V poltemi je videti le obrise obrazov. Z zadnjih sedežev se sliši zvonki dekliški smeh, od nekod spredaj pa zastrto, pritajeno šepetanje potnikov; iz zvočnikov prihaja tiha glasba. Nihče ne govori na glas, nismo še do konca prebujeni, zgodnje jutro je in avtobus je povsem poln; na njem so dijaki, ki se odpravljajo v šolo, in delavci, ki se vozijo na delo. Vsi sedeži so zasedeni, stojim med njimi ob neki ženski z okroglim obrazom in pšenično rumenimi lasmi, edina sva, ki stojiva; gledava v okna, po katerih polzijo kosmi snega in za sabo puščajo razdrte, vijugave mokre črte; gledava rjavkaste in od blata potemnele jezike snega, ki molijo ven z dovozov in dvorišč in se dotikajo temne, mokre ceste, po kateri se vozimo.
Vsi na pol spimo, šepetamo, sanjamo, prezgodaj je še za budnost. Nenadoma voznik ostro zavije na stranpot. Med potniki je začutiti sled vznemirjenja, glasovi potihnejo, kot bi jih odrezal, sliši se le glasba iz zvočnikov. – Obvoz –, saj ni bilo nobene table? je slišati glas enega od potnikov, ki se skriva v temnem trebuhu avtobusa. Obrazi gledajo skozi šipe, iščejo obrise znanih krajev, skozi katere se vozijo vsak dan, a mimo hitijo le obrisi neznane pokrajine in tujih hiš. Potem še enkrat zavijemo, vozimo se po ozki cesti, navzgor in navzgor, do konca vasi in v temen gozd.
Neki potnik dvigne glavo s šipe, prebudila sta ga nenadna tišina in napetost v zraku; njegovi lasje so povsem mokri, njegov dih se bel in gost zariše na šipi, potem izgine. Nekje spodaj kot svetlikajoča se ribja jata v globini polzijo avtomobili na avtocesti, po kateri bi se morali voziti, a se ne.
Potniki tiho sprašujejo – kje smo zdaj? Vznemirjeni pogledujejo naokoli, čez številna okna, v katerih sijejo le bližnje stvari, medtem ko je vse, kar je daleč, potopljeno v temo; gledajo v napeti hrbet šoferja, zgrbljenega nad volanom, v napete oblike snega, ki se bočijo ob neznani cesti. Usta se s šepetom odpirajo v temo, kot ribja usta, ki se odpirajo, a ne govorijo. Ženska, ki stoji ob meni, vznemirjeno pogleduje skozi okna in si popravlja torbico, kot da ne ve, kaj bi s prosto roko. Avtobus spet ostro zavije, mimo švignejo obrisi nekih hiš, za hip je zadaj, za vzravnano vrsto debel, videti luči, potem jih spet zakrije temina gozda. Spredaj, za voznikovo šipo, se v luči žarometov kovinsko zabliskajo zeleni, mokri mahovi in slepeče bele površine skal, ki gledajo iznad snega.
Ženska pogleda na uro, popravi si torbico, prestopi se. Zunaj začne močneje snežiti. Ujamem njen pogled, rečem nekaj besed.
– Samo obvoz je. Ob pravem času bomo prišli.
Začudeno me gleda, kot da ne bi razumela. Avtobus zapelje v kotanjo, istočasno se prestopiva, da bi obdržala ravnotežje. Njena usta se ukrivijo, poskuša se prisiliti k nasmešku, kot da se opravičuje za nerodnost.
– Ste se že kdaj peljali tukaj? vpraša hlastno, skoraj preglasno, kot da hoče prekriti strah.
– Enkrat, se zlažem. Vozimo tik ob robu gozda, temna debla se vrstijo eden za drugim v neizprosnem ritmu, zdi se mi, da bi lahko prijel njihove mokre, črne skorje, če bi iztegnil roko. Pomislim: tu se sploh ne bi smeli voziti, cesta je preozka za avtobus. Snežinke tleskajo na šipe, kaplje na steklih rišejo mokre, razrasle krošnje, kot da gozd poskuša vstopiti v notranjost avtobusa.
– Službo bom zamudila, ne smem zamuditi službe.
– Saj je samo obvoz. Prišli bomo, jo poskušam pomiriti.
– Pa saj sploh ni spluženo.
– Ni še zapadlo toliko snega, rečem.
Avtobus je kot barka, kolesa se za hip zavrtijo v prazno, potem se spet globoko ugreznejo.
– Kje pa delate? jo vprašam samo zato, da govoriva še naprej.
– V pekarni.
– Proizvodnja?
– Pisarna, reče. Še vedno gleda ven, skozi okna.
Potem mi vrne vprašanje, vpraša me, kje jaz delam, in se obrne proti meni.
