Neki novi klinci

Fotografija: Muanis Sinanović

Januarja se nad mesto spustijo sibirski kristalčki; v zmernem okolju ledene puščave se ljudje pobirajo po decembrskem izživljanju, tako kot leta in desetletja pred tem, zataknjeni v ciklični čas, ki mu ne smejo več verjeti, razvodenel kot zaporniška čorba.

Z Amadejem se odpraviva h konjiškemu znancu, ki sem ga še v času pred epidemijo spoznal na basketu v tej idilični podpohorski palanki. Skupaj z nekaj študentkami si deli stanovanje na Slovenski cesti, okno njegove sobe pa gleda neposredno na Konzorcij, katerega predverje je na ta veseli dan popolnoma opustošeno. Kasneje na fotografiji vidim, da sem ujel zgolj nekega postavajočega trenirkarja.

Na obisku ima nekega kolega s Primorske ter prijatelje s Štajerske, eden ima Arsenalovo kapo in je češko-srbskega rodu. V sobi nas zaporedoma obiskujejo študentke, oblačila nekaterih med njimi izražajo silovito zoomersko eklektičnost, ki meša goth, porno, hiphoperske trash in ostale elemente. Ena pa je natakarica iz filmskega festivala v Hrastniku, ki se še vedno spominja, kaj sem naročal. Najbrž sem bil edini trezen človek v tistem kraju.

To stanovanje, za katerega ne bi bil presenečen, če bi bilo staro dve stoletji, je nekdanje domovanje bordela. Nova fasada na nekaterih mestih načrtno razkriva freske, ki spodaj, nevidne očem, krasijo stene. Strop je visok kakšne štiri metre, vrata pa se zdijo kot iz versajskega dvorca; stare deske, nekje razrite in prekrite z večjim kosom lesa, poljubna opremljenost, pogosto s starosvetnim in masivnim lesenim pohištvom ter nekaj ličnimi preprogami, nenavaden razpored sob, za katere se zdi, da poljubno in preko skritih prehodov prehajajo druga v drugo, ponujajo idealno izhodišče za komuno.

Soba ima dodatek v dveh nadstropjih, lestev, ki vodi na platformo, nad katero je še ena, kjer se nahaja postelja. Gostitelj torej spi kakšne tir metre nad tlemi, kot v čarobni hiški na drevesu. Visoko zgoraj prostor preči debela tovarniška cev, ki skuša to masivno prostornino zapolniti s toploto.

Naš prijatelj je katolik. Lase ima postrižene v modno gobico berlinskih rejverskih klubov, prežeto z ognjene rdečimi prameni. V tem duhu se tudi oblači, precej androgino. Pod posteljo visi kup plaščev, krznenih in usnjenih, ki bi lahko bili tudi ženski. Vendar v njem ni nič gejevskega. Nasprotno, s takšnim načinom oblačenja privlači ženske, lepotice z alternativnih scen, dosti njih. Menda se z nobeno »ne more intelektualno ujeti«.

Naš prijatelj je tak, kot da bi prišel iz Matrice. Trenutno jih izseljujejo in cimri ga vabita, da gre z njima v drugo ljubljansko stanovanje, kjer ju bo na večerjah obiskoval neki monsignior. Čez nekaj časa na plano privlečejo sliko, ki jo slika že dlje časa. Gre za prizor muslimanskih klerikov med pogovorom v škrlatno opremljeni mošeji: figura, barve in sama izbira situacije omogočajo psihadelično potopitev v njegovo privlačno delo.  Pravi, da je izbira teme naključna, da je prizor videl v neki oddaji. Najbrž je ravno v tem njegova nezgrešljiva avra. Nekdo pove, da je Turek, tip njene prijateljice, za delo ponujal denar.

Naš prijatelj je najboljši izraz tektonskih premikov v sodobni slovenski kulturi. Na eni strani starejša in srednja generacija, ki živi imaginarij kulturnega boja med liberali in konservativci iz 19. stoletja, in na drugi strani mlajše urbane generacije, ki so pod Alpami izvrtale kibernetsko črno luknjo in iz nje vlečejo stvari z vsega sveta, jih uporabljajo, se z njimi odevajo in jih mislijo ter postajajo prva generacija Slovencev, ki so svetovni državljani na množični ravni, v dobrem in v slabem. To, kako naj bi  izgledal katolik ali moški po kriterjih ene ali druge strani, jim ni kaj dosti mar.

