O peterici za nagrado kresnik 2021 ali kaj je znotraj nominiranih knjig najbolj izvrstno

Fotografija: Pexels

Letošnji ožji izbor najboljših petih romanov, ki se potegujejo za tokratno nagrado kresnik, najprej združuje skupni imenovalec, in to je družina. Težko se je namreč ogniti tej sicer široki temi, saj vsak uvrščeni roman nosi svojo dinamiko, zaplete, izpovedi in vpoglede, predvsem v družinsko dogajanje tako v preteklosti kot zdajšnjosti, ali pa sami dogodki oziroma posledice izvirajo kot vzroki iz (kakopak primarne) družine. Gre za dovršene in dovolj kompleksne razčlenitve odnosov, ki dajejo presenetljive ugotovitve junakov in junakinj. Obenem so to romani, ki razkrivajo slike in stanja različnih ekonomskih razredov, statusnih simbolov, drobnih detajlov in zgodovinskih dejavnikov (zelo pogosta je druga svetovna vojna), ki so vplivali na družinske odnose in posameznike in posameznice znotraj njih.

Gre za zanimiv prerez slovenskega družbenega in posameznikovega okolja, ki nam razkriva tako vsakdanjosti kot tragične dogodke. Vsak roman nosi tudi svoje posamične izrazitosti, ki jih bom poudarila v nadaljevanju.[1]

Roman Krasni dnevi (Beletrina, 2021) Andreja E. Skubica je v ospredju zaznamovan z odnosom med očetom in hčerko Lejo, ki kot prej nikoli problematična posameznica in zdaj uspešna umetnica pristane v popolnoma novih okoliščinah. Mešanje njenega načina življenja in ljubimčevega je niansiranje različnih pogledov in lastnega odnosa do sveta. A zločin njenega ljubimca vse obrne na glavo. Lejin glavni sledilec tako v fizičnem kot virtualnem svetu postane prej omenjeni oče. Krasni dnevi nas tako na analitično-sintetični ravni popeljejo v prikaz družine upokojenega zdravnika, ki si je v klasično zapletenem odnosu oče-sin želel boljših družinskih odnosov s svojo zdaj pokojno ženo in hčerko. Skubic nas preseneča z izjemnimi pasusi posameznice, ki išče svoj svet tudi v odrasli dobi. Kaj pomenita varnost in stabilnost generaciji – rojeni okoli osemdesetih let prejšnjega stoletja – sta iskalnika, ki sta problematizirana skozi celoten roman. Ne zastavlja si ga samo protagonistka Leja, temveč tudi njen ovdoveli oče, ki svojo hčer spoznava tudi po izjavah na družbenih omrežjih. Čeprav je Lejina generacija odraščala v bolj ali manj svobodnem svetu, ki je ponujal veliko možnosti do izobraževanja, je zdaj veliko bolj prestrašena in negotova. Vmes so se podrle meje, nastala je nova država, a mikrokolje družine, ki je vedno pomenila varen pristan vsem trem v družini Šauta, se je vedno razblinjalo – najsi bodo zato krive bele laži o umrli živali ali tihi zamolki o odločitvah glede družinskih izletov. Prav ta vzdušja in izrisani spomini so v obravnavanem romanu nadvse prepričljivo slikoviti. Dodatno zarezo pa daje prej omenjeni umor žene, ki ga je zakrivil Lejin ljubimec. In tu pridem do točke moč besed. Sam roman pokaže kar nekaj pogovorov, prepirov in ne nazadnje usodnega Lejinega nareka, kaj se naj zgodi z nič hudega slutečo Ignacijo. Prav teža besed in odločitev o njihovem pomenu in morebitni moči, da naj postane meso, je v Krasnih dnevih temeljito pretehtana in rabljena. Ključen v romanu pa je roadtrip očeta in hčerke, ki razkriva drobce dogajanj, ki pogosto ostajajo skriti znotraj še tako srečnih družin.

Davorin Lenko je v svojem tretjem romanu Triger (LUD Literatura, 2021) še zmeraj ostal zvest raziskovanju in detabuiziranju spolnosti, ki naj ne bi nikoli poznalo meja. To odpiranje teme v času, ko skorajda res nič več ni skrito, je dovolj kompleksno in prepričljivo, in ne klišejsko.

