Vsi ukrepi, ki so bili sprejeti in morda že ne veljajo več, so bili samo zunanja podoba neke krize. To, kar je veljalo, je povzročalo tesnobo, pa zagotovo to ni bila zunanja kriza. Bila je, vendar samo za tiste, ki marsičesa niso razumeli in še ne razumejo. In ne gledajo nikamor drugam kakor v svoj krožnik, svoj kozarec, v svoj pleh na cesti, ki potujejo in spoznavajo znamenitosti sveta, ki skrbijo za razvajanje in svojo dušo.
Najprej smo pokupili kvas, potem smo pokupili papir za brisanje riti, sekret papir. Če kvas še nekako razumeš, je brisanje riti prav v resnici kriza pameti. In potrošništva. Za – nekoliko grobo – na suho očiščen anus in okolico boš prikrajšan, ko bo kriza? Neverjetna percepcija samega sebe in sveta. Ampak prav. Brisanje riti je samo zaključna podoba naše pameti, proizvodnje in izločanja, konzumacije in bivanja. In res je tudi, da si moraš običajno proti koncu življenja zastaviti vprašanje, kdo ti bo brisal rit. Ampak to se da ob krizi nekako potisniti na stran – vendar ne za večino. Posebno ne, če se pojavi nek poseben virus.
To je znak, da kriza ni bila tisto, kar nas moti v vsakdanjosti. V svojem bistvu je ta čudni koronavirus razgalil le to, da se je končalo obdobje zlate dobe in da se bomo morali vrniti v železno, kjer bomo pač preživeli svoj vek brez nekaterih čudovitih dobrin sedanjosti. Ali bo temu sesutju asistirala apokalipsa, se ne ve. Je pa enako verjetno in grozeče in možno, kakor da bomo prešli v nek drug čas, se prilagodili …
In sedaj, ko se bliža konec teh omejitvenih ukrepov, se najprej kaže, da nas najbolj boli to, kdaj bomo šli lahko na košarkarsko tekmo, ne v gledališče. Kaj je naša kriza v resnici? No, kaj pa fuzbal? Tudi ta je del odsotnosti pameti. Je teater, kakor vse.
Sedaj gre za slačenje razvajene kože bele civilizacije. Ves svet našega velikega in bleščečega blagostanja je malo zastal, mi pa smo padli v depro, krizo, grozo, kaj če ne bomo mogli na potovanje za razvajanje duše, ne bomo mogli v živo videti, kako slončki pijejo vodo, kako se plazijo krokodili, kako dolg je kitajski zid itd. Prečudovite destinacije ne bodo pustile svojega večnega pečata v naši umrljivi duši. Res, katastrofa, kriza!
No, če pogledamo po svetu, to ni bila kriza, bilo je udobje presitih ljudi, no, presitih riti, ki niso mogle nasititi svoje prazne duše s praznim užitkom, nismo se mogli razvajati in uživati naše pravice do užitka.
In kaj se je odprlo najprej? Lepotilni saloni in saloni za nego domačih ljubljenčkov! No, to je belemu človeku najpotrebnejše, brez tega ne more živeti, tega si pa res ne sme pustiti vzeti. Ali je to res? Ali je res treba kupovati ledeni čaj in dezodorante in navlako in jo zlagati v ogromne nakupovalne vozičke, ki so iz leta v leto večji? Ali nas ni nekdo nategnil, da potrebujemo vse to? Vsiljene potrebe, ki jih ne občutimo kot krizo pameti, dokler jih imamo. Precej paradoksalno, mar ne?
In ali ni kriza pravzaprav povsem nekaj drugega, kar pa naj bi bila kriza v našem okolju? Podkupljivost, dobičkarstvo, laži, prevare, zloraba narave, znanosti, ljudi. Mislim, da si tak svet želimo nazaj, da bo zopet vse normalno.
Da ni turizma, je kriza? Kriza je, ker natakar ali sobarica ne bosta mogla plačati položnic. Ampak ali ni to kriza v razdelitvi dela in dohodka? Ali ni bila laž, ko smo ju, in mnoge druge, imeli za sužnja za naše ugodje? No, zaračunali jima bomo vodo, elektriko, kruh, ljubezen, morda celo pogled skozi okno (kot gre nekako v pesmi Paula Eluarda, tistega surrealista, kajne?).
Ali je kriza, ker se ljudje ne bodo mogli voziti po svetovnih morjih, srati v oceane in se pretvarjati, kako fino in gosposko in užitka polno je potovati po svetu v virtualnem svetu nekih zaprtih simulakrov, kar velikanski trajekti v resnici so? No, svet je bil normalen, ker je tako bilo. Pa se je v teh simulakrih najprej razkrilo bistvo. Užitek, seveda lažni užitek ali izpraznjeni užitek ali pretirani užitek, se je maščeval. So bili zaradi užitka v kabine zaprti en mesec? Z vso zlobo in privoščljivostjo bi se reklo, da so vsaj skusili bistvo takšnih neumnosti srati po svetu s polno ritjo za nekakšen užitek. Če smo privoščljivi, to ne bo poglobilo krize, mogoče jo bo samo bolj razgalilo. Nenazadnje so v intimni družbi sami s seboj in s svojim partnerjem uživali v strašnem strahu cel mesec več, kot so si želeli. Pa jim niso nič zaračunali. Ali ni to čisti užitek in dobiček? To modrovanje si lahko privoščimo, saj je tudi zlobna privoščljivost oblika krize. Malo užitka in malo kazni se le prikaže na koncu kakor karma, usoda, kismet itd. Zaradi takšne male privoščljivosti, ki smrdi po božji kazni, bi se morali bati dušebrižnikov o krivdi in kazni današnjega sveta, o pravici vseh in vsakogar, da počne, kar mu veli njegova neustavljiva želja. Ampak ne gre za to, sploh ne.
Ali je to kriza, ker nekaj tednov ne bomo letali po zraku kot norci, ki nekam gredo, pa nikamor ne pridejo? No, ni kriza. Samo odsotnost neumnosti je za nekaj časa razsvetlila in umirila svet. Tudi tukaj niso potrebni tisti, ki se jim zdita krivda in kazen teološka neumnost. Mogoče je, mogoče pa ni.
Zato v resnici kakorkoli pogledamo, ne gre za krizo, gre za nekaj drugega. Gre za strah pred realnim življenjem, ki ga poznata vsaj dve tretjini človeštva vsak dan, vsak trenutek svojega življenja.
Takšno krizo, ki jo razglašamo, se z življenjem v Afriki ali nekje na Bližnjem vzhodu ali v Latinski Ameriki ali kjerkoli drugje, tudi v Indiji, kjer ni kongresov, ni turistov, kjer ni marketov in nakupovalnih središč, kjer ni vode, ni elektrike, lahko samo želijo. Po pojmovanju tistih, ki so tam rojeni in morajo živeti tam, svojega življenja ne razumejo kot življenja v krizi, čeprav se zavedajo, da živijo v revščini in da je svet lahko drugačen … Tam ni neke nekajmesečne krize, ki ni kriza, je samo večna revščina.
Ne, mislim, da je dovolj.
Morda gre za konec nekega zlatega obdobja, gre za vrnitev nazaj v železni vek, kjer se bo moralo marsikaj prevrednotiti. In se bo, da se bo začelo znova. Ni druge.
Kaj je sedanja »kriza«, »kriza« našega sveta? Streljanje z vseh najmočnejših topov in bobnanje na vse tamtame, kako je hudo. Slišim jih kot baražni ogenj, ohranimo ta neumni svet, ker se bomo spopadli s tem nevzdržnim stanjem, ki ga je prinesel nek virus. S čim se bomo spopadli – z virusom ali sami s seboj? S čim? Z virusom ali s krizo?
Dovolj, dovolj. Obstaja kriza, obstaja možnost prave krize. Je sedaj in tukaj. V več oblikah. Nekatere so celo dobrodošle.
