim, ki Daneta sploh ne poznajo, tudi kot pesnika ne, in pa mnogim, ki imajo v svojem spominu še zmeraj tudi lastno podobo Daneta Zajca – podobo človeka, ki so ga srečevali v Pionirski knjižnici, na literarnih branjih, se kdaj z njim zapletli v daljši pogovor, prijateljevali, ga zgolj videvali na ulici kot naključnega mimoidočega na njegovih ustaljenih ljubljanskih poteh, ga kdaj morda srečali na samotnih poteh v gorah … veliko jih je, ki imajo v sebi še zmeraj živ spomin na kakšno svoje lastno doživetje z Danetom Zajcem. Vsem tem nisva hotela vsiljevati najine podobe Daneta. Še manj sva hotela bralca poezije obremeniti s svojimi razlagami, interpretacijami, vrednotenji ali kakršnimkoli umeščanjem pesmi ter drugih del. Zato sva knjigo sestavljala predvsem kot – bralca. Prepustila sva se avanturi intenzivnega branja vsega, kar sva lahko – kljub omejitvam zaradi karantene in korona virusa – dobila v roke. Tudi branje je seveda globoko osebna izkušnja. Vsak bralec to ve. Vendar so to druge vrste čustva in občutja kot osebni spomini. Branje je živa in živahna dogodivščina, iz katere pride človek drugačen, kakor je vanjo vstopil. Knjiga Dane Zajc V besedah je torej izplen najine intenzivne bralske izkušnje, v kateri sva se oba sestavljavca pustila zapeljati svetu Daneta Zajca, njegovim besedam. Od tu naprej lahko govorim le zase, kajti Aleš je svoje branje zagotovo doživljal drugače. Zame je bilo ponovno branje – in tokrat tako rekoč na dušek – Danetovih besedil, za katera sem mislila, da jih dobro poznam, nepredvidljivo doživetje, polno čustvenih pasti, hkrati pa neprecenljivo lepo, na trenutke nevzdržno boleče, izničilo je čas, vrnilo čase, včasih me je čisto posrkalo vase, potem spet me je kakšna beseda izločila, postavila na suhi breg in si ni pustila zlahka blizu. Nemalokrat sem lahko cele odlomke slišala v sebi izgovorjene z Danetovim glasom, so pa tudi besede Daneta Zajca, ki jih imam za čisto svoje. Kot najbrž mnogi njegovi bralci. Vsekakor pa je treba kar precej poguma, da se bralec tako scela in intenzivno prepusti zajčevskemu svetu ter skuša avtorju slediti do skrajnih meja njegovih ploskev – če si lahko sposodim to nazorno besedo iz Otrok reke. Vmes čutiš, da je avtor najbrž zmogel tudi pogled čez njihov rob, sam pa kot bralec pač tipaš za prepoznavnimi potmi, pretehtavaš svoj korak na tuji poti in šepetaš zajčevske besede s svojim glasom. Ampak tukaj bi me Aleš že ustavil … kajti prav on je bil tisti, ki je bedel nad tanko črto, ki ločuje mene-bralko od tiste mene, ki hoče obujati spomine. Seveda sem si želela obujati spomine. Besede imajo to moč, da preteklost rešujejo pozabe, ji dajejo plodni sok in jo ohranjajo živo. A – kot rečeno – to ni bil namen najine knjige. Zato so morali biti nekateri moji zapisi izločeni. Alešu sem zdaj, ko je knjiga dokončana, hvaležna za zanesljivost v odločitvah, s katerimi sva uvrščala in izločala moja besedila, kajti prav to je zagotovilo, da je ostal v knjigi res predvsem Dane Zajc v svojih lastnih besedah.  

