AirBeletrina - Nogomet: hipokrizija, politična korektnost in pasivnost?
Kolumna 10. 12. 2013

Nogomet: hipokrizija, politična korektnost in pasivnost?

Svet, v katerem živimo, ima neke konstitutivne in prepoznavne značilnosti. Naj jih ponovno ponovim: obsedenost s hitrostjo, močjo, plitkostjo, kozmetiko, denarjem … Pravzaprav živimo v strašni fazi razčlovečenja. V slepoti in neposluhu za lepoto, neposluhu za kontemplacijo. In takšen hoče postati tudi nogomet. Natančen odsev sveta, stanja duha in stanja civilizacije.

(Uroš Zupan: Dvaindvajset dni, ki je spremenilo naš svet)

Mimobežeči dnevi so bogati z nogometom, bogati z žogo, ki je okrogla, s srečo, ki je od boga poslana, a obenem najraje na strani drznih in dobro rejtingiranih; to so dnevi napredka, ki temelji na rasti, rast pa se izraža v številkah – nogometno svetovno prvenstvo (SP, česar ne gre mešati s s. p.), ki nas čaka v Braziliji, bo imelo za 156 milijonov dolarjev višje nagrade za zmagovalce kot afriška edicija SP pred njim, skupaj bo za nagrade na voljo 576 milijonov dolarjev, seveda v primeru, da se do poletja ne zruši še kakšna streha na katerem od trenutno še nedokončanih stadionov, skupaj vrednih 3,68 milijard dolarjev (javnega brazilskega denarja), dvanajst njih, šest novih in šest na novo obnovljenih, po en za vsak nogometni mesec v letu, po ena streha »under construction«, po en poligon za spektakularne smrti in osupljive poškodbe pri delu.

(Hozana na višavah za vse odlične proti-krizne olimpijske stadione v Atenah, proti-korupcijske v Kijevu, proti-apartheidovske v Johannesburgu, proti-onesnaževalske v Pekingu, proti-elitistične v Sočiju in proti-naftne-CO2v Katarju …).

Foto: Phil Hilfiker via http://www.flickr.com/photos/hi-phi

Ob tem moramo upati (in svoje upe polagati v učinkovite brazilske varnostne enote, v njihove pse, solzivce in granate, skupaj vredne 900 milijonov dolarjev javnega brazilskega denarja), da se z revščino obsedenemu prebivalstvu – prekleti nehvaležneži! – na tropskih cestah do poletja ne bo še bolj utrgalo, res upati je treba, da jih bodo uspeli pravočasno odstraniti v kakšne Amazonske gulage, saj ti kampi niso nič zakompliciranega, že navadni trgovci jih obvladajo, naj se organizatorji malo zorganizirajo in kakšnega uvozijo po prostotrgovinskem sporazumu. Ni nam do blaznega tuljenja in neposrečenega transparentiranja – a niso rekli, da imajo Brazilci radi nogomet? –, plaketiranja, hujskaštva in pederišenja, takšnih scen imamo dovolj že brez Brazilije, sploh pa to z nogometom ne gre skupaj, bolje, nogomet si tega ne zasluži: SP FIFA 2014 bo najbogatejše nogometno prvenstvo doslej in ne smemo pozabiti, da k bogastvu težimo, ob bogastvu rastemo.

(Kako se temu korektno reče? Konflikt, trk svetov, strahotni nesporazum, mala vojna, pogorišče?)

Svet drvi v ekološki kolaps, a nogomet nas uči, da je to nuja, ki jo zahtevata sodobnost in fairplay. Če smo bili pri nogometnih prvenstvih še pred kratkim navajeni, da moštva v isti skupini prve tekme v skupinskem delu prvenstva igrajo na istem stadionu, v istem mestu, bo SP FIFA 2014 v tem smislu pravičnejše. Vsak bo imel priložnost igrati skoraj povsod: danes sredi zadušljivih amazonskih tropov, jutri v centru sambe, pojutrišnjem na plaži. SP FIFA 2014 zgolj v prvih dveh tednih – v skupinskem delu prvenstva – pomeni 96 moštvenih premikov s stadiona na stadion, s cveta na cvet, ki so v tej širni deželi favel in luksuznih resortov med seboj oddaljeni nekaj tisoč kilometrov; pa potem še 32 premikov za preostalih 16 tekem do grande finala. 128 premikov. Ali bolje: 128 tisočkilometrskih letalskih poletov.

