AirBeletrina - Okna
Panorama 29. 1. 2019

Okna

Lana del Rey: Born to Die video

Hočeš ta keš, moč in slavo, zato boš napisala zgodbo.

Najprej, še preden se uspeš zadržati, pomisliš na vse svoje literarne vzornike. Za zmago ob strani potrebuješ vzornika in najbolje, da bo to avtor kakšnega res debelega romana, kot so npr. Divji detektivi. Od nekdaj se ti je zdel res vznemirljiv in enostavno kul in njegovo ime bo gotovo poželo odobravanje, ko boš kasneje razlagala, od kod ti navdih za pisanje. Vzameš torej tega tipa in si rečeš, evo ti hommage.

Potem pride malo bolj zahteven del, ker od tebe zahteva, da vsaj v začetku nakažeš na nekakšen grip, nekakšen kavelj ali nekaj, kar bo bralca prisililo, da se prebije do konca teksta. Najlažje je seveda vplesti nekakšen kvazi ljubezenski konfliktin upati, da te bo pred totalno blamažo rešila relativna svežina pristopa k obravnavani tematiki. Pomisliš torej na zadnjega tipa, ki je pripomogel k naraščajočemu številu neodgovorjenih vprašanj o naravi odnosov, ugotoviš, da bo njegov doprinos ustrezen za formo kratke zgodbe, in nadaljuješ s pisanjem.

Zadnji del zmagovalne kombinacije, to, kar bo naposled tvoje nakladaško sranje ločilo od ostalega nakladaškega sranja, se ti zdi celo najbolj pomemben: to bo seveda slog. Dodelana (ali pač ne) samonanašalnost, zgledna uporaba ironije ter spretna uporaba referenc – pa saj na tem mestu o tem ni treba izgubljati besed, ker naj bi to tako ali tako postalo jasno v nadaljevanju. Mam to, si torej rečeš, kot da bi bila ravno na partiju in bi v kopalnici čekirala mejkap, zenice in preverjala svojo zmožnost bivanja, maš to, in pišeš dalje.

Tako to gre.

Si torej na veceju na partiju, čekiraš svoj mejkap, zenice in zmožnost bivanja in po vseh svojih kriterijih maš to. Medtem ko se gledaš v žarečem ogledalu, od i vseh stvari razmišljaš predvsem o tem, če pofuraš ta svoj sfukan look, in upaš, da bo dodatek o zenicah všeč žiriji AirBeletrine, ko imajo že ravno izkušnje s tem v zgodbah. Ko se po preverjanju prerivaš nazaj proti plesišču, te nekdo polije in verjetno bi ga v drugačnih okoliščinah napizdila, ampak zdaj ti ravno šopa empatija, zato se mu naravnost in pretirano zastrmiš v oči, da tip nato nemočno izusti nekakšen: »Hej, ti si mi pa znana.«

Ne boš lagala, ker je to celo za kratko zgodbo precej slabo, in kar priznaš, da ti ta brezsramna vzpostavitev stika in laganje o poznanstvu v tistem trenutku laskata. Ko te naivnost mine, ugotoviš, da ga je k temu prisilila predvsem kronična osamljenost, tebe pa kronična romantičnost takrat prisili, da odgovoriš, da je tudi on tebi znan. S to izmenjavo tako skleneta nenapisan dogovor, da preostanek partija preživita skupaj; poplesujoč, objemajoč, zaupajoč. Sam od sebe vpraša po tvoji družini, zaradi česar ga imaš nemudoma za zaupanja vrednega modela, in ker za povrh deluje dovolj iskreno zainteresiran za pogovor, ga prehitro prekineš s prenagljenimi telesnimi stiki. Vajino poznanstvo zato preraste okvire zabave, za kar sta si kasneje oba hvaležna.

To bi lahko bil začetek veličastne romantične zgodbe: lahko bi se do jutra pogovarjala o svojih potovanjih in južnoameriških pisateljih, lahko bi ti razložil vse o tem, s kakšnimi kaktusi lahko tripaš na na njegovi celini, ti pa bi mu lahko zaupala svoji mali samodestruktivni fantaziji, da bi pred smrtjo rada poskusila še heroin in bila ustreljena v mehiški puščavi. To bi ga lahko dovolj navdušilo nad tabo, novo mimoidočo v noči.

Vsekakor je tvoje nakladanje dovolj, da si kasneje nista več zgolj mimoidoča in on ni več naključni čakajoči v vrsti, vendar to še ne pomeni, da sta karkoli več od tega: nekje v razvoju vama je spodletelo, zmanjkal vama je odstavek ali dva, in ne ti ne on nista postala osebi iz Velikih zgodb. Za kaj takšnega se ti zdi preveč obrabljeno resničen: ko s prsti potuješ po njegovem obrazu, jasno čutiš vsako vdolbinico njegovih gub, oster kontrast gladkemu papirju, na katerem bivajo tvoje ostale Velike Ljubezni. In ti? Ti tudi še vedno nisi nekdo, ki bi ga kdorkoli hotel ustreliti, ne v mehiški puščavi, ne v lokalni beznici, ne kjerkoli. S tem svojim sposojenim ljubimcem in sposojenim jezikom, v katerem se poskušata pogovarjati, nisi nič bolj zanimiv ali omembe vreden lik. Poskušaš ga napeljati na idejo, da bi te ustrelil ali pa vsaj malo davil, pa svojega začudenja sploh ne poskuša več prevesti v tebi razumljiv jezik in samo nemo strmi vate. Ne, to ne bo omembe vreden roman. Še za črtico ti komaj znese.

