Normal, Illinois

»Neumno upanje, o tem najbolj boli pisati. Tisto, ki zaseda trapaste načrte, ki smo jim sledili desetletja, slepe ulice, pečine, s katerih smo sestopili.«
Mary Karr, Umetnost spominov

Foto: Wikipedia

Dlje, kot sem tukaj, težje pišem o tem, kaj biti tukaj zares pomeni. Na Srednji zahod pada sneg, droben, lahek sneg. Noč je in s hrbtom sem obrnjena proti oknu, za katerim je zgolj ulica in nekaj parkiranih avtomobilov, a lahko ga vidim, ta sneg, kako pada na dolga, pusta polja ob avtocestah, na jeklarne in striptiz klube (roza neonski napis Miss Kitty, ob katerem Michael, ki vadi slovensko, vsakič, ko se peljeva mimo, reče muca), na prašičje farme in lesene hiše v preriji. Kot v No One Fell Asleep Alone, ki jo poslušava sredi noči v avtu, ki sva ga pomotoma zapeljala v slepo ulico, a ga še ne bova obrnila, vidim jelena, kako šepa čez parkirišče pred supermarketom, in zadimljene zapuščene stavbe. Mislim, da si moram misliti, da je na načinu, na katerega imam rada Srednji zahod, nekaj krivičnega ali vsaj nekaj, o čemer se še nisem naučila pripovedovati tako, da bi bilo prav, zato o tem ne pripovedujem rada, ker se mi zdi, da me bo z nečim osramotilo. Kot bi obstajali boljši in slabši, ustreznejši in manj ustrezni načini, kako imeti rad.

Najprej sama in nato še z Michaelom, ki me kot David Foster Wallace usodno spominja na Srednji zahod, pozno ponoči v postelji gledam Konec turneje, v katerem vidim a) sneg, ki se je že strdil nad Illinoisom in iztočil zemljo v nebo b) McDonalds, Kentucky Fried Chicken, Stake n' Shake ob sveže spluženi cesti, ker je naravo treba uravnotežiti s kulturo in vse, kar ima Illinois na voljo glede kulture, je njen zaton in c) tipa, ki je osem (mogoče več?) let svoje kariere vložil v Kako sem spoznal vašo (vajino? tvojo?) mamo, zdaj pa v kostumu Davida Fosterja Wallaca prevprašuje vsako svojo gesto, vsako svojo besedo, kot bi obstajali boljši in slabši, ustreznejši in manj ustrezni načini, kako se predstaviti kot človek.

Moral bi mi biti všeč – in res mi je všeč, saj sodi k poenostavljeni hipster različici Srednjega zahoda, ki ji gospodarijo Volvo 240, flanelaste srajce in so vedno na radiu Tindersticks, pa tudi zato, ker sem vajena – in svojo privajenost očitno rada negujem – posvetiti ure svojega časa opazovanju nekoga, ki se muči s tem, da bi iznašel način, v katerem bi se lahko udobneje namestil v svojo človečnost. Mora mi biti všeč, sicer ga ne bi gledala dvakrat, in vendar je z vsem skupaj nekaj narobe.

Ker je David Foster Wallace del kulturne dediščine, ki jo predano utrjuje, na obletnico njegove smrti ob zajtrku nehote izvem vse o njem. Ni vse, so pa podrobnosti, ki se jih zbira, da bi se lažje zgodovinilo, da bi se legendo dopolnjevalo z malenkostmi, ki naj bi ji nadele videz večje resničnosti – tako izvem na primer, da ni jedel ničesar, kar bi imelo zares okus po hrani, samo fast food in sladkarije, kar ga še trdneje umešča v veduto z avtoceste, ki teče skozi Normal, Illinois. Ni nujno, da te privlači filologija, da bi se za trenutek zdrznil in pomislil, kaj vse lahko v tem primeru sodi pod normal. Skoraj bolj po naključju izvem, da Marry Karr, bivša ljubezen (ljubica? punca?), sovraži njegovega biografa, ki je bil preveč zaposlen s hagiografijo, da bi poročal o zgodovini nasilja. V skopih opisih lahko vidim Marry Karr, ob katero trešči klubska mizica. Roko, ki odpre vrata vozečega avtomobila in drugo, ki jo hoče potisniti skoznje. Mary Karr, ki lahko napiše karkoli, pa bo vedno lahko zanimiva samo kot bivša. Ko oprezam za njenimi citati, ugotovim, da tudi ona ne more mimo strahu, da bi izpadla slabo. Medtem v Ponsu na hitro preverim, kako bi prevedla foolish – preproste besede se najhitreje pozabi, ker o njih ni treba veliko razmišljati, ker so, se zdi (in zdi se seveda narobe), samoumevne –, in Pons pravi, da je 'nespametno', biti foolish, a primer, ki ga ponudi, pravi she was afraid that she would look foolish in potem v slovenščini bala se je, da bi se osmešila, zato vem, da gre za nekaj hujšega od nespametnosti, in se odločim za trapasto. Najbolj boleče je pisati o svojih načrtih in jih spoznati za trapaste. Verjeti, da je nekdo, ki ga ljubimo, tako dober, kot se nam razodeva, in nato ugotoviti, da smo bili opeharjeni. Ni boleče samo zato, ker je žalostno. Boleče je zato, ker je sramotno.

Kot je bilo sramotno, ko smo v solzah delili esej Junota Diaza, napisan za The New Yorker, saj še nikoli nismo slišali moškega, ki bi tako odkrito priznaval, da je bil grozen partner, grozen ljubimec in grozen model moškega nasploh, a da moramo razumeti, da za vso to grozo stoji neka druga groza, ki ima tudi opraviti z zgodovino nasilja, da je zlorabljal, ker je bil sam žrtev zlorabe – potem pa se je izkazalo, da mu je bilo več kot do spovedi verjetno do tega, da bi njegova spoved izšla, še preden bi v javnost pricurljale prijave njegovih bivših študentk in kolegic, ki jih ne zanima, kaj je tičalo za tem, da so bile zlorabljene.

Hočem reči – svet, v katerega sem se priselila in v katerem sem se ukoreninila in ga imam zdaj rada, je sestavljen iz svojih mitov in legend, ki ga delajo veličastnega in skoraj zagotovo veličastnejšega, kot je v resnici. Seveda ima uradna ameriška zgodovina svoje heroje in svojo pokrajino, ki jih lahko vsak liberalno razpoložen najstnik razkrinka kot napuh nacionalizma, bržkone zrasel na plečih kakšnega sužnja, ki se mu zgodovina ne bo nikdar zares odkupila. Ampak kar boli, kot je bolelo Mary Karr, je da ima tudi drobna, indie zgodovina, ki ji je toliko do tega, da bi se razumela kot dobro, napredno, egalitarno, krvave roke in lestvice moči, vrh katerih se vedno znova znajde kakšen moški, ki zna vešče vihteti svojo aroganco in pri tem ne izpasti slabo. Morda pa res obstajajo boljši in slabši, ustreznejši in manj ustrezni načini, kako imeti rad. Morda je boljši med njimi ta, ki tega ne poskuša prikriti ali upravičiti.

Zunaj pada sneg in ustvarja uniformno, zabrisano lepoto, mehko kopreno, ki pada na plastične vrečke in ovitke Cheetosov, ki ležijo po tleh, ki prekriva vse podrobnosti, ki bi na resničnost metale slabo luč. In vendar je tudi lepota po svoje resnična.