Seveda je treba biti natančnejši. Vsako od 32 moštev bo imelo na prihajajočem svetovnem prvenstvu svojo športno utrdbo z zasebnim igriščem za trening, restavracijo in tiskovnim središčem (ter predvsem: s svojo lastno ekipo varnostnikov in varnostnih ograj) v nekem skrbno izbranem rezortu – mogoče v enem od dvanajstih mest gostiteljic tekem, ni pa nujno –, od koder bo nato pred vsako tekmo odletelo na drugo stran države, igrat. Po tekmi se bo, vsakič znova, z letalom vračalo nazaj v svojo utrdbo. To pomeni, da na vsako tekmo prideta dva (2!) letalska poleta na moštvo, do stadiona in nazaj, moštvi sta pa tudi dve. Štirje premiki. 64 tekem. 256 tisočkilometrskih letalskih poletov. Upoštevajoč zgolj moštva.

(Italijanska reprezentanca, recimo, bo samo za prve tri tekme preletela 14.294 letalskih kilometrov.)

In navijači? Nogomet razume, da je sodobni svet pravičnejši ravno zaradi tega, ker si sodobni ljudje v katerem koli trenutku lahko privoščijo (nizkocenovno) letalsko karto in odletijo tisoč kilometrov stran, v boljše življenje; nogomet razume svojo simbolično, demonstrativno vlogo pri oznanjanju te pravičnosti, te sodobne razpršenosti neba, vsakemu en košček, vsakemu malo, in če bomo letali dovolj dolgo in dovolj intenzivno, se bo nebo še bolj odprlo, luknje bodo zrasle in sonce bo še bližje, še toplejše, za vse nas. Toplina bo združila zmagovalce in poražence v bleščečo prihodnost in k bleščeči prihodnosti je treba težiti, jo graditi, negovati in se je radostiti.

(Vendarle govorimo o športu? O igri?)

Volkwin Marg in maketa stadiona Camp Nou. (Foto: Timmo Schreiber)

Nemški arhitekt Volkwin Marg, ki zadnjih trideset let skoraj ne ustvarja drugega kot nogometne stadione – njegova bo nova »amazonska arena« v brazilskem Manausu, prenovljeni nacionalni stadion v Brasilii, njegova sta stadiona otvoritve in finala zadnjega evropskega prvenstva (torej Narodni stadion v Varšavi in Olimpijski stadion v Kijevu), pa dva SP-stadiona v Južni Afriki, množica prostočasnih stadionov na Kitajskem, obnovljeni berlinski olimpijski stadion (finale SP 2006), pa tudi načrt za prenovo Plečnikovega stadiona v Ljubljani je njegov –, na svojih predavanjih pove, da nogometa ne mara, da pa to ni problem, ker sodobni nogomet nima več nobene zveze s športom in igro. Volkwin Marg navdih za gradnjo stadionov črpa iz knjige esejev Množica in moč Nobelovca Eliasa Canettija. Pri tem ne pozabi dodati, da beseda »fan«, torej internacionalno za navijač, izhaja iz besede »fanatično«. In da mu je množično ritmično ploskanje presedalo že v časih diktatorske Vzhodne Nemčije.

(Reče: »Ogabno.«)

Svetovna nogometna organizacija temu mnenju prikimava. Stadionov ne gradi, da bi se ljudje na njih do sitega naužili športa in igre, pač pa, da bi se do sitega naužili tisti, ki v biznisu stadionov sodelujejo, seveda ne športa, pač pa lobiranj, provizij, oglasnih parcel, poslovnih modelov, dividend, procentov, dokapitalizacij in kroženj: žoga, globa, svet. (Aja, ne, globa je nekaj drugega. Globalna menjava, se reče). Svetovna nogometna organizacija o športu in o igri govori le še takrat, ko ji pride prav, ko lahko šport in igro ustrezno unovči za neki drugotni, a pomembnejši cilj; rečejo – pa saj je samo igra! Da bi te lahko v trenutku nepozornosti in igrive sproščenosti še lažje prijeli za jajca.

Težko je imeti brezpogojno rad stadionske navijače, vse njihove sorte, violence, turbolence, tribune, zbune, prepotence, a prisežem, da v teh mimobežečih dnevih, tako bogatih s tem bogatim nogometom, občutim neizmerno hvaležnost, občudovanje in celo nežnost do še do zadnjega agresivca na stadionu, ki z baklo v roki tuli svoje songe, ki, baje, z nogometom nimajo prav velike zveze. Seveda pri tem ne mislim na stadionska ustaševstva in podobne fašizme, mislim na pripadnosti in aktivizme, izražene s prisotnostjo v telesu in glasu; nekateri jim pravijo skupinski gon, čredno izrazoslovje in podobne skovanke, sama pa v njih v tem trenutku vidim eno od redkih možnih rešitev nogometa.

