Nekaj vam želim povedati (odlomek)

Z bambolo.
 
Kako je moj dom postala Čevljarska
 
 
Kar je resnično,
je danes
in vonjam in tipam in diham,
da ga začutim;
kar je včeraj,
 
so SPOMINI.
 
 
 Vanja Strle
 
Ko sem imela leto in pol, rodila sem se 7. oktobra leta 1954, sem dobila bratca Milivoja. Takoj zatem sem hudo zbolela za oslovskim kašljem, ki bi lahko bil za novorojenčka celo usoden. Zato me je očetova sestra, teta Otilija, za približno mesec dni iz Bat pri Novi Gorici odpeljala na Bled, kjer so moji predniki v begunstvu preživeli prvo svetovno vojno. Že prej, še zlasti pa na Gorenjskem, me je teta tako vzljubila in se močno navezala name, da me nikakor ni želela vrniti. S stricem Zvonimirjem, po domače Mirkom, nista imela otrok in želela sta me posvojiti. Starša sta temu sicer sprva nasprotovala, a končno delno popustila in me prepustila v varstvo, vzgojo in oskrbo stricu in teti. Čiste resnice o zgodnji selitvi nikoli nisem izvedela, a mi je mama, ki je bila vilinsko bitje, ko sem nekoliko zrasla, na samem večkrat dejala: »Tudi midva te imava zelo, res zelo rada.«
 
Teta je ves čas strašno pazila, da nisva bili z mamo prepogosto v stikih. Celo umrli sta v razmiku enega samega meseca, obe v visoki starosti, a imela sem občutek, da jo je teta dobesedno vzela s seboj. V tem razmišljanju nisem bila osamljena. Tata in stric sta odšla veliko prej.
 
O mojem zgodnjem odhodu k teti in stricu nikoli nismo veliko govorili. To je bila svojevrstna tabu tema, čeprav starša nikoli, res nikoli nisem obsojala. Sem pa na neki način dobila dvojne starše in oboji so bili ljubeči, zato mi topline najbližjih v otroštvu nikoli ni manjkalo, kar je bilo za moj razvoj tudi najpomembnejše. Zagotovo pa se mi je z vsem tem zarisala posebna življenjska zgodba. Kasneje sem pogosto premišljevala, kdo je v življenju pomembnejši? Tisti, ki te rodi, ali oni, ki te vzgaja?   
Ko so se dogovorili o moji selitvi, sem s teto in stricem odšla v njun svet. V Kopru je stric kot okrožni gospodarski sodnik dobil službo in moj dom je postala Čevljarska ulica 28. Koper je zato v mojem življenju pustil neizbrisen pečat. So namreč osebe, ulice in stavbe, ki jih nikoli ne pozabiš. Nikoli. Četudi pridejo novi kraji in novi ljudje.
 
Do našega stanovanja na Čevljarski so vodile strme lesene stopnice, ki so pod težo odraslih neusmiljeno škripale. Vedno so se mi zdele nekaj posebnega, kdaj pa kdaj rahlo strašljive, zlasti ko je po njih hodila naša soseda. Majhna, precej drobna in sključena ženica, Italijanka, vedno oblečena v črno, jo je ob večerih mahala na sprehod in v bližnjo stolnico k maši ter se vselej vračala v popolni temi. Njeni koraki so bili počasni, zaradi starosti je pogosto počivala, in ko je prišla pred naša vrata, je vsakokrat za hip zastala, kar sem imela priložnost precej natančno opazovati, ko sta bila teta in stric v kinu. Vedno mi je bilo hudo, ko je stric prišel domov in teti navdušeno rekel, da ima vstopnici za kino. To je pomenilo, da bom zvečer dve uri sama. Zaupala sta mi. Vedla sem se odgovorno in odraslo, a v srcu in duši sem bila še vedno otrok, in ko ju ni bilo, se je dogajalo marsikaj. Dobila sem stroga navodila kako, ravnati in čimprej zaspati, a tako zlahka seveda ni šlo. Zasovražila sem kino, ki mi ju je občasno vzel, a sem se na njun odhod vedno temeljito pripravila. Takoj ko sta odšla, kar je bilo blizu osme zvečer in pozimi je bilo takrat že silno temno, sem k vhodnim vratom znosila vse stole, kar smo jih imeli. Naredila sem si obrambni zid, ob tem pa tudi prostor za natančno opazovanje stopnišča. Visoko na vratih smo namreč imeli kukalo, v mojem primeru je bila to lina za nadzor. In ko sem zaslišala, da prihaja soseda, mi je že močno razbijalo srce. Je res ona ali morda kdo drug? Najbrž je bilo to okoli devete zvečer, ko sem opazovala kako se vzpenja po stopnišču in na koncu mračnega hodnika v težka vrata svojega stanovanja potiska ključ. Odklepala je strašljivo počasi, a takrat je bilo najhujše pravzaprav mimo. Čeprav sem natančno spremljala celotno dogajanje, se zaradi temačnosti ni vse videlo najbolje in je bilo zato še mnogo bolj vznemirljivo. Takrat sem poznala že kar nekaj pravljic, ki se – zlasti Janko in Metka – niso začele najbolj srečno, in ne vem zakaj, a ženička v dolgem črnem krilu me je spominjala na čarovnico. Nedolgo zatem, ko je za seboj zaprla vrata, sem z opazovanjem prenehala, pospravila sem stole in se pripravila na spanje, saj prihod strica in tete ni bil več daleč. Že na stopnicah sta komentirala film, se kdaj pritajeno smejala, v stanovanju pa me nato hvalila, ker že spim. A nisem. Vedno znova me je mikalo, da bi jima enkrat za vselej povedala, da ob njunem povratku nikoli ne spim, ker so za mano hudi boji s sosedo, pa tudi splošen nadzor hodnika. A jima te skrivnosti za časa njunega življenja nisem razkrila, saj nikoli ni bilo prave priložnosti. Le zakaj bi ju sploh žalostila? Prav tako so z leti vsi ti spomini rahlo zabledeli, zvrstilo pa se je še veliko zanimivejših dogodkov. 
 
