Nekateri čutijo dež. Nekateri čutijo, kako se zdrzne tisto,
kjer je hroščev duh, ko zdrsne
lubje. Nekateri čutijo mošus. Speči s hrbtom
drug proti drugemu v viskijasti temi, komaj sploh tu.
Ko razpade, nekateri čutijo, kako mesečevo temni zrak
spušča svoje drobce na z zaplatami posejana pobočja
snega. Majcene pomežike ledu s hrasta,
ritem škornjev, ki prihaja in odhaja, tok molitve,
ki mu lahko slediš od mračečega se vetra do snežne sove,
ki jo nosi. Nekateri čutijo sončno svetlobo,
kako narašča v žilah pod kožo,
in si želijo, da bi bilo manj tega, kar je mogoče izgubiti.
Vedoč, kaj bi lahko bilo, bledi javorji
podremavajo kot še en spanec nad našimi temperamenti.
Si predstavljam, da obstaja kraj, tako varen, da ga ni mogoče
prelomiti? Nekateri čutijo premikanje rek,
modrih žil v prsti, kot bi bili dimniki dolge
sanje izdiha. Ris pušča svojim šapam,
da drsijo po tleh v snegu in nalivih.
Divje cvetlice se raztresajo v toplih odtenkih do
trenutka, ko so utrgane. Počakaš lahko
z drgnjenjem robov na gležnjih, počakaš lahko, dokler Merkur,
zgodnja zvezda, ne podloži noči in njenih najtemnejših
okrožij. In se čudiš. Zakaj drugi to granatno
zvezdo temnih tonov čutijo skozi kot premog gosto
noč. Zakaj nimaš drugega kot udarce in prijeme.
Zakaj se zemlja ne more prebiti do tebe.
Prevod: Jernej Županič
Joanna Kink je ena od gostij festivala Dnevi poezije in vina, ki se začne prihodnji teden. Program si lahko ogledate tu.