Prvič: po mojem imajo kljub vsej svoji nesmiselni agresiji z nogometom dosti iskrenejšo zvezo kot trenutna svetovna nogometna organizacija. In drugič: stadionski navijači – tisti, ki tulijo, ne oni, ki kupujejo gadžete in ploskajo – so po mojem še zadnji upor proti trem zločinom, ki jih sama najbolj zamerim svetovni nogometni organizaciji: hipokrizija, politična korektnost in spodbujanje državljanske pasivnosti. Ti trije zločini med drugim povzročajo popolno umanjkanje domišljije, kar vodi v popolno umanjkanje lepote, kar vodi v popolno umanjkanje kontemplacije. Trenutni nogometni ustroji ne le odsevajo naš trenutni svetovi red, pač pa ga tudi so-poganjajo, legitimirajo in podčrtujejo. To počnejo z zavidljivo agresivnostjo in za doseganje ciljev ne izbirajo sredstev.

(Naštevali bi lahko do jutri zjutraj.)

Poglejmo samo prejšnji teden v nogometni Evropi. V Italiji so stadion v Torinu zaprli za Juventusove navijače, ker naj bi ti s svojimi songi izvajali »regionalni rasizem«. Športne sodnike je zmotil song proti navijačem iz Neaplja, tisti song, ki je star že vsaj desetletje in ki je po mojem skromnem mnenju eden najbolj ustvarjalnih in sočnih sploh, ne le na nogometnih stadionih. Pa kaj, če se derejo, da od Neapeljčanov smrdi, da bežijo še psi, ker se v življenju še nikoli niso s šamponom spucali, da jim naprej mečejo kolero in potres, da tulijo, da so sramota Italiji in da bi morali Maradoni še do danes kušovat rit, mislim, a smo gusarji al nismo? Kaj pa naj se človek dere na stadionu? Mamico ti vidim?

Na naslednjo tekmo so Juventusovi šefi namesto ultra navijačev pripeljali otroke. Zastonj vstop so imeli torinski šolarji, mladi športniki, nogometni začetniki, ki so zapolnili tribune, na katere kaznovani »regionalni rasisti« niso imeli vstopa. In potem? Froci so se vsakič, ko je nasprotni vratar malo predolgo držal žogo, preden jo je poslal na igrišče, zadrli: m-m-m-m-m-m-merda! Torej: s-s-s-s-s-s-sranje! In so se prisotni muzali in nogometaši hahljali in je bilo vsem luštkano in kako je lepo na stadionu, ko pridejo otroci, no, malo je že čudno, ti drobni glaski in male rokice, a vendarle, radost je radost. In kaj je porekel športni sodnik nogometne svetovne organizacije? Izdal je račun! Za neprimerno vedenje oz. za javno in večkratno uporabo neprimerne besedice »merda«! Šefi Juventusa bodo morali za otroško kričanje na stadionu plačati pet tisoč evrov kazni. Če se stvar ponovi, bodo morali plačati dvojno.

(Saj se samo hecate, kajne? Res pa je, da je v vsakem hecu odsev resnice.)

Iz majhnega raste veliko.
Upore je treba zatreti v kali.
Nogomet nam mora biti za zgled.

In zgled mora biti neprestano. Zgled mora biti povsod. Še najraje po televiziji. Pravzaprav se po televiziji še lepše vidi. Dragi ljudje, ne hodimo na stadione. Ostanimo doma. Plačajmo svoje programe. Pogrejmo svoje kavče. Cenimo se! Saj si vendar zaslužimo svoje udobje! Zaslužimo si, da nas svetovna nogometna organizacija z vso svojo močjo in z močjo svojih sponzorjev razvaja s počasnimi posnetki, s politično korektnimi in spretno zmontiranimi prenosi, z visoko ločljivostjo in našo priljubljeno šablono, ki nam najbolje pokaže svet, ki ga želimo videti, svet po naši meri. Lep, bogat in srečen.

Razen pač, ko naše moštvo izgubi. A nikar se ne razburjajmo, no! Saj je samo igra! Saj je samo šport! Razumete? Že jutri bo nova priložnost za zmago.

Ali pač spet: za poraz.