Vendar to ni bila edina skrivnost naše soseske. Imeli smo tudi posebno deklico Vesno, ki smo ji rekli »otrok naše ulice«. Bila je zlata. Drobna, mila in tiha. Teta mi je pripovedovala, da je njena mama cele dneve v službi in jo zato pušča samo, živela pa je s starejšim bratom. Vedno je čakala na ulici, da se eden od njiju vrne in bo šla lahko z njim domov. Včasih je na vogalu hiše stala še pozno zvečer. O njej nismo veliko vedeli. Kaj bi dala, da bi mi razkrila, kaj se je pri njih res dogajalo. Je imela sploh ključ od doma? A ne samo to, še marsikaj drugega bi jo rada vprašala. Čez čas so se namreč odselili, ne vem kam, se je pa vedno z veseljem spominjam. Tako kot drugih otrok z naše ulice, s katerimi smo se, predvsem z deklicami, pa tudi s kakšnim fantom, pogosto družili pred hišo. Včasih so se zbrali v pravo delegacijo, ki je pozvonila pri nas doma in teto lepo prosila, če se lahko pridem ven igrat. Niso bili vedno uspešni, čeprav so pokazali zelo veliko mero vztrajnosti.
 
Vedelo se je namreč, da imam precej strogo vzgojo. Na ulici sem bila lahko zelo kratek čas, a sem ga vedno intenzivno izkoristila. Igrali smo se brusit škarjice in skrivalnice in še marsikaj. Radi smo hodili v sosedovo precej temno vežo, za katero so govorili, da včasih v njej močno straši. Ko smo vstopili vanjo, nismo prižgali luči, ampak takoj prekrižali kazalca in upali, da bo pomagalo. Kolikokrat sem pomislila, da bi vanjo stopila brez tega varovala, vendar nisem. Tudi to je bilo namreč zelo zelo vznemirljivo. Bili smo pravi junaki in za našo skrivnost ni izvedel nihče od odraslih. Tako vsaj mislim.
 
Med tednom je okoli tretje ure popoldne vsaj eden od naše druščine dežural na mestu, kjer je imel dober pregled nad celotno Čevljarsko. In ko smo zagledali visokega in zelo resnega gospoda, po navadi z lepim klobukom, sem jo takoj ucvrla po lesenih stopnicah do našega stanovanja, si hitro umila roke in za mizo počakala na skupno kosilo. Gospod s klobukom je bil namreč moj stric, o katerem sem pogosto slišala, da mora imeti po naporni službi sodnika doma popoln mir. Teta Otilija ga je ob prihodu vselej vprašala, kakšen dan je imel in če odgovor ni bil zame, je zadeve zelo resno pojasnil v nemščini. Vedela sem, da govori nekaj pomembnega, kar ni za otroška ušesa. Kaj bi dala, da bi razumela, a nikoli nisem vprašala. Bilo bi zaman.
Pred kosilom je imel moj stric cel ceremonial preoblačenja in umivanja rok, nakar je sedel za mizo in sledilo je, po točno določenem vrstnem redu, vse od juhe do poobedka, in ravno prav ohlajeno. Med kosilom nisem smela zapuščati mize, uporabljati sem morala ves pribor in paziti, kako jem, se držim in obnašam. Med jedjo tudi nisem smela govoriti, razen če sta me kaj vprašala. To je bilo gotovo najtežje. Vstala sem lahko šele, ko je stric prav počasi olupil in pojedel še zadnji krhelj jabolka. Nato je naš sodnik legel, teta mu je v prelepo mehko odejo zavila noge in po navadi je bral do večera. Redno je zahajal v knjižnico, kamor