Leta 1959 sta francoska zdravnika Maurice Goulon in Pierre Mollaret na 23. mednarodnem nevrološkem kongresu opisala znake nepovratne kome. Zanjo naj bi bila značilna odsotnost spontanega dihanja in vseh refleksov, poliurija, nizek krvni pritisk, razen ob stalnem dovajanju noradrenalina, in popolna odsotnost kakršne koli možganske aktivnosti. To, v bistvu navedba simptomov možganske smrti, je bil eden od korakov na poti k redefiniranju smrti, ki danes ne nastopi več le v primeru prekinitve krvnega obtoka in dihanja (kar imenujemo klinična smrt), pač pa tudi ob popolni odsotnosti možganske funkcije. A preteči je moralo še nekaj časa, do leta 1968, da se je definicija možganske smrti pojavila v članku v The Journal of American Medical Association (reviji ameriškega zdravstvenega združenja). Članek je bil osnovan na poročilu ad-hoc odbora harvardske medicinske fakultete in je pomembno vplival na sprejetje kriterijev za možgansko smrt tudi drugod po svetu. Leta 1971 je tako možgansko smrt kot prva evropska država zakonsko priznala Finska.
Goulon in Mollaret v resnici nista prva, ki sta raziskovala nepovratno komo oziroma možgansko smrt – prav v istem letu so definicijo »smrti živčnega sistema«, podobno njuni, podali tudi Wertheimer, Descotes in Jouvet. Vendar pa ju kot pionirja na tem področju – bržkone zato, ker sta njena rojaka – in nekakšna vzornika zdravnika Révola, enega izmed likov, omenja pisateljica Maylis de Kerangal v svojem romanu Pokrpajmo žive, pretresljivi pripovedi o presaditvi srca. Prav možgansko mrtvi ljudje so namreč tisti, od katerih, če se svojci (ali pa posamezniki sami za časa življenja) s tem strinjajo, pridobijo največ organov za presaditev. V Pokrpajmo žive možganska smrt doleti najstnika Simona Limbresa, ki se s prijatelji vrača s srfanja in doživi prometno nesrečo. Simon ima to smolo, da ni privezan, zato za razliko od obeh prijateljev, ki jo odneseta zgolj z zlomi, utrpi hude možganske poškodbe. Delo nato popisuje pot, ki jo opravi njegovo srce, preden ga dobi Claire Méjan, bolnica z miokarditisom, vanjo pa domiselno vpleta drobce usod vseh akterjev, ki pri tem sodelujejo: od Simonovih staršev, ki dasta soglasje za darovanje organov, do že omenjenega anesteziologa Pierra Révola in mladega specializanta srčne kirurgije Virgilia Breve, ki se v proces vključi v zadnjem dejanju, tik pred samo presaditvijo.
Le malo po tem, ko je knjiga v prevodu Ane Barič Moder pri založbi Sanje izšla v slovenščini, smo si imeli slovenski gledalci v okviru festivala Liffe priložnost ogledati tudi film. Drama v režiji mlade režiserke Katell Quillévéré je prav tako tenkočuten izdelek, ki v večini segmentov knjigi zelo zvesto sledi. Morda celo preveč zvesto, kajti nekatere zgodbe likov, ki so v romanu dobro razdelane, so v filmu zgolj nakazane in torej odveč, saj nisem povsem prepričana, da bi brez poznavanja romaneskne zgodbe dojela njihovo ozadje. Bralec ali bralka romana, ki si ogleda film, ve, da medicinsko sestro Cordélio Owl, ki je eden od členov v verigi presaditve organa, med dežurstvom žre spomin na ljubezensko afero prejšnje noči, zaradi katere je na delo prišla neprespana. Da ni šlo zgolj za enonočno srečanje in da se Cordélia z moškim, do katerega v resnici goji globlja čustva, dobiva že dlje časa, on pa jo s tem, da izginja in se spet pojavlja, spravlja ob pamet, se v romanu razkriva postopoma in je ena bolj zanimivih pripovednih niti. A v filmu