Nezanimiva alegorija zanimivega sveta

Briljantno napisan roman' in 'presenetljivo natančna alegorija družbene stvarnosti' lahko beremo na 'pitchu' najnovejšega izdelka Nejca Gazvode, Sanjajo tisti, ki preveč spijo. Velike besede, ki so me spremljale na vsakem koraku čez dosedanjo medijsko, še posebno spletno recepcijo romana. Zasluženo?

Preden odgovorim, naj najprej natrosim nekaj balasta za tiste, ki po nekem čudnem zasuku še ne veste vsega. Javna literarna pot Nejca Gazvode se je začela, ko je pri novomeški Gogi izdal peharček kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, nato se je lotil dolgometražnega prvenca Camera Obscura, s katerim se je potegoval za prestižnega Kresnika, nagrado, ki mu jo je letos - kot že vemo - speljala Ferijeva Muriša.

Nejc je prej in potem pridno objavljal v revijah Joker, Izmus in prenekateri drugi, ki je bržkone ušla sokoljemu očesu vašega recenzenta. Tretja oznaka, s katero ga mediji vedno radi žigosamo, je pripadnost 'generaciji osemdesetih', čeprav kaže, da je doslej njen edini predstavnik.

Sanjajo tisti, ki preveč spijo je zavita v novo grafično podobo zbirke Beletrina, opremljena s spremno besedo Gašperja Trohe in ilustracijami Nejčevega bratranca Domna Gazvode, ter Tanje Semion. Grafika ovitka se kopa v kavnih zrnih, ki nam dražijo vohalni in zijalni aparat, ter se povezujejo z vsebino, kjer igra skodelica kave  posebno vlogo. Brezimenskega junaka, samooznačenega kroničnega lažnivca, pelje oče bogu za hrbet v vas sredi slovenskih gozdov, kjer stoji ustanova za mladeniče s posebnimi darovi. Tam jim vlada neuravnovešen lik po imenu Jonatan, ki sklene telepatske, telekinetske in preostale parapsihološke vrline svojih gojencev spustiti na družbeno sprejemljivo raven. Novi prišlek mu zmede sistem in celotna skupnost se v spirali fantastičnih skokov zvrtinči proti dokončni rešitvi.

Eno je gotovo: roman je nenavaden. Obvladuje ga atmosfera prečudne fantastike, ki me je navsezadnje prepeljala žejnega čez vodo. Zgodba je – recimo temu – zaključena, pripovedno žogo si vseskozi mečeta dva pripovedovalca, glavni junak in njegova žrtev, fant, ki ga je glavni junak umoril, in se je sedaj preselil v junakovo glavo, ter tam nadaljuje z eksistenco. Ime mu je Anton, njegova posebnost je, da ne čuti ničesar. Prvi deluje v dejanskem svetu, drugi v notranjem. A ker se lotevamo telepatije, sta svetova težko razločljiva, prepletata se, kar pa samo po sebi ne kontrira in kvečjemu potrjuje delno zapisanost romana žanru fantastike. Jezik je pretežno nevtralen, vsake toliko se v njem zablisne humorna črepinjica. Pripovedna neobremenjenost pripelje do situacij v katerih težko kontroliramo ustne kotičke. Ko junakovega očeta obišče prijatelj Rajko s svojo novo blondinko in očetu razlaga o izkušnjah s črnko, Azijko in rdečelasko, se zadeva odvija takole: »Takrat je začela mama iz kuhinje vpiti, da ji pohujšujeta otroka in da sta oba ena navadna perverznjaka in da se jima bo nekoč tamal posušil in odpadel. 'Daj no daj, saj sine itak ne razume,'  je rekel oče, jaz pa sem se obrnil k Rajku in ga vprašal: 'A črna pušča kaj barve na tiču?'

Mladostne peripetije jezikavega junaka romana ne odrešijo čudnega priokusa. Zaradi fantastične narave pripovedi, ki apriori izključuje racio in kjer vse je in obenem ničesar ni, sem si pošteno prekresal glavo, zakaj se mi roman ne zdi učinkovit. Na prvi pogled je pripoved s tematiko prevzgojnega zavoda, nenavadne ruralike in očitnih kritičnih vzgibov do družbene realnosti, prečudna mešanica znanstvene fantastike, mladinske literature, magičnega realizma in alegorične fantastike, ki je že sama po sebi zagonetno elipsasta. Zgolj na ravni fabule je roman – kot pravilno ugotavlja Gašper Troha v spremni besedi – banalen. Fabula naj bi implicirala neko globljo realnost in igrala vlogo alegorije, toda prav na tem mestu najglasneje zaškrta. Če naj neka zgodba, sploh pa fantastična, funkcionira na ravni alegorije, je potrebno, da funkcionira tudi na osnovni ravni – to je – ravni pripovedi. Sanjajo tisti, ki preveč spijopripovedno krevlja. Skoraj mi je ušlo, da zgodba ni verjetna, pa sem se kaj hitro opomnil, da je vendar fantastična, kako naj bo torej  verjetna. Vendar se v moji pomoti utegne skrivati kanček resnice. Fantastična alegorija vsebuje nujno dozo 'realnosti', tiste ki jo alegorija zrcali ravno preko predrugačenja nje same. Avtor sam poudarja ta način recepcije. Lucidne interpretacije, ki jih v spremni besedi podaja Gašper Troha, so očesa vredne. Gručo pasivno-uporniških paranormalnih mladeničev, ki jih družba zavrača in zaradi tega v končni fazi propade, lahko razlagamo z odnosom današnje slovenske družbe do ustvarjalcev. Njihova kronična pasivnost je morda res refleksija pisatelju domače generacije. Antonova absolutna brezčutnost in pomanjkanje empatije sta dovolj verjetni pesimistični slutnji mlajših generacij. Gospa Warrick je morda res smrt, ali pa grožnja absolutnega potrošniškega kvazikulturnega kaosa, ki lahko požre vse, ne more pa dokončno pogoltniti posameznega. To vse in še kaj kompleksnejšega je ta knjiga lahko. Za teoretsko oko literarnega Sherlocka.