Avtor ponudi tudi reference s slovenske kriminalitete, ki je pretresala in prevpraševala slovensko javnost. Kaj se dogaja z morilci žensk, kje se začne in konča nasilje, sta ena od osnovnih vprašanj, ki jih zastavlja roman, še posebej v času, ko so take novice vedno pogostejše in se ne dogajajo več tako daleč stran kot včasih. Po drugi strani pa nas Lenko spretno vodi s številnimi referencami iz sveta filma, pri čemer najbolj tehtno analizira in primerja film Ko jagenjčki obmolknejo. Roman odlikujeta opisovanje patološkosti in blaznosti tako morilca kot tudi protagonistke, ki jo umora, morilec in glavni povod za vse to, posmehljivo pridan morilski priročnik Cona, nenehno vznemirjajo. Prav ta zastavitev dveh strani je v romanu dobro zamišljena. Kdo je več? Ženska-žrtev, najsi bo naključna ali ne, in oboževalka-raziskovalka zločinca? Kako daleč smo od tega, da to postanemo tudi me same? Psihološko zastavljene prvine se nizajo druga za drugo in z njimi dobivamo družbeno fresko današnje družbe. Nevarne navezanosti niso izpisane žugajoče, temveč spretno niansirane, da jih razberemo same. Kajti manipulacija, stockholmski sindrom in nasilje, ki vodijo v sproženje najhujšega, niso daleč.

Roman Rozina je v romanu Sto let slepote (Mladinska knjiga, 2021) posegel v stoletno zgodovino rodbine Knap. Romaneskno delo je kompleksno, saj najprej prikazuje kmečko življenje in nato preobrazbo kmetov v delavstvo. S tem se začne izseljevanje ljudi iz hribovskih vasi v dolino, ki so zaradi geološkega spreminjanja strukture hribov, ki so zaradi vedno večjega izpodkopavanja rude hočeš ali nočeš obsojeni na novo življenje. Avtor kritično prikaže slepilo – ta nova struktura ni idilična, čeprav se je kot taka obljubljala. Ljudje so iz kmečkega okolja res prešli v drugačen svet, ki pa ni ponudil le lepote, upora in lastne misli. Zdaj se na novo formulirano delavstvo sooča s fizično pohabo, zlomi in tudi smrtmi pri delu. Ljudje ne služijo zemlji, temveč delu pod zemljo in hierarhični lestvici, ki se začne že znotraj novih domov, to je kolonij, nadaljuje pa se vse do ravnatelja rudnika. Zavita politična pripadnost je zvita – bog se lahko manifestira tudi v fizični podobi najnižjega upravnika, ki odloča o usodi dostojnega življenja.

Avtor nas postavi v okolje Zasavja, ki se je resnično oblikovalo prav zaradi naravne danosti – rude –, ki pa je tudi formirala trd boj za obstanek. Roman je mogoče primerjati z Vorančevo problematiko, ki jo je zarisal v koroško okolje. Rozina nam obenem v svojem delu izvrstno prikazuje individuume, npr. trdega kmeta, dedka protagonista (fizično slepega in ne zaslepljenega) Matije, ki je s trdo roko in voljo prišel do bogatega kmeta in nazadnje storil samomor. Rozina torej posega tudi v kronotop družine Knap, ki je bila zaradi različnih razmer obsojena na trdo, neizprosno pot. Kar pa je še posebej izrazito, pa je to, da nam pisatelj niza drobce ljudskih modrosti, ki so zgrešeno in usodno vplivale na posameznike_ce in s tem tudi na samo družino. Problematika ženske, ki je bila obsojena na rojevanje in šarlatanske odločitve, je zagotovo vredna premisleka tudi danes, ko se pravica do splava vedno bolj oži in krči. Kakšne posledice lahko torej nosi padarstvo, je dobro zastavljen temelj romana. V delu pa je najti tudi literarizacijo zgodovine Trbovelj, v kateri se ne ogne velikim dogodkom in prispevkom tega mesteca.