– Mizarstvo, rečem, to je tam …
– Aha, poznam, tam mimo hodimo na malico … Ko govori, se nasmiha, kot da mora za izgovorjenim vedno priti nasmeh, da ublaži tišino, ki se odpre zadaj, za besedo. Njen glas drhti, v njegovem zvenu je komaj prikrita raskavost; za hip odvrne pogled, na šipah so krhke risbe iz vode in snega, ki razpadajo. Pas torbice si potisne više na rame, popravi si lase, vsak njen las se bledo svetlika kot nit v medli svetlobi.
– Imate vi kaj otrok? me spet glasno vpraša z risbo nasmeška na ustih, kot da bi sebe spraševala o nečem.
– Ne še, mogoče kdaj … pa vi?
Avtobus ostro zavije, trdno se oprimeva droga, snežinke švignejo mimo kot utrinki z dolgimi, iskrečimi se repi. Za drevesi se za hip odpre pogled navzdol, v dolino, tam je videti nešteto drobnih svetlih pik, luči avtomobilov, ki lebdijo v temi. Nenadoma voznik pritisne na zavoro, ženska ob meni se opoteče, ujamem jo z roko, medtem ko se z drugo držim za drog; zasliši se top udarec ob stranico avtobusa, vozilo nekaj časa drsi in se rahlo nagiba, kot da bi plulo, potem spet obmiruje, ko se vrne nazaj na cesto.
– Počasneje! nekdo s tresočim glasom zakliče vozniku, ki se ne obrne nazaj. Pogledam po sedežih, obrazi potnikov so okamneli in negibni kot njihova telesa, ki se trdno oprijemajo sedežev; členki na njihovih rokah izstopajo, njihovi obrazi so kot uliti iz voska, kot da se na avtobusu vozijo voščene lutke.
Zaradi snežink, ki švigajo mimo šip, se zdi, da avtobus lebdi nad zasneženo pokrajino, da smo v neki pravljici, v kateri se ne more zgoditi nič hudega. Njen obraz je bled in utrujen, kot da ga je nekaj od znotraj preoblikovalo. Vonj po parfumu njenega telesa se meša z vonjem po strahu, njene ustnice so tesno stisnjene skupaj, potem spet spregovori.
– Hčerka hodi v glasbeno šolo, najstarejši pa trenira … poskuša dokončati stavek z drhtečim glasom. Avtobus znova zdrsi, zasliši se suh zvok, ko udari ob nekaj, mogoče ob odlomljeno vejo; kolo zavozi v globok sneg, sprednji del avtobusa se dvigne – za hip obstanemo v zraku –, potem se spet spusti nazaj v sneg. Odnese naju, narediva nekaj korakov, kot da začenjava nekakšen ples, potem se ustaviva, trdno oprijemajoč se drogov in sedežev. Nehote se nasloni name, loveč ravnotežje, trdno jo primem s prosto roko in ona se me oprime; tako obstaneva nepremična, kot zasidrana, kot da sta najini telesi edini trdni, otipljivi stvari na avtobusu, edina opora. Ozira se naokoli, potem pogleda v moje oči – brez nasmeška, kot da sva si že preblizu, kot da ni več časa za kakršne koli naučenosti – in njen pogled me osupne; kot da bi vse naokoli v hipu izginilo in se zvrtinčilo v snežni metež. Za lesketajočo se prevleko strahu sta nekakšna odprtost in skoraj neizmerljiva globina, ki vodi nekam drugam. Kot bi skupaj stopila ven in ostala zunaj: njen pogled gre v moje oči in moj pogled vstopa v njene oči in skoznje nekam ven, v gozd, med črna, razvejana drevesa, ki rastejo iz snega, ko avtobus drvi tik nad zemljo in izginja v temo.
Potem drobec časa mine.
Ona odvrne pogled. Odvrnem pogled, kot bi se s težavo, z bolečino odtrgal od nečesa.
Od nekod se zasliši živčno kašljanje, pogledam po avtobusu, okoli naju so prestrašeni, bledi in spremenjeni obrazi – obrazi, ki poskušajo ostati pogumni, obrazi, ki se poskušajo nasmihati, a jim ne uspe. Kletvice začnejo deževati proti šoferju, nekaj potnikov se dvigne s sedežev: – Vozi počasi, kreten.
A voznik se ne premakne, gledamo le njegov hrbet, temno, zgrbljeno gmoto z rokami na volanu, kot da je to njegova vsakdanja vožnja. Ne ozre se, ne vpraša, če smo vsi v redu, le njegove negibne, priprte oči gledajo iz nedoločljivega obraza mimo nas v vzvratnem ogledalu.
Kar naenkrat se gozd umakne in zunaj se razsvetli. Avtobus upočasni, vozimo se navzdol po blago naklonjenem pobočju, med hišami nekega manjšega naselja. Na dvoriščih je videti zaspane postave ljudi, ki odmetavajo sneg; sneženje ponehuje in prosojen dim ostaja za avtomobili, ki speljujejo z dovozov.