Ne bom krivičen. Gazvodovi namigi na alegorično poslanstvo dela so povedanemu navkljub včasih očitni in na trenutke učinkoviti. 'Zakaj so junaki tako pasivni?' je eno izmed prvih in najočitnejših vprašanj, ki se postavljajo bralcu. Zakaj je skodelica kave tako nevarna? Zato, ker jih dela dejavne, sposobne spremembe. »Zakaj bi se sploh morali spreminjati? Saj smo zmedeni, bedni, osamljeni. Po svoje smo nerazumljeni, po svoje pa ...  imamo svoj svet. To je največ vredno. Pa kaj, če smo v njem izgubljeni«, pravi glavni junak. Kdo pa je za avtorja preveč pasiven? Morda njegova lastna generacija? Še kaj ni jasno?

Sanjajo tisti, ki preveč spijo je pripoved, ki ji gre bolje od rok ena od dveh pripovednih linij. Podtalna, idejna, skrita, se pravi, tista resničnost, ki jo pripoved alegorizira. Včasih že skorajda pridiga. Prva fronta – sama fizična pripoved - je šibka. Ne dovolj dvoumna za zgolj estetski užitek, vendar dovolj določna za alegorijo, torej je – natančna, a neučinkovita alegorija. (Nekaj resnice se pa vendarle skriva v založniški propagandi.) Dramaturški lok šepa, montažno presekane vsebinske enote povejo preveč, da bi s tem kaj dodale, jezik ni nič posebnega, predvsem in najbolj kritično pa knjigi manjka – polnokrvnega občutka za fantastiko. S tem ne mislim na domišljijo. Te ima avtor dovolj. Toda eno je imeti domišljijo in drugo zgraditi vseskozi verjeten (ja, nenavadno, kaj ne) svet, ki funkcionira po lastnih pravilih (magični realizem) in korenini v tradiciji ali kakršnemkoli si že bodi izročilu.

Nejc Gazvoda je v pogovoru za naš spletni portal dejal, da svojo generacijo razume kot generacijo brez spominov. Torej jih je potrebno ustvariti, zgraditi lastno mitologijo. Tudi tako gre. V literarni zgodovini to ni nov pojav. Spomnimo se načrtno grajenih mest, ki jim je bilo šele treba ustvariti identiteto, saj je sama niso imela. Eden bolj zloglasnih primerov je ruski Peterburg, mesto, ki je nastalo iz nič, in ga danes vsaj malo gledamo skozi oči Gogolja in njegovih peterburških povesti. Te so postale del njegove identitete, zgodovine... Krivično bi bilo trditi, da se je Gazvoda v svojem romanu neupravičeno lotil tega žanra. Za njegovo razumevanje lastne posttranzicijske generacije, generacije brez spominov, je to celo zelo upravičeno. Dvomljiv je samo način na katerega jo je sklenil doseči in umetniška kredibilnost rezultata.

V diskurzu o knjigi se je takojci znašla oznaka 'magični realizem'. Marquez? Sto let samote oblikuje nenavaden svet, toda pripovedovalec ni prvooseben. V drugem času in drugem žanru se Mojster in Margareta potepata po realni Moskvi, nenavadno izkrivljeni seveda, toda dano nam je verjeti, da je izkrivljena že sama po sebi.

V Gazvodovem romanu pogrešam konkreten kraj, oziroma svet, v katerem bi začutil, da je avtor v njem doma bolj kot jaz, njegov bralec. V Sanjajo tisti, ki preveč spijo, se avtor počuti kot bog, ki je presenečen nad svetom, ki ga je sam izrekel in ga še ne obvladuje, niti ne govori njegovega jezika. Njegov svet ni svet presenetljive fantastike, ta svet je svet, ki je napol v megli in se iz nje šele zlagoma poraja. Tuje se počutim tudi sam – kot bralec. Svet, ki ga je avtor ustvaril, ne funkcionira. Zame, običajnega študenta iz Ljubljane in malce starejšega Nejčevega vrstnika, je enostavno iz trte zvit. Kako je z mlajšimi bralci 'iz generacije osemdesetih', velja preveriti. Na spletu vlada zmerno navdušenje.

Intelektualni domet romana je vreden možganske krivulje. Tega nočem trditi za umetniško intuicijo in oblikovanje izdelka, ki skupaj ne dajeta vtisa globlje koherentnosti in najpomebneje – literarnega učinka. Preprosto tistega občutja, ko odložiš dobro knjigo. Verjamem, da se problem poraja iz napačne izbire nekaterih tematskih sklopov. Morda je odločitev za okvirni žanr še pretrd oreh za tako mladega ustvarjalca, katerega produktivnost gre vsekakor občudovati. Njegova zgodba je alegorija. Žal precej nezanimiva alegorija zanimivega idejnega sveta.

Konec koncev pa sem morda sam, vaš recenzent, kot kakšen marksistični kolumbijski gverilec, ki je med žvečenjem kokinih listov iz samega dolgčasa utegnil prebrati Sto let samote. In morda sem se ravnokar zaničljivo namrdnil, izpljunil zeleno goščo in zinil: »Macondo pa res ne obstaja«.

NEJC GAZVODA, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, Beletrina 2007