Obisk domače lisičine je minil, kot bi mignil, toliko je v Ljubljani čakalo raznih opravkov. Ko nas je Mateja spet zapeljala nazaj na pot, pa je bil pred nami odsek, ob katerem sem se večkrat spomnil na Šumljaka in na njegov predlog Transverzale. Nič čudnega: del poti od Cola do Slavnika je izvrstna metafora zanju.
Ivan Šumljak, srednješolski učitelj zemljepisa iz Maribora in povojni vodja tamkajšnjih markacistov, je v sebi gotovo združeval niz vrlin, kajti njegovi kolegi in dijaki so ga imeli res v čislih. Nedvomno je bil tudi domač na terenu, za katerega je skrbel s svojimi markacisti, predvsem na Pohorju. Transverzalo prek slednjega so pravzaprav vzpostavili, še preden je pomladi 1951 uradno dal pobudo zanjo. Leto pred tem so namreč na novo označili pot po glavnem grebenu Pohorja, v kateri je Šumljak videl začetni del slovenske vélike ture. Pri tem so tudi iznašli oznako za slednjo: omenjeno prečnico Pohorja so označili tako, da so standardni slovenski markaciji, belemu krožcu z rdečo obrobo, dodali številko 1: »ker je bila ta pot naša ta glavna, številka 1«. Šumljak je brez dvoma poznal tudi koroške hribe, saj je kmalu po uradni pobudi predlagal koroškim kolegom, kje naj poteka trasa od Slovenj Gradca do Robanovega kota in so jo skladno s tem vzpostavili že leta 1952. A predvsem južni del planinskega sveta Slovenije je poznal zelo slabo. Na to namiguje že predlog za Transverzalo iz leta 1951, tudi s svojo skicoznostjo, saj je imel vsega 18 besed: »Pohorje – Uršlja gora – Raduha – Savinjske – Karavanke – Julijske – preko Gorenjske, Notranjske, Dolenjske, Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje.«
Leta po otvoritvi Transverzale se je Šumljak svojega predloga spominjal malenkost bolj razdelano, pravzaprav v skoraj vsaki objavi nekoliko drugače. Najbolj znana izmed kasnejših »pobud« je tista, ki se najpogosteje citira kot izvirno, čeprav se mu je zapisala šele štiri leta po otvoritvi poti: »Transverzala naj bi šla približno takole: Maribor – Pohorje – Plešivec (Uršlja gora) – Smrekovec – Raduha – Savinjske oz. Kamniške planine – Karavanke – Julijske Alpe – predalpski svet – Nanos – Postojna – Kočevsko – Gorjanci – Dolina gradov – Bohor – Boč – del Slov. goric – Maribor.«
V nedoločnosti dejanskega predloga iz leta 1951 sta se skrivala dva večja problema. Ravno prvega poskušajo zamaskirati razni spominski, saj malo bolj razdelajo prav tisti del, ki ga izvirni povsem spušča: Primorsko. Da je Šumljak zelo slabo poznal to pokrajino, se deloma da razumeti. Primorska je med svetovnima vojnama pripadala Italiji, ki je z nje poskušala zbrisati vse slovensko, zato v tistem času tam prav gotovo niso bili dobrodošli planinci iz drugih koncev Slovenije. Toda zaradi istega zgodovinskega ozadja je še toliko bolj osupljivo, da je Šumljakov predlog Primorsko preskočil. Sploh od samoizpričanega domoljuba bi se pričakovalo, da bo s traso po tej pokrajini podčrtal, da je tudi ta slovenska, da bo s traso po njej proslavil njen povratek k matičnemu ozemlju, do katerega je prišlo pred kratkim, po drugi svetovni vojni. In seveda: tudi od Šumljaka kot geografa bi se pričakovalo stališče, da trasa mora prek Primorske, saj ima več reprezentativno planinskih območij.
Nekoliko drugačen je drugi največji problem nedorečenega predloga: s »Kozjanskega na Boč in nazaj na Pohorje«. Tu ni kakšne večje razlike s kasnejšimi »predlogi«, saj zaradi neizdelane druge polovice vprašljivost izvirnega tu ni bodla v oči. A dejstvo je, da bi trasa, ki bi sledila takšnemu predlogu, skoraj vso pot od Kozjanskega do Pohorja potekala po neplaninskem svetu, in to, sodeč po starejših zemljevidih, prejkone tudi v neprijazno neplaninskem slogu, po cestah. Predvsem pa bi s tako traso Transverzala zgrešila del Slovenije, ki je eden najbolj reprezentativno planinskih, Zasavje.