Ta zapis pa se mi zdi priložnost, da vse tisto, kar sem že občutila kot zgodbo, ki jo lahko delim z drugimi, tudi zapišem. V odlomkih, ki so se znašli onstran tanke črte, je poleg Daneta tudi neka slutnja o najini dvojini. V njih je špranja, skozi katero se pokaže malo več zasebnosti, predvsem malo več mojega čutenja.  Priznam, za svoj lastni namen sem si včasih privoščila pobeg v svet spominov, v katerem – če povem z verzi Danetovega prijatelja Strniše – v lastni lepi listni kletki ista vrba še stoji. Nobeno drevo ni posekano, ker ga živa čarovnija zemlje, vode in neba ohranja za zmeraj. Ker sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča. A vrba moje preteklosti je zgolj moje drevo. V varnem zavetju njene krošnje je svet, v katerem je Dane navzoč, kakor ni navzoč v knjigi: v spominih, ki nikomur ne morejo povedati nič posebnega o Danetu, ki ne morejo ničesar dodati temu, kar je že ubesedeno v Danetovi poeziji, so pa zato zame živi. Dva ali tri spominske utrinke, ki sva jih z Alešem izločila iz knjige, ponujam v branje tukaj, ker je ta tekst – hkrati s tem, da vabi k branju knjige V besedah – namenjen spominu na 15 let Danetove smrti. Takrat ni umrl samo pesnik, umrl je moj mož.

Senca

Zvečer, ko izginja luč, sam postaneš senca. A preden se z lupino telesa in vsem, kar skrivaš v nji in imaš za svoje, spremeniš v temo, lahko kdajpakdaj vidiš to svojo nočno senco. Na Javoršici naju je poletna polna luna neko noč zvabila na grič: ves temni svet okoli naju je bil svetlo ožarjen od bledega luninega soja. Kot bi se stvarem delali srebrni obrisi. Šele čez čas, ko se oko navadi, vidiš to nežno nočno senco, tenjo, ki jo dobijo predmeti, izginuli v noči. Še zdaj vidim najini nočni senci, kako se nočeta stopiti z mrakom, le druga z drugo. Vidim, kako hoče v mesečinskih nočeh senca biti svoja lastna tema v temi in se lahko staplja le z drugo senco. Tolaži me misel, da ima črnina noči neko svojo svetlobo, ki zmore ustvarjati srebrne sence. Ampak Dane je to povedal lepše in – presenetljivo – svetleje:

 Svetloba zvezd je tako trdno zakovana v nebo, da ji s svojo mislijo ne prideš blizu. Ta svetloba je včasih tako blizu, da je v svoji tišini še najbolj podobna stanju, v kakršnem smo nekoč bili in v kakršno sestopamo. (Dane Zajc v intervjuju Za pisanje pesmi je potrebna »nedolžnost«, 1974)

Bezgov kot

Javorško dvorišče je zasajeno z drevesi. Tudi okolica jih je polna: med njimi so drevesa, ki sta jih zasadila Dane in njegov oče in še zmeraj rodijo drobna jabolka. Je tudi kotanja, ki je ostala za posušenim orehom in je niti številne letine nagrabljenih suhih listov ne morejo zapolniti. Prav tako tam domuje neuresničena želja, da bi v dvorišču rasla magnolija. Mejo gozda stražijo stare smreke, ki smo jih imenovali okostnjaki, ker so veje, ki so v vetru drgnile druga ob drugo, škripale, kot bi škripale kosti. Tej stari skeletni straži so se že pridružile mlade smreke, pogled na vse to drevje pa ne razkriva nobenega očitnega načrta, čeprav so nekatera drevesa zasajena s tiho in premišljeno odločitvijo. Potiho so se zlila z naravnim redom reči, ki ga vzpostavlja meja med gozdom in travnikom.

Nekoliko niže od lesene hiške  je nekaj bezgovih dreves. Med njimi se je zmeraj naredila najlepša senca. To je bil naš bezgov kot. V njem je Dane naredil klop, kmalu se ji je pridružila miza. Najlepše je bilo tam posedati opoldne, ker so veje bezgovih grmov zrasle tako, da jih sončeva pot vse poletje ni mogla zaobiti ter sedečega v tem zavetju prikrajšati za senco.

Prva fotografija klopi in mize v bezgovem kotu je nastala, ko sva z Danetom sedela pri svojem čaju in je Janus, moj sin, škljocnil: nastala je ena redkih najinih skupnih fotografij, ker sva sicer v najini dvojini, v katero je redko vstopal kdo tretji, praviloma fotografirala drug drugega.

