Obris (odlomek)

Foto: Matej Pušnik

Opazila sem, da je njena beležnica zelo urejena, kot je bila zelo urejena tudi ona sama, strani so bile lepo popisane v ravnih vrstah. Tudi njen svinčnik je bil iz srebra in imel je potopno glavico, ki jo je zdaj trdno privila nazaj v ohišje. Ko je končala, je rekla: »Priznati moram, da me je odziv na Poljskem šokiral, res me je zelo presenetil. Domnevam, da veš, da so Poljakinje zelo politično aktivne: devetdeset odstotkov mojih poslušalcev je bilo žensk,« je rekla, »pa tudi zelo glasne so bile. Seveda so glasne tudi Grkinje –«

»Ampak so lepše oblečene,« je dejal Paniotis, ki se je bil medtem vrnil. Na moje presenečenje je Angeliki ta njegov vpad vzela resno.

»Ja,« je rekla, »Grkinje so rade lepe. Na Poljskem pa se mi je zdelo, da je to prej slabost. Ženske so tam strašansko blede in resne: široke, ploske, hladne obraze imajo, ampak pogosto precej slabo kožo, domnevam, da zaradi vremena in prehrane, ki je obupna. In tudi njihovi zobje,« je dodala in se ob tem rahlo nakremžila, »niso dobri. Je pa v njih neka resnost, ki sem jim jo zavidala, kot da jih ne bi nikoli nič premotilo, da bi jim izpred oči izginila realnost njihovih življenj. V Varšavi sem dosti časa preživela z novinarko,« je nadaljevala, »žensko približno moje starosti, mamo, kot jaz, ki je bila tako suha in ploska, da sem stežka verjela, da je sploh zares ženska. Imela je ravne lase mišje barve, ki so ji padali daleč na hrbet, in nosila je velike delavske kavbojke in velike, nerodne čevlje, in bila je lucidna in ostra in lepa kot ledena sveča. Povedala mi je, da se z možem strogo izmenjujeta na šest mesecev, eden dela, drugi skrbi za otroke. Včasih da se mož pritožuje, a za zdaj dogovor sprejema. Mi je pa priznala, ponosno, da otroci, kadar službeno kam odpotuje, kar se ne dogaja redko, spijo z njeno fotografijo pod blazino. Zasmejala sem se,« je rekla Angeliki, »in ji povedala, da sem prepričana, da bi moj sin raje umrl, kot da bi ga zalotili, da spi z mojo fotografijo pod blazino. In Olga mi je namenila tak pogled, da sem se nenadoma vprašala, ali niso morda tudi naši otroci že okuženi s cinizmom naših spolnih politik.«

V Angelikijinem obrazu je bila nekakšna mehkoba, skoraj megličastost, ki je bila privlačna, a hkrati tudi razlog, da je bila videti razrvana od skrbi. Zdelo se je, kot da lahko odtis v tej mehkobi pusti tako rekoč karkoli. Imela je neizrazite, otroško pravilne poteze, toda njena koža je bila polna gubic, kot od skrbi, zaradi česar je bila videti, kot da se nedolžno mršči, kot lepa majhna deklica, ki ji kaj ni po volji.

»Med pogovorom s to novinarko,« je povzela, »ki ji je bilo, kot sem že omenila, ime Olga, sem se spraševala, ali ni morda moja celotna eksistenca – tudi moj feminizem – kompromis, ali ni v njej morda premalo resnosti – tak občutek sem dobila. Celo moje pisanje imajo za neke vrste hobi. Spraševala sem se, ali bi imela dovolj poguma, da bi bila taka kot ona, kajti zdelo se mi je, da je v njenem življenju tako malo užitka, tako malo lepote – zunanja grdota tega konca sveta je osupljiva –, da nisem mogla biti gotova, ali bi imela v podobnih okoliščinah dovolj energije, da bi mi bilo za kaj mar. Zato me je tako presenetilo, koliko žensk je prišlo na moja branja – zdelo se mi je skoraj, kot bi jim bilo moje pisanje pomembnejše, kot je meni sami!«

Natakar je prišel pobrat naše naročilo, in postopek je bil dolg, saj je Angeliki, tako se mi je zdelo, z njim razpravljala o vsaki alineji menija posebej in premikajoč se po seznamu zastavljala številna vprašanja, na katera je natakar odgovarjal resnobno in včasih na dolgo, a ves čas brez najmanjše nepotrpežljivosti. Paniotis je sedel ob njej in zavijal z očmi ter vsake toliko časa obema ugovarjal, česar edina posledica je bila še nadaljnje podaljšanje procesa. Končno se je zdelo, da se je zaključil, in natakar je s težkimi in počasnimi koraki odšel, a ga je nato Angeliki s hitrim vdihom in dvigom prsta pozvala nazaj, saj je imela očitno še nekaj pomislekov. Zdravnik da ji je predpisal posebno dieto, mi je rekla, potem ko je natakar še drugič odšel in izginil skozi mahagonijeva vrata z žaluzijami na drugem koncu restavracije, ker je po vrnitvi iz Berlina zbolela. Tedaj da je ugotovila, da se je loteva kar najhujša letargija, pa tudi – tega da ji ni težko priznati – žalost, kar je interpretirala kot nekakšen seštevek telesne in čustvene izčrpanosti, ki sta bili posledica dolgoletnega bivanja na tujem, in šest mesecev je bolj ali manj nemočna preživela v postelji; šest mesecev, v katerih da je spoznala, je rekla, da se njena mož in sin brez nje znajdeta mnogo bolje, kot bi si mogla predstavljati predtem, zaradi česar se je, kot da je ugotovila, ko je spet vstala in zaživela normalno življenje, njena vloga v gospodinjstvu precej zmanjšala. Mož in sin da sta se navadila po hiši postoriti večino tega, kar je bilo prej njeno delo – oziroma sta nekatera opravila opustila –, in se dejansko navzela nekih novih navad, med katerimi ji številne niso bile všeč; toda v tistem trenutku da se je zavedela, da ji je bila dana možnost izbire in da je, če želi ubežati svoji stari identiteti, ta trenutek za to najboljša priložnost. Za nekatere ženske, je dejala, bi bilo odkritje, da niso nepogrešljive, uresničitev njihovih najhujših strahov, nanjo pa da je učinkovalo ravno obratno. Spoznala da je tudi, da ji je bolezen omogočila na lastno življenje in ljudi v njem gledati bolj objektivno. Zavedela da se je, da z njimi ni tako neločljivo povezana, kot je mislila, zlasti v zvezi s svojim sinom, zavoljo katerega si je vedno, od trenutka, ko se je rodil, delala ogromno skrbi, kajti imela ga je za izjemno občutljivega in ranljivega, celo do te mere, da ga ni bila zmožna – tega da se zdaj zaveda – niti za trenutek pustiti samega. Ob svoji vrnitvi v svet po bolezni da je ugotovila, da je sin, če ji že ni postal ravno tujec, z njo povezan manj boleče, ne več z vsakim svojim vlaknom. Še vedno da ga ima rada, seveda, a njega in njegovega življenja ne dojema več kot nekaj, kar bi morala razreševati, dokler ne bi bilo popolno.

 

 

Rachel Cusk: Obris. Prevedel Jernej Županič. Beletrina 2019, 15 evrov. 

 

Rachel Cusk bo jutri, 9. marca, gostja zaključnega večera Literature sveta Fabula. Vabljeni v Cankarjev dom ob 20.00.