Vsekakor ni čudno, da je Šumljak določitev dejanske trase Transverzale raje prepustil drugim. A to nalogo je žal predal markacijski komisiji, ki je s svojo številčnostjo prejkone imela težave tudi po vzoru znanega rekla o velikem številu babic; sploh o tem, kje bo šla pot po svetih tleh Julijcev, je bila debata menda zelo razgreta. Še večjo zagato pa je relativno velikemu številu članov navkljub imela markacijska komisija v tem, da v njej očitno ni bilo nikogar, ki bi znal speljati pot od Julijcev prek Primorske, Notranjske, Dolenjske in Štajerske nazaj do Pohorja. Tudi zaradi tega so fantje komaj in še to ne najbolje rešili prvo vprašanje – kako od Julijcev do Nanosa. In tudi zaradi tega se jim je povsem ustavilo ob naslednjem problemu, kako jo speljati na odseku »Nanos – Postojna – Kočevsko«.
Tedanji vodja komisije Blažej je sredi leta 1954 recimo razglasil odločitev, da bo šla Transverzala iz Postojne kar naravnost na Snežnik. Ta sklep je bil eden bolj nenavadnih. Najjužnejša točka Transverzale je vendar nujno Slavnik. Ne samo zato, ker ima skoraj čudežen položaj, da lahko z njega na popoln dan prav res ugledaš celo Veliki Klek, najbolj severozahodni vrh, ki so ga kdaj imeli za svojega ljudje s te male zaplate. Še toliko pomembneje je, da je Slavnik njen najbolj jugozahodni vršič, ki ga z njegovimi tisoč metri lahko brez dvoma šteješ v planinski svet.
A Blažej in njegovi so imeli v zvezi z nadaljevanjem trase od Postojne kakšno še bolj zabavno zamisel, kot da zaobide Slavnik. Transverzala naj bi torej šla naravnost na Snežnik, od tam pa kar prek meje, na Risnjak in Velebit. Zakaj naj bi se Slovenska planinska transverzala vila po hrvaških hribih, niso pojasnili. In kako naj bi od tam zavila nazaj v krog, seveda niso niti namignili.
Pri takšnih določitvah trase je lahko še kakšna dodatna in nič manj skrajna pomota prav dobrodejna: da so se nato leta 1955 pod prisilo oblasti ali iz kakšnega drugega razloga odločili speljati traso do morja, je pravzaprav rešilo enega glavnih problemov na tem koncu. Tisti zmotni privesek Transverzale, ki so ga speljali od Nanosa do Ankarana, gre namreč prav prikladno prek Slavnika. Tako mu Transverzala lahko prek Vremščice in zahodnega dela Brkinov sledi vse do jugozahodnega roba slovenskega planinskega sveta ter nato zavije nazaj prek vzhoda Brkinov do Snežnika. Ostanek tistega priveska, pot južno od Slavnika, pa lahko vsa obmorska mesta po novem uporabljajo kot pristopno pot. Le pri Škofijah naj se ne sledi več privesku, temveč naj se tam seveda zavije na Porečanko: nekdanjo traso ozkotirne železnice od Trsta do Poreča, po kateri gre danes »pot zdravja in prijateljstva«, namenjena kolesarjem in pešcem.
To sicer ne pomeni, da na odseku od Cola do Slavnika, na katerem sem se tolikokrat spomnil Šumljaka, marsikje ni še kar nekaj dela. Očitno je bil ta odsek za razliko od tistega prek Trnovske planote deležen premalo kritike in se tako značilni proces od prezgodnje otvoritve do sijajne trase ni odvil do konca. Zato se tu z zelo lepimi deli menjujejo takšni, ob katerih se privzdigne obrv, pri čemer se niti ne bi bilo treba pretirano truditi z njimi, da bi jih dali v red; dovolj bi bilo, če bi jih popravili toliko, da bi bili čisto povprečni. Takšni bi bili transverzalcu v prijeten oddih, ki bi se kar lepo prilegel po vsem tako lepem in zanimivem in razburljivem na uvodnih delih.
