Delo je preprost naslov obsežne, podrobne in pronicljive zgodovinske, sociološke študije, v kateri avstrijska profesorica in avtorica Andrea Komlosy (1957) z oddelka za ekonomijo in socialno zgodovino Univerze na Dunaju vzame pod drobnogled delo v različnih pojavnih oblikah, kot smo jim bili priča v zadnjih osemsto letih. Posveti se raznolikim oblikam dela, delovnim odnosom, različnemu razumevanju dela ter jezikovnim orodjem, s katerimi, kot so zapisali pri založbi, človeštvo od daljne preteklosti do danes razmišlja in razpravlja o delu. Tako oriše spreminjajoče se zgodovinske (družbene) predstave o delu, natančno in kritično predstavi sodobno problematiko delovnih praks, delovnih odnosov, konfliktov in izkoriščanja ter opredeli kompleksno in fluidno razumevanje pojma dela skozi čas, pa tudi pisano paleto splošnih predstav o njem, ki so se včasih skladale, spet drugič pa razhajale z dejanskimi delovnimi praksami in odnosi. Prav tako lahko podrobno beremo o ženskem delu, neplačanem delu, izkoriščanju presežne vrednosti ipd. ter spoznamo, kako zgodovinsko in geografsko omejene so včasih naše vsakdanje predstave o delu. Kot pravi Komlosy, je predmet študije zgodovinska in medkulturna primerjava različnih delovnih razmerij na različnih koncih sveta, pri tem pa se osredotoča na raznolike dejavnosti, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih omogočale človekovo preživetje in definirale njegovo doživljanje samega sebe. Delo je namreč zajemalo in še vedno zajema dejavnosti za trg in samooskrbo, za golo preživetje in za zadovoljitev luksuznih ali statusnih potreb ter kulturne reprezentacije, obenem pa tudi aktivnosti za demonstracijo moči in vere, med drugim izpostavi avtorica.
Trije sklopi
Študija je zasnovana v obliki več vsebinskih sklopov, ki korak za korakom, košček za koščkom sestavljajo razumevanje koncepta dela ter širših družbenih, jezikovnih, socialnih, zgodovinskih učinkov, procesov in pojavov, povezanih z njim. Avtorica spremne besede, sociologinja in raziskovalka na Mirovnem inštitutu Maja Breznik opozori na tri ohlapno povezane sklope. V prvem se Komlosy ukvarja z družbenim razumevanjem dela skozi določeno besedno razliko, ki ima v številnih evropskih jezikih dolgo zgodovino. Gre za distinkcijo med izrazi ponos in praxis v grščini, labor in opus v latinščini, Arbeit in Werk v nemščini, labour in work v angleščini. In za razlikovanje, v okviru katerega se izrazi, kot so ponos, labor, Arbeit, labour nanašajo na težaško delo, ki ga opravljajo in zaradi njega trpijo sužnji, tlačani, mezdni delavci in ženske, medtem ko praxis, opus, Werk in work označujejo ustvarjalno, kreativno delo za svobodne državljane, aristokracijo in buržoazijo.
V drugem sklopu avtorica predstavi množico različnih pojavnih oblik dela, ki jih v grobem razdeli na samooskrbne, recipročne usluge, na dajatve in poblagovljeno delo, potem pa omenjene skupine razvrsti naprej na nove pojavne oblike dela, kot so neodvisno in odvisno delo, svobodno in nesvobodno delo, častno in nečastno, plačano ter neplačano ipd. Tretji sklop pa, kot poudari Maja Breznik, govori o našem domačem okolju, o območju srednje in vzhodne Evrope, kjer se avtorica z orodji svetovnosistemske analize – denimo s konceptoma centra, polperiferije in periferije, med katerimi se pretaka vrednost, ter globalnih blagovnih verig – posveti časovnim presekom, ki primerjajo kombinacije različnih delovnih razmerij tako globalno kot lokalno.
Od urbanizacije do fleksibilizacije
Najprej se torej Andrea Komlosy posveti različnim pojmom in konceptom dela ter pripovedim in perspektivam, ki jih oblikujejo, nato pa se obrne proti različnim diskurzom o delu, ki odslikavajo raznoliko razumevanje omenjenega pojma. V naslednjem koraku vzame pod drobnogled delo kot jezikovno polje in pregleda ter razloži izraze za »delo« v različnih jezikih. V najdaljšem poglavju nato avtorica določi kategorije analize o tem, kaj delo je oziroma kaj lahko predstavlja, ter, kot že rečeno, vzpostavi pojmovne pare za kategorizacijo delovnih razmerij. Potem pa samo delo na teoretski in praktični ravni popiše še v obliki različnih časovnih prerezov, ki jih zameji z letnicami 1250, 1500, 1700, 1800, 1900 ter 2010. Pri vsakem prelomu jo v prvi vrsti zanimajo glavne značilnosti takratnega sveta dela, lokalna delovna razmerja ter različne transregionalne povezave. Sleherni prerez je tako zamejen s pregledom političnih in gospodarskih razmer na različnih koncih sveta in z orisom najpomembnejših razvojnih smernic v tistem obdobju, pa delovnih razmerij, delitve dela in menjave v lokalnem ter regionalnem merilu.
