Niz odličnih predstav brez katarze

Naj gre za poejevske zgodbe, ki z zadnjim stavkom osmislijo celotno dogajanje, ali pripovedi bolj počasne narave z blagim melanholičnim podtonom – Agata Tomažič obvlada oboje. Česar ne moreš povedati frizerki je sicer prvo leposlovno delo novinarke Dela, vendar je njeno dolgoletno igranje z besedami, pa čeprav v novinarskem žanru, naredilo svoje; avtorica namreč brez težav parira že uveljavljenim pisateljskim peresom. Njen slog pisanja je dovršen, metaforično bogat, a nikoli prenasičen, motivi, ki jih v zgodbah obdeluje, pa so dovolj raznoliki, da bralčevo pozornost obdržijo skozi celotno zbirko.

Na malo manj kot dvesto straneh se zvrsti pisana paleta likov: npr. žena in mati, ki med potjo na morje pride do spoznanja, da jo predvidljivo družinsko življenje utesnjuje; moški, ki ugotovi, da je z muslimanko, ki ga opazuje skozi okno, povezan bolj intimno, kot je sprva mislil; žena, ki vara soproga; soprog, ki vara ženo; moški z ljubico, ki je skorajda vrstnica njegovih hčera; dostojanstvena stara gospa, ki si ne želi, da bi kdo kalil njen mir (in je za to pripravljena uporabiti vsa sredstva); pa ženska, ujeta v nasilnem razmerju ... A kljub temu da prednjačijo podobe iz družinskega življenja, se zgodbe s to tematiko, ki jo imamo sicer za dodobra izrabljeno, spretno izogibajo možnosti, da bi zašle v klišeje, spogledujejo se namreč z grotesko, mestoma celo fantastiko (Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli je povedana z gledišča trupla). Groteskni in fantastični elementi prepredajo tudi zgodbe, ki družinske problematike ne postavljajo v prvi plan: takšni sta denimo Žabji princ – o moškem, ki se spremeni v žabo – ali pa S pticami si delim nebo, zgodba o ženski, ki ima ptice tako rada, da si želi postati ena od njih.

Posebnost zgodb v zbirki Česar ne moreš povedati frizerki je, da so kljub dejstvu, da se junaki v njih skoraj vedno soočajo z osebno stisko, morda celo tragedijo, napisane v izrazito mirni, neprizadeti maniri. Čeprav slutimo, da bo šlo na koncu nekaj narobe (ali pa je že zdavnaj šlo in je celotna zgodba vzdrževanje tega »napačnega« stanja), se ne moremo pripraviti do tega, da bi na situacijo gledali kot na izrazito tragično, pravzaprav jo dojemamo bolj kot nekakšno vzporedno resničnost. K temu zagotovo pripomore spretna uporaba ironije in cinizma, morda pa tudi dejstvo, da so liki precej enoplastni ter skorajda ne delujejo kot resnični ljudje. In tu se skriva edina pomanjkljivost zbirke. Kar pogrešamo, je namreč katarza – prišli smo si ogledat odlično predstavo, pravzaprav niz odličnih predstav, a namesto da bi se ob zaključku razjokali nad nesrečnim koncem ali brezupno situacijo, gremo domov, vedoč, da vse to nima nič opraviti z nami. Pa seveda ima: ničkoliko žensk dejansko umre pod roko nasilnega ljubimca (Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli) ali ostaja v zakonu s pijancem, čeprav vedo, da to ne pelje nikamor (Kopalnica odrtih lisic), pa tudi moških, ki se zavoljo avtoritarnih staršev in akademske kariere odrekajo intimnim zvezam (Praštevila), v resnici ni tako malo. A te prave ženske in moški so »nekje zunaj«, medtem ko so v Česar ne moreš povedati frizerki junaki zgolj igralci, ki so svojo vlogo resda izpilili do popolnosti, kljub temu pa ne morejo skriti, da jih pravzaprav upravlja nekdo drug. V tem primeru pač spretno pisateljsko pero.

 

Agata Tomažič: Česar ne moreš povedati frizerki. Novo mesto: Založba Goga, 2015. 205 strani, 24,90 €.