Jakov von Uexküll je danes relativno neznan. Ne spada v noben kanon velikih znanstvenih ali filozofskih imen, izpuščen je iz enciklopedičnih pregledov zgodovine biologije ali filozofije, v resnici nisem zanj pred branjem te knjige nikoli slišal, niti nisem imel te možnosti in verjetno nisem edini. Rodil se je leta 1864 na zahodu današnje Estonije v estonsko-nemški plemiški družini, do mature obiskoval krščansko šolo, nato pa pod vplivom materialistične filozofije opustil vero in se odločil za študij zoologije na Univerzi v Dorpatu (danes Univerza v Tartuju). Tam se je srečal z vzhajajočim darvinizmom, ki pa ga je po začetnem navdušenju zavrnil in raje sprejel predpostavke vitalizma. Kasneje se je prepisal na študij fiziologije na Univerzi v Heidelbergu, kjer je raziskoval živčno-mišično fiziologijo morskih nevretenčarjev, nato zapustil še to univerzo, po obdobju raziskovalne nedejavnosti pa je začel sodelovati z Univerzo v Hamburgu. Tam je leta 1926 postal vodja Inštituta za raziskovanje okolnih svetov, ki ga je opravljal deset let, dokler se ni pod pritiskom nacistične oblasti in zaradi zdravstvenih težav umaknil na italijanski otok Capri, kjer je leta 1944 tudi umrl.
V Potikanjih po okolnih svetovih živali in ljudi, njegovi prvi v slovenščino prevedeni knjigi (prevedel jo je Samo Krušič), ki je pred kratkim izšla pri Znanstveni založni Filozofske fakultete, Uexküll predstavi svojo teorijo okolnih svetov (Umwelten), ki je danes med njegovim sicer obskurnim delom najbolj poznana. Temelji na zavrnitvi mehanistične predpostavke, da so živali zgolj nekakšni avtomati, ki z receptorji iz okolja pridobivajo informacije, nato pa se nanje refleksivno odzivajo. Naš biolog nasproti temu v vsakem takem »stroju« odkriva tudi »strojnika«, ki ne zaznava okolja, temveč opazuje v svojem »opažanjskem svetu« in deluje v »delovanjskem« svetu, skupaj pa ta dva sestavljata njegov okolni svet. Bistven je poudarek, da je organizem v svoj okolni svet neločljivo vpet – slednji je namreč odvisen od konstelacije organizmovih čutil (Uexküll pravi »opažanjskih celic«, ki se združujejo v »opažanjske organe«), njegove »naperjenosti« in njegovega delovanja, saj se z njim okolni svet stalno spreminja. Klop, kot ugotavlja avtor v prvih poglavjih, tako ne sedi na zeleni praproti med drevesi v gozdu in čaka na dlakavega sesalca, temveč v bolj ali manj senčnatem svetu (imel naj bi le na svetlobo občutljivo kožo), ki ni razdeljen na prostorske koordinate ter čaka na »vonj« (ne moremo si v resnici predstavljati, kako jo klop zaznava) maslene kisline (ki jo spuščamo vsi sesalci), ki mu sporoča, da mora skočiti.
Vse lepo in prav, a na tem mestu – po kratkem predgovoru in prvih nekaj straneh klopovega življenjepisa, ki jih krasi še njegova ilustracija, a se že začenjajo prevešati v filozofsko argumentacijo, spleteno iz izmišljenih besed (»opažanjsko obeležje«, »delovanjski zaznamek«?) – bi se lahko vsak, ki nima časa zgolj poležavati in brati zanimivih knjig, smiselno vprašal: zakaj takšno knjigo sploh brati? Gre za precej obskurno biološko-epistemološko teorijo z začetka dvajsetega stoletja, ki je verjetno že presežena, napisal pa jo je človek, ki je zavrnil darvinizem. Je takšna knjiga zanimiva še za koga drugega kot kakšnega zgodovinarja znanosti ali raziskovalca zgodovine idej?
Sam mislim, da je lahko. Morda lahko to svoje stališče najbolje argumentiram, če se še enkrat vrnem k intelektualnemu vzdušju časa Uexküllovega izobraževanja, ki je odlično predstavljeno v spremni besedi filozofa Sebastjana Vörösa. Omeni sem že, da je Uexküll na neki točki zavrnil mehanicizem in se zbližal z vitalizmom. Ta dva pogleda gre uvrstiti v paradigmatski spor med redukcionizmom in holizmom v znanosti: prvi trdi, da mora znanstvenik pojave razčleniti na čim bolj osnovne entitete in odkriti zakone, delujoče med njimi; druga pa nasprotno zatrjuje, da je celota več kot zgolj seštevek njenih delov. Redukcionizem se nato povezuje z materializmom in vzročnostjo, holizem pa lahko sprejema nematerialne vzroke (kar je Uexküll sicer zanikal) in teleologizem. Te podrobnosti pa niti niso tako važne, bolj se mi zdi pomembno dejstvo za njimi: da je nekoč, ne tako daleč nazaj, potekal bojevit spor o samih temeljih znanosti. Še bolj zanimiv, za sodobnega bralca morda celo pretresljiv, pa je avtorjev prispevek k diskurzu o naravi znanosti in človeškega spoznanja. V sklepu svojih Potikanj namreč tudi znanstvene meritve in spoznanja označi zgolj za »opažanjske podobe« znanstvenikov. Tako kot klopi, kavke in psi smo seveda tudi ljudje zaprti v mehurčke svojih okolnih svetov, znanstveni aparati pa so zgolj podaljški naših »opažanjskih celic«. »Enako nasprotje se kaže med okolnima svetovoma raziskovalca zračnega valovanja in proučevalca glasbe. V enem so sama valovanja, v drugem pa sami zvoki. In oba sta enako resnična.« Zato zaključi, da opazovati in spoznati naravo kot tako ni možno, vsem okolnim svetovom ostaja večno zaprta. »Za vsemi svetovi, ki jih je ustvaril, se kot večno nerazpoznaven skriva subjekt – narava.«
Zato lahko Uexküll zapiše, da je »poleg teologije ravno sodobna fizika najčistejša metafizika.« Predpostavlja namreč ta objektivni svet, sebe pa postavlja na pozicijo breztelesnega zunanjega opazovalca, ki z »brezperspektivne točke« motri naravo. Sam avtor bi raje rekel, da je »toliko svetov, kolikor je organizmov« – svet je vedno odvisen od subjekta, ki ga opazuje s svoje zelo specifične pozicije, s svojim zelo specifičnim spoznavnim aparatom in posebno naperjenostjo. Mlečna kislina je lahko bodisi signal za klopa, da naj se spusti s svoje praproti, prozorna tekočina, spojina s kemijsko formulo C3H12O3 (vsaj tako pravi Wikipedia) ali primer v tem tekstu. Tak pogled na svet in znanost bi verjetno hitro naletel na očitke mračnjaštva, ki človeštvu preprečuje bolj odločen napredek (sploh, ker ga je razvil konservativni baron), a temu odločno nasprotujem. Prej kot to pomaga pri rahljanju ortodoksnega pogleda na svet, ki nas ga je večina pridobila z osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo, litanijami brezimnih dejstev o svetu, kakršen ta »zares je«.
Zato je lahko branje Potikanj na nek način sproščujoče. Teh sto in nekaj strani, opremljenih z ilustracijami, ta izlet v svet ptic bobnaric, ki se »zaljubljajo« v direktorje živalskih vrtov, kavk, ki želijo poleteti s svojimi skrbniki, deževnikov, ki po okusu ločijo sprednjo in zadnjo stran lista, morda spodbuja čudenje in radovednost. So zdravilo proti posploševanju človeške ali osebne, konec koncev pa tudi rasne, narodne ali zgodovinske izkušnje. Morda je bil zato Uexküll v prejšnjem stoletju bolj popularen med humanisti: čeprav ga je zgodovina znanosti pozabila (sicer ga je zdaj na nek način rehabilitirala v teoriji utelešene kognicije), je vplival na vrsto mnogo bolj znanih mislecev od Heideggra do Deleuza. Na koncu pa je Uexküll, čeprav ima temnopoltega služabnika, tudi precej simpatičen pisec: knjiga je večinoma zelo dostopna, slog na trenutke celo igriv (ko klopu pravi »obcestni razbojnik«), zabavno je, kako okrca »ameriške raziskovalce«, ki nikoli niso ugotovili, »da bi desno in levo lahko sama po sebi predstavljala problem« ali »visoko kultivirane Evropejce«, ki so še vedno v oblasti svojih »magičnih tvorb«. Potikanja po okolnih svetovih živali in ljudi so zagotovo vredna branja, morda ne ravno z vrha bralnega seznama, a so kljub svoji navidezni obskurnosti vsekakor zanimiva za širše bralstvo.