Leto 1250 je tako sinonim za zgostitev urbanizacije in menjave dobrin v povezavi z oblikovanjem evrazijskega svetovnega sistema, katerega dinamiko sta narekovala na Zahodu latinska Evropa in na Vzhodu nastajanje mongolske države. Ropanje, plenjenje in ugrabljanje delovne sile je osvojenim regijam odvzelo vrednost, a se tedanjim velesilam vseeno ni posrečilo vzpostaviti nadzora nad transregionalno delitvijo dela. Med rokodelci v mestih je začelo nastajati razumevanje dela, usmerjenega na orodje in kakovost, in se je kot tako razlikovalo od težavnega dela v hiši in na polju. Leto 1500 je sopomenka za zahodnoevropsko širitev na ameriške plantaže in v rudnike. Delo, ki so ga prvotni prebivalci in sužnji vložili v pridobivanje surovin, se je po avtoričinih besedah stkalo v zahodnoevropsko obrt, ki se je osredotočala na končne proizvode. Tudi v Evropi je začela nastajati delitev dela med zahodnimi obrtniškimi in vzhodnoevropskimi kmetijskimi regijami, ki so dobavljale žito, les in druge surovine. Glavna središča obrtne produkcije pa so bila še zmeraj v zahodni, južni in vzhodni Aziji, zato so si evropski trgovci, trgovske družbe in vlade prizadevali, da bi sodelovali pri znotrajazijski trgovini z začimbami in obrtnimi artikli. Kot lahko preberemo, so pri tem plačevali s srebrom, naropanim v ameriških rudnikih. Okoli leta 1700 je v obrtni produkciji vzcvetelo t. i. založništvo pod vodstvom trgovcev, ki se niso omejili na trgovanje z lokalno proizvedenim blagom, temveč so z naročili povezali kmečke proizvajalce, kar naj bi pripeljalo do vzpostavitve pogojev za delitev dela pod njihovim nadzorom in do nastanka blagovnih verig različnega dosega. Azijska rokodelska umetnost je bila sicer še zmeraj v globalnem vrhu, kar pomeni, da so na evropski, afriški in ameriški trg prihajale indijske bombažne tkanine, v katere so bili denimo oblečeni tudi sužnji na ameriških plantažah. Kapitalistični svetovni sistem pa je, poudarja Andrea Komlosy, vključil lokalno delujoča delovna razmerja v neenako mednarodno delitev dela pod zahodnoevropskim okriljem. Okrog leta 1800 je z industrijsko revolucijo nadzor nad globalnimi blagovnimi verigami prešel v tiste zahodnoevropske regije, ki so najprej v Veliki Britaniji in nato tudi drugod z mehanskim pogonom v tovarnah centralizirale obrtno produkcijo. S tem je bilo mezdno delo prenešeno iz hiše in delavnice v tovarno, kar je pripeljalo do popolnoma nove izkušnje dela. Z delavskega vidika, pravi avtorica, je to pomenilo, da so delavci postali odvisni od mezde, zato so se njihove aktivnosti osredotočile predvsem na izboljšanje mezd in delovnih razmer, medtem ko so podjetniki na delovno silo gledali kot na stroškovni faktor, ki s prisvajanjem vrednosti, pridobljene z mezdnim delom, omogoča akumulacijo kapitala. Tako so tudi gospodinje postale nekakšen privesek, saj njihov prispevek k preživetju družine in ustvarjanju vrednosti v tovarni nenadoma ni več veljal za pravo delo. Tovrsten pogled se je v Evropi hitro uveljavil in konec 19. stoletja že postal del delovne zakonodaje. Prodor mezdnega dela je bil povezan z odpravo fevdalne podložnosti in tlačanstva, saj so tlačanstvo in suženjstvo v 19. stoletju nadomestile nove oblike osebne odvisnosti, ki jih je še bolj intenzivno določal trg. Okoli leta 1900 pa se je zožitev razumevanja dela na pridobitno delo zunaj doma uveljavila tudi na svetovni ravni, a kot poudari Komlosy, do tega, da bi mezdno delo postopoma nadomestilo iz prejšnjih produkcijskih načinov izvirajoče oblike dela, kot so gospodinjsko delo, suženjstvo, samooskrbno kmetijstvo, rokodelstvo ipd., ni prišlo. Vseeno je nastalo nekakšno ozko pojmovanje dela, na podlagi katerega je bilo moderno mezdno delo vključeno v zakone, državne načrte, politike, pa tudi v zahteve delavskega gibanja, kar je oblikovalo diskurz o delu v 20. stoletju. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je prišlo naprej do fleksibilizacije, pozneje pa do prekarizacije delovnih razmerij, ki sta »klasično delovno razmerje« potisnili v ozadje tudi v razvitih industrijskih deželah. To pa je diskurz o delu bistveno spremenilo, delovnopravni standardi in socialna varnost delavk in delavcev pa so se v naslednjem koraku znašli pod udarom. S tem so se po drugi strani pomembno spremenili tudi dotedanji vzorci, podobe in pojmi, povezani z delom.
Ta zgodba govori o nas
V spremni besedi sociologinja in raziskovalka Maja Breznik navaja, da Andrea Komlosy pri svojem pisanju in raziskovanju izhaja iz svetovnosistemske teorije, vendar prinaša pregled manj znanega področja zgodovinske polperiferije, natančneje rečeno srednje Evrope s svojo periferijo, Balkanom in vzhodno Evropo, kar pomeni, da je predmet raziskave prav naše geografsko območje, na katerem proučuje regionalno formiranje raznolikih režimov dela, ki omogočajo presežno izkoriščanje periferne delovne sile. Tako po besedah avtorice spremne študije Delo nagovarja prav nas, periferijo kapitalističnega centra, zraven pa seveda razred izkoriščanih, kot ga sicer najdemo povsod. Gre torej za aktualno, lucidno, naravnost nujno branje, ki omogoča boljše razumevanje sveta dela, v katerem garamo danes.
Andrea Komlosy: Delo. Globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja, *cf, prevod Mojca Kranjc, Ljubljana 2021, 340 str.