Z žensko s pšenično rumenimi lasmi se drživa za drog, osuplo gledava ven, drug mimo drugega, ko se kot siva reka na belem polju bliža asfaltirana, povsem očiščena cesta. Avtobus elegantno zavije na spluženo, gladko površino in vožnja se povsem umiri, kot da se ne bi nič zgodilo, kot da ne bi bilo nobenega obvoza. S sedežev se zaslišijo vzdihi olajšanja, kot vzdihi po dolgem ljubljenju, ko skozi okna zagledamo table z napisi znanih krajev. Besede na njih se bleščijo v svetlobi jutra, odprejo se poznani razgledi, verige hribov v daljavi dobivajo svoje običajne oblike, značilne stavbe in skupine hiš, ki smo jih že neštetokrat videli, vznikajo iz tal. Vozimo se po cesti, po kateri se vozimo skoraj vsak dan. Nad sedeži se dviga razbremenjujoč smeh, šepetanje postaja glasnejše, spreminja se v razločno govorico, besede se prepletajo in poskakujejo, ko potniki govorijo z občutkom olajšanja. – Smo pa hitro prišli, nekdo reče in vsi se zasmejijo.
Ime nekega kraja na rumeni tabli se izriše pred nami in obraz ženske s pšenično rumenimi lasmi se zjasni. Popravi si torbico in se odpravi proti izhodu; avtobus ustavi, vrata se s sikanjem odprejo v klop in nadstrešek postajališča, nekaj potnikov izstopi, med njimi tudi ona. Ne pogleda nazaj proti meni, nobene kretnje v pozdrav ne naredi. Gledam jo skozi šipo, kako si privzdiguje ovratnik plašča in stopi na bližnjo ulico – stopa počasi, ne ozira se, njeni rumeni lasje padajo ven iz ovratnika, ko že odpeljemo naprej.
Vozimo se od postajališča do postajališča, vrata se odpirajo in zapirajo. Poslušam pogovore potnikov, ki izstopajo: – Morali bi ga prijaviti. – Tako hitro, po tej cesti, v tem vremenu, to je norost! A vozniku samemu nihče nič ne reče, kot da si ga ne upajo ogovoriti.
Vozim se še naprej, ne grem v službo, ne grem nikamor, ljudje izstopajo, avtobus se prazni, dokler ne pripelje na končno postajo. Izstopim, tu je neka pusta ulica s skladišči in širokimi dovoznimi potmi, z neštetimi ograjami, na katerih se je nakopičil sneg. Daleč v ozadju so temna debla, redke snežinke poplesujejo skozi hladno jutro. Potisnem roke v žep in stopim nekaj korakov stran od avtobusa, nobenih večjih poškodb ni videti na pločevini.
Kmalu izstopi še šofer, njegova glava je spuščena globoko med ramena, z neobritega obraza se bliskajo majhne oči; nekaj časa se prestopa na mestu, potem z roko odstrani sneg s sprednje šipe. Pomane si roke, stopi ob stranici avtobusa in dvigne velika prtljažna vrata. Skloni se k prtljažniku in pogleduje noter, kot da nekaj išče. Poskušam bolje videti njegov obraz, a zdi se, kot da se izmika, le beli oblački se razblinjajo iz njegovih ust. Naredim nekaj korakov v njegovo smer, potem se ustavim in pogledam naokoli – nikjer ni videti nikogar. Kosmi snega se kotrljajo s strehe avtobusa, polzijo po šipah in padajo na tla z mokrimi tleski.
Čisto se mu približam in dvignem roko.
– Kaj hočeš? reče šofer, ne da bi se obrnil proti meni, le njegovo porcelanasto belo oko za hip utripne v mojo smer.
– Zanima me … začnem, a ne vem, kako bi ga vprašal. Spustim roko. Še vedno napeto gleda v notranjost prtljažnega prostora, čeprav tam ni videti ničesar, potem se vzravna in spusti pokrov, da močno udari.
– Kdaj bo naslednji obvoz? dokonča moj stavek. Za hip se obrne proti meni, njegove priprte oči me nekaj trenutkov motrijo – ničesar ne morem prebrati z njegovega obraza –, potem pogleda drugam, proti skladiščem in ograjam, pogreznjenim v sneg.
– Ja, oprezno rečem.
– Napiši mi. Svojo telefonsko.
Potipa se po zgornjem delu oblačila, seže v žep za površnikom in mi izroči drobno beležko, vezano v črno usnje. Še enkrat se potipa po žepih in od nekod potegne še majhen svinčnik. Polistam po beležki.
– Kam naj napišem?
– Kamor koli. Vedel bom, reče.
Gledam številke, napisane z različnimi pisavami, na listih. Ko pride prva prazna stran, napišem svojo telefonsko številko. Vrnem mu beležko in pisalo.
– Boste res poklicali?
Njegove oči se spet belo zabliskajo, ko se za hip obrne v mojo smer.
– Mogoče ja, mogoče ne. Ne vem. Mogoče ne bo nobenega obvoza več.
– Ampak če bo …
– Bodi pripravljen, reče šofer. – Bodi pripravljen.