Po Danetovi smrti tam nisem nikoli več posedala – takrat je bil bezgov kot s klopjo in mizo namenjen samo še fotografiranju. Tako sem beležila minevanje časa. Zame so te fotografije nekakšna pesem v slikah, ki kaže, kako je vsak nov letni čas nekaj odjedel, vzel zase: malo bolj je nagnil naslon, pokvečil noge od mize, kmalu so odpadle posamične letve, sčasoma se je miza poveznila, dokler ni ostal kup lesa nedoločljive oblike. Zdaj ni več ničesar. Čas seveda kljub temu mineva naprej in požira. Požira vse več, vse bolj lačno, a se mu upiram. Klopi in mize ni več – sva samo še midva z Danetom, ki še zmeraj sediva pri tisti mizi, in mislim, da ne le na fotografiji. Klop in miza pa sta se preselili na nek drugi kraj.

Obrazi

Druge ljudi si zapomnimo po obrazih. Ne nujno po njihovih.

Z Jakovom Brdarjem sva sedela v Platani in se pogovarjala o tem, da do sodelovanja, ki sta ga z Danetom toliko časa načrtovala, ni prišlo. Kdor pozna Brdarja, ve, da je Danetu podoben v tem, da je molčavec. Premolki so bili niše, ki so v najino druženje dovolili vstopiti tudi Danetu. Kot bi molčali vsi trije, midva z Brdarjem pa sva sem in tja dodajala redke besede, izbrskane bolj v daljnem spominu, kot v sedanjosti tistega trenutka. Kdaj pa kdaj sva izrekla tudi čudne besede, čisto naključno iztrgane iz toka trenutnih misli.

Namen srečanja je bil, da Brdar pripravi osnutek za izdelavo nagrobnika za Danetov grob. Tudi to se ni zgodilo. Tisto srečanje pa vseeno ostaja. Samo v molk med nama je bilo mogoče izgovoriti besede o tem, kar sem doživela na Danetovem grobu. In Brdar je bil dober poslušalec. Sama ne vem, kaj sem mu hotela povedati s tem, ko sem mu govorila o grmu marjetic, ki ga je po nekaj letih bilo treba zaradi preureditve groba izpuliti. Zazijala je črna luknja, v mojih rokah pa so se proti nebu dvigovale korenine kot kakšno narobe-drevo s svojo zemeljsko krošnjo iz korenin. V nji so tihi škrbetavci zasačeni z dnevno svetlobo migotali in kazali pravi obraz zemlje.

Brdar je slišal neizgovorjeno in čez čas rekel, da mu je Dane nekoč povedal odlomek iz Rilkeja, ki je govoril o obrazih. Na pamet je bil govoril Dane in na pamet je ta odlomek tam, v Platani, obnovil Brdar. Jaz pa sem kar od nekod takoj vedela, da je odlomek iz Zapiskov Malteja Lauridsa Briggeja. Takšna je moč molka. In besede v nekatere ljudi legajo zelo globoko.

Zadnja beseda

V rokopisih je še zmeraj Danetov tekst, ki ga je prebral za radio, predvajan pa je bil v sklopu programa za dan mrtvih. Doslej ni bil objavljen. Začne se s stavkom: Ni smrti, ki je prečrtan, čez pa je zapisano: Je smrt.

(Ni smrti.) Je smrt. Je umiranje, ki traja skoz vse življenje. In je trenutek, ko izginemo. Ali tja, od koder smo prišli? Namreč, kje smo bili pred rojstvom? Ali tja, kjer nas nobeden ne pričakuje? Kjer ni naših mrtvih staršev, prijateljev, bratov? In je korak v smrt samo korak v praznino brez odrešitve in v hipu zginejo vse naše misli, spomini, dejanja. Ja, vsa dejanja, dobra in slaba, dovršena in nedovršena dejanja, vse pesmi, ki smo jih znali in tudi ljubezen, ki jo občutimo do tiste, do tistega ob sebi, iz katere smo pili upanje in smisel prebivanja, zgine. In je upanje brez upanja in je želja brez želje in naša zadnja beseda, zadnji dih in izdih obvisi v zraku tega sveta, ki ga ne bomo več vdihavali, ne gledali, saj se bomo spremenili v hrano za korenine, žuželke in črve.

Ostane samo spomin, ki ga vzdržujemo tisti, ki živimo. Mi moramo vzdrževati ta tihi plamen v nas, da ne ugasne, da na koncu ne bomo sami ugasnili. Ne bomo zbrisani s tega sveta zaradi spominjanja v pesmi, zgodbi, kamnu, grobu.

Knjigo V besedah, ki sta jo sestavila Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger, izšla pa je pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.