Odločiš se, da gresta na izlet, pustolovščino, trip.

Premikanje je na tem mestu ustrezno, in če je že ta grobo skiciran odnos slepa ulica, potem mora imeti zgodba nekaj drugega, kar jo poganja naprej. Zakaj ne bi bila to dotrajana škoda felicia? Tako ali tako je v zgodbi menda poletje in take stvari se pravzaprav spodobijo, le najbolj strastna poletna romanca se v celoti izpiše v zaprtem prostoru. On je nad idejo seveda navdušen, kot so nad idejami vedno navdušeni tovrstni mimoidoči; Slovenija je čudovita, rad bi videl jezera, bla bla bla in vsa ta jajca. Ja, res je, kimaš v odgovor in se skrivnostno nasmihaš kot kakšna pisateljica s knjižnih platnic; o drugi polovici tvojega načrta se mu niti ne sanja, pomembno je samo to, da boš ti končno postala Lana Del Rey in on eden teh tipov, ki jim ona v svojih videospotih z razlogom ne prepušča prevelike vloge. Nadeneš si torej belo obleko, venec z rožami in posmehljiv #insta nasmešek; Felicia zastoka pod težo vajinih fizičnih teles, roke poravnaš na volan, na nebu se zbirajo oblaki; pridi, dragi, na lepše greva, skupaj.

On nič ne sluti. Ali pač? Medtem ko počasi voziš po avtocesti proti Bledu, ga vsake toliko od strani ošineš s pogledom: resno strmi bodisi v napoved gora, ki se izrisujejo pred vama, bodisi gleda v svojo malo pesniško beležko in kdo ve kaj kraca. Tudi, če bi bolje razumela jezik, v katerem oblikuje svoje misli, ne bi nikoli zmogla razumeti zaporedja, v katerem se jih odloči deliti s teboj. Preveč so naključne in neprimerne, nobene grandioznosti ni v redkih besedah, ki jih izreče na tej vajini poti. Na lepem te presune, da pravzaprav niti ne veš, kaj je pričakoval od tebe takrat, ko te je prvič ogovoril, kaj od tebe pričakuje na tem izletu in kakšno vlogo si do zdaj odigrala v njegovem življenju. Ne moreš mu podariti slikovitega zaključka, če ti on ni podaril niti omembe v svoji beležki, ne zdi se ti pošteno.

Čedalje teže dihaš, v avtu postaja zatohlo, njegov vonj je jedek, molk razžiralen. Umor iz videospota, smrt kot odsotnost strasti, romantični overdose: kako neustrezen, banalen zaključek, celo ob upoštevanju slikovitega okolja, v katerega si ga želela postaviti. Želela si ga umoriti, želela si ga nadreti, čeprav zdaj samo še s težavo slutiš, zakaj že; sploh pa ne veš, zakaj je pristal na to, da je zdaj v avtu s tabo, ki ga ne boš mogla nikoli pripeljati nikamor – je to naveličanost, pomanjkanje drugih možnosti, si v tem trenutku zanj samo alternativa neki drugi zgodbi, ki se ni iztekla tako, kot si je želel in o kateri ne veš ničesar?

Tako kot, in to ti na lepem postane jasno, ko oster žarek sonca prodre izza nevihtnega oblaka naravnost v tvoje neodzivne zenice, metaforično razsvetljenje, prav na tem mestu; tako kot ti postane jasno, da ne veš ničesar o pisanju, o literaturi, o življenju, o ljubezni, o odnosih, še najmanj pa o romanu, preko katerega sta takrat našla skupni jezik.

»Kako si sploh razlagaš konec Divjih detektivov?« ga nenadoma vprašaš, kot da mu gre za življenje in smrt.

On molči.

»Kako si sploh razlagaš karkoli, kar se ti je kadarkoli v življenju zgodilo do zdaj?«

Molči. Ne odnehaš.

»Kako, misliš, si jaz razlagam tebe?«

Molči.

V nekih drugih časih bi lahko z enim samim gibom stran silovito strgala iz pisalnega stroja.

»Kako si sploh razlagaš mene?«

Molči.

Danes je lažje – enostavno stisneš Ctrl – A in backspace.

»Kako si sploh razlagaš svojo zgodbo?«

Molči.

 »Kaj je za oknom?«

»Kaj je za oknom?«

»Kaj, kurac, je za tem oknom?«

Vetrobransko steklo škode felicie se v trenutku zdrobi na tisoč neenakih drobcev.

 

 

Zgodba Okna se je uvrstila med pet finalnih na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo 2018.