Prva sitnost pride na vrsto že, ko je na okoli 25 kilometrih od Cola do Abrama kakšnih 15 kilometrov ceste, in to tiste res zatežene. Z dolgimi odseki makadama, ki ti zbije noge in nasiči sluznico s prahom, pa še res krasen razgled je ves čas okoli tebe: drevesa, potolčena od mimo vozeče gozdne mehanizacije, ki imajo predvsem vlogo debelih kolov, ki naj zadržujejo cesto, da ne zdrsi po bregu, pri čemer prvi pogled na dober zemljevid teh predelov pokaže, da bi se trasa z lahkoto izognila večini makadama po prijetnejših vlakah in stezah Hrušice in Nanosa.
Prav tako proti dlaki, a na drugačen način te gladi odsek med Razdrtim in Senožečami. Ko smo, še preden smo krenili, zbirali GPS sledi nedavnih pohodnikov po obstoječi polovici Transverzale, nas je zelo presenetilo, da gre ravno tu vsaka sled čisto po svoje. Na samem terenu se je hitro izkazalo, zakaj: tod se je spričo nezadostnega markiranja in obilo gozdarske dejavnosti izredno lahko izgubiti. Kar niti ne bi bilo tako grozno, greš pač malo čez drn in strn. Toda omenjena gozdarska dejavnost je očitno potekala v tolikšni naglici, da se ni dalo za sabo lepo pospraviti. Prebiti se čez širno področje, prek katerega so skoraj neprestano raztreseni ostanki sečnje, od vej do manjših debel, razne takšne štrline pa je s pridom izkoristilo robidovje, ni zabavno. Vsaj pol ure se potem ob vaškem vodnjaku v Senožečah potrebuje, da se s treh parov nog obreže raztrgano kožo in izmije kri.
Redke so tudi markacije na južnem boku Vremščice in ravnici do letališča, kjer je labirint neizrazitih stez dostikrat označen po načelu: saj se vidi, kam greš. Včasih se celo res in tudi tu so zato GPS sledi iskale vse mogoče prehode. A tretje mesto med najbolj neprijetnimi deli odseka od Cola do Slavnika je bilo na vzponu na slednjega. Ne le zaradi precej cest okoli Podgrajskega podolja in prav nič navdihujočih vlak pod vrhom, temveč predvsem zaradi smradu.
»Imajo tukaj neko res gnusno smetišče, ali kaj?« je skozi dlani, ki si jih je tiščala prek nosa in ust, zagodla Lučka.
Odkimal sem. To ni bil vonj po smetišču. Bil je vsekakor znan, a kateri je bil, se nisem in nisem mogel spomniti. Potem se mi je posvetilo, zakaj. Jasno, ta vonj je bil zvezan z nekim še posebej neprijetnim spominom in zato z njim vred potlačen nekam globoko, globoko. Ja, to je bil vonj popoldneva, na katerega sem se po dolgem študentskem poletju vrnil v najeto stanovanje v Ljubljani. Vonj pozabljenega zavitka, ki se je tisto dolgo, vroče poletje napihoval v varčno ugasnjenem hladilniku … dokler ni eksplodiral. Smrad po razkrajajočem se piščančjem mesu. Je morda tam pod Slavnikom kakšna piščančja farma, na kateri se perjadi ne godi najbolje?
Toda ta del poti je, kot rečeno, res kakor prispodoba Šumljakovega predloga Transverzale. Z vsem zgornjim se namreč izmenjujejo tudi odseki, ki so samo v veselje. Tu je krasni, zložni vzpon z Abrama na Plešo, razgledni vrh Nanosa, kjer greš kot na Trnovskem platoju še enkrat skozi mil preplet gozdičev in travnatih planjav visoke kraške planote. Tu je ena najbolj ljubkih izletniških točk, Vremščica, ki smo jo imeli – sredi poletja in na prekrasen dan – vso samó zase. Tu so Škocjanske jame, še eno izmed takšnih čudes, da si jih vajen v fantazijskih romanih. Tu so ob poti, predvsem kjer se križa s starimi furmanskimi cestami, še mnoge gostilne, ki se ravnajo po opisanem zglednem vzorcu. In tu so lepo pospravljene senožeti, ob katerih se vzpneš k Podgradu in drugim slikovitim vasicam na pobočjih Brkinov.