Dušan Šarotar je zgodovinski roman Zvezdna karta (Goga, 2021) zasnoval na družinski zgodbi Judov v Prekmurju pred in med drugo svetovno vojno. Roman nas z najbolj trdno strukturo izmed romanov z vzdušjem, ki vseskozi nakazuje na utonitev, tekoče vabi, da razberemo, kaj vse se bo dogajalo in se bo dogodilo. Zgodba je zasidrana prepričljivo – neizprosna tragika je neizbežna, a vse je mogoče olajšati z drobnimi pripetljaji, ki ustvarijo dogajanje znosnejše. Mlada družina ima dobro zastavljene pogoje; Roža, Franjo in njun otrok Evgen bi lahko svoje življenje doživeli popolnoma drugače, če ne bi vmes posegla vojna. Ta krik, ki je uničil možnost izpolnitve, pa prestreza vmesna zgodba njihove služkinje, ki kot zanesljiva pripovedovalka tke najmanjše filigranske drobce – do kupljenih pekovskih izdelkov otroku, Davidovi zvezdi, ki ponuja različne barvne odtenke, do izbire snovi, ki jih je ponujala takratna apoteka. Jezik je namreč izjemno poetičen in izbran. Gre za tekočo govorico, ki bralko ves čas drži v posebnem vzdušju, pričakovanju nekega neizbežnega konca. Čeprav gre za izpovedovanje enega največjih zločinov, se Šarotar umakne neposrednosti in brutalnosti, ki bi jo lahko uporabil – pot v Auschwitz sicer ni več kot vlak upanja, a se vseeno zdi kot sen, kot tudi judovska družina, ki se je samo začasno zasidrala v Soboti in nikdar ni izživela in uresničila svojih potencialov, ki so bili samo zastavljeni in začrtani.

Marjan Žiberna nam v roman Dedič (Litera, 2021) predstavi dve zgodbi, ki se lotevata širših družbenih vprašanj. Kot prva izrazita točka je položaj psihologa v današnjem času. Kaj je nastalo z današnjimi posamezniki_cami, ki o svojih težavah samo še pripovedujejo in te obiske jemljejo kot del zabave, konjiček, in težavnih situacij več ne razrešujejo. Protagonist psiholog že skoraj obupa, ko pride do zasuka in končno dobi pacienta, ne več klienta, ki so se vedno bolj množili. To pronicljivo opažanje (uglednega) protagonista se namreč plete nenehno. Nihče ne zmore biti več odgovoren zase, kaj šele za druge. Vse namreč postaja biznis, vse je mogoče kupiti z denarjem, tudi take pogovore, ki postajajo vedno dražji. In tako je psiholog le še persona z določenim videzom, ki vzbuja avtoriteto in spoštovanje, tudi s ceno svoje storitve in ne več zdravljenja s pogovorom. Psiholog sicer zase kritično priznava, da mu je spodletelo na vseh plasteh življenja, a še vedno je tu, da lahko rešuje druge. Prav njegov novi pacient mu daje upanje – Stane Lavtižar nam vzporedno s psihologovo – razkriva zgodbo o drugi vojni, o njenih grozotah in poznejši vrnitvi na Dolenjsko. Njim je vojna začela jemati pozneje – vrnili so se vsi, a v opustelost in počasno usihanje očeta. Družina je zmogla iti naprej – kljub trdim bojem, ki so popolnoma drugačni s psihologovo preostalo klientelo. Slikovito slikanje Lavtižarjevega življenja nam prikaže delo za skupno dobro, kot je gradnja ceste, trud za šolanje, treniranje in stanovanje. Ti realni zgodovinski dogodki so iz zgodbe posameznika skorajda kolektivna zgodba naših starih staršev, ki so bili zaradi življenja v trdih razmerah vedno bolj »utrjeni«. A kaj ima to z nepredvidljivimi dogodki, ki so se zvrstili pozneje v Lavtižarjevem življenju – usodna genska bolezen otrok, ženin rak in kup zelenih vrečk, ki predstavljajo simbol smrti in usihanja volje do življenja? Dedič nam razkriva preživetja, ki pa so vedno soočena z novimi izgubami in postavljena na nove preizkušnje. Tudi psiholog sčasoma začne »rasti« in se kljub propadli želji po delu v akademskem svetu, spopadu in poraženostjo z očetom in uničeno zvezo vseeno zna soočiti in, mogoče, iti naprej. To je roman, ki nam po eni strani ponuja lahkotnost današnjega sveta proti posamezniku (Lavtižarju), ki ni klonil že kot mladostnik in je znal ostati na realnih tleh.

 

[1] Romani so razvrščeni po abecednem redu priimkov avtorjev, pri čemer gre za objektivno razvrstitev.