V tem stanovanju so neki Rusi menda želeli snemati oglas za vodko, toda potem se jim je izjalovilo, saj jim naš prijatelj iz nekega razloga ni odgovarjal. Namignil sem, da bi to morda bilo lahko posledica tega, da povprečni odjemalec ruske vode ni toliko nagnjen k androginosti.

Večkrat omenijo nekega »Srbina« iz Konjic. Povem, kako smešno se zdi, da živiš v tako majhnem kraju, da je tam biti Srb takšna posebnost, da dobiš po tem vzdevek. Temu se veselo nasmejijo in povedo, da so ga nekaj časa klicali Srbin Bosanac. Res živijo v majhnem kraju, toda njihovi umi so naloženi na globalno zavest. Srbina je pripeljala prijateljica in ga sčasoma pripravila do tega, da je postal vegan. Nekoč je Srbin Primorcu povedal: »Postal sem vegan.« Primorec pa mu je v mehkem primorskem naglasu, z glasom, v katerem zavijata otožna samotnost ter avtoritativnost burje, odgovoril: »Utihni, budalo.«

Velika okna prostorne kopalnice gledajo naravnost na vijolično odsevajoči se grad. Strehe, ki ga od njega ločujejo, so prekrite s snegom.

Preko razbolelega Kongresnega trga grem in opazujem okoliške stavbe in pred notranjimi očmi se mi vrtijo generacije ljudi, ki so tukaj skozi stoletja počeli najrazličnejše stvari, temu ustrezno pa mi prilagaja podoba mesta pred menoj: odštevam stvari in jih prištevam in si vse skupaj tako zamišljam. Topliška podoba kongresnikov, podoba častnikov, kolaborantov in ljudstva ob prihodu Nemcev in njihovih govorov na hreščeče mikrofone, podoba plesalcev v Kazinoju in njihovih bežnih ljubezni. Ta januar, ki je z ulic z mrazom in boleznimi – ne spomnim se, kdaj bi bilo toliko ljudi istočasno bolnih - v zadnjem valu epidemije, pri katerem smo se ljudje in virus dogovorili, da bo zelo ekstenziven, a manj intenziven, pometel ljudi, je posebno meditativen.

Tam na sredi, na premrzli klopci, sedi klošar, ki ima zvočnik, na njem pa se predvaja Poznat ćeš me I po mraku, koračnica Harisa Džinovića, ki te v lagodnem sprevodu popelje v sredo kozmične nostalgije, med zasolzene zvezde, žareča sonca hrepenenja. Temu primeren je tudi izraz na njegovem obrazu.

Ko v knjižnici Otona Župančiča sedem na klopco, opazim, kako med množico z masko stopi mag neke scene, voditelj kulta pravzaprav, legenda, tip, ki ga Ljubljana rada proizvaja. Končno, si rečem, končno je takšna oseba zlita z množico, neizstopajoča, zunaj svojega elementa, smrtnik, ki je, zunaj pogona nepsrestane proizvodnje avre. Vendar se že uštejem. Že naslednji hip se sliši zvok knjige, ki pade na tla, in prepoznaven šarmantni glas: »Grdo sem jo pogledal.« Knjiga naj bi padla zaradi njegovega pogleda, ta šala, pa, se mi zdi, želi prikriti, da si resnično pripisuje neznanske moči. Sledi mu hihitanje knjižničark, ena reče: »Ste jo začarali.«

To je algoritem človeškega življenja, ki poganja generacije smrtnikov. Onkraj ekonomskih razredov, ki se tu in tam spremešajo, vztrajajo trije sloji: tisti, ki ostanejo zunaj, preostanejo pa jim zanosne, vseh čustev polne pesmi, ki jih bičajo skupaj z vetrovi, prevladujoči razred normiejev (ki se znotraj sebe deli na različne podsloje), ter magi, katere življenje je mogoče zvesti na ponavljanje utečenih trikov, na simfonije žvižgov. Magi z bosimi stopalci in čeli, s katerih se odbija lunin sij, poplesujejo na lastne melodije, v krogu pa se vrtijo normieji. Na klopeh ostajajo tisti, ki so izključeni iz ognjišča.

Tisti, ki vse to vedno znova opazujemo, smo ujeti med vse tri skupine, delimo si njihove lastnosti, a nobeni zares ne pripadamo, in to je teža, ki jo moramo nositi. In vedno pridejo neki novi klinci.

 

Odlomek iz prihajajoče knjige Slovo od Ljubljane.