o njenem ljubimcu pravzaprav ne izvemo ničesar, vse skupaj je na hitro opravljeno z ljubezenskimi ugrizi na Cordéliinem vratu (rahlo cenen trik) in sporočilom, da ga ljubi, ki mu ga nazadnje pošlje. Prav tako je zmanjšana pomembnost zdravniške dinastije Harfang – v romanu smo o Harfangih, ki so »stroki dali na desetine profesorjev in zdravnikov«, v trenutku, ko se mlada specializantka Alice Harfang skupaj z Virgiliem Brevo odpravi v Octeville, kjer bosta najprej prisostvovala odvzemu Simonovega srca, nato pa poskrbela za prenos v pariško bolnišnico, izvedeli že toliko, da nam je jasno, zakaj Virgilio Alice obravnava z mešanico prezira in strahospoštovanja. V filmu jo zgolj vpraša, ali je Harfangova, dekle pokima, gledalec pa naj si sliko o tem, kdo pravzaprav so ti famozni Harfangi, ustvari sam. Kar pomeni, da je omenjeni dialog, ker v filmu pač ni bilo priložnosti (in niti potrebe), da bi se razdelala ta veja romaneskne pripovedi, popolnoma odveč. Po drugi strani je več pozornosti v filmski zgodbi namenjene Claire Méjan, ki bo nazadnje prejela srce: v knjigi je v ospredju njena srčna bolezen, ne toliko odnosi z bližnjimi, film pa njenemu liku doda kompleksnejši odnos s sinovoma, popolnoma nova pa je tudi ljubezen do pianistke, nekdanje ljubimke, ki se z njo spet zbliža, ko ugotovi, da je bolna na srcu. To Clairinemu liku seveda vdahne večjo prepričljivost in jo približa gledalcu, ki do nje prične gojiti empatijo in si morda nekoliko romantično prične misliti, da je gotovo prav, da je ravno ona prejela Simonovo srce. Claire v knjigi pa ni plastična, je zgolj prejemnica organa, na tem mestu bi bila lahko namesto njene popisana zgodba katerega koli srčnega bolnika. De Kerangal je realistka, zaveda se, da je čakanje na organ ruleta, v kateri niti slučajno ne gre za to, da bi ti bilo srce nekega človeka namenjeno – lahko si enostavno ob pravem času na pravem mestu in kompatibilen organ prejmeš le nekaj mesecev po tem, ko si bil vpisan na seznam prejemnikov, lahko pa brez sreče čakaš v nedogled, dokler te ne prehiti smrt.
Omeniti velja, da film ni za tiste z občutljivimi želodci; čeprav tudi knjiga ne skopari s tehničnimi podrobnostmi, je spremljanje transplantacije na filmskem platnu, korak za korakom, vseeno drugačna izkušnja. Zato je tudi filmski konec v tem smislu bolj katarzičen: po mučnih trenutkih, ko so malodane vsi v dvorani zadrževali dih (razen tistih, ki so prebrali knjigo in pač vnaprej poznali razplet), zatravmirani tako od same operacije kot od vseh ritualov pred tem, ki so morali biti izvedeni, da je presaditev lahko potekala brez zapletov, je operacija – uspela. Srce je pripotovalo od enega telesa do drugega in začelo v drugem ponovno biti. V zraku je idealistično sporočilo, da bo srce, čeprav nikoli več ne bo hitreje utripalo ob poljubu z Juliette, Simonovim dekletom, ali ob pričakovanju srfarskega popoldneva, omogočilo neki ženski, Claire Méjan, da ponovno zaživi življenje, vredno tega imena. Romaneskni zaključek je zopet manj dramatičen in bolj stvaren – po utripu, ki naznanja nov začetek, asistenti pri operaciji že lovijo metro, Virgilio pa razmišlja o tem, kako bo Alice povabil na pivo in krompirček. In zakaj tudi ne bi? Proces, ki s(m)o mu bili pravkar priča, nenazadnje boleče opominja na to, kako krhko je človeško življenje – in pogosto so prav banalne vsakdanjosti tiste, h katerim se moramo zateči, da lahko to vsaj za kratek čas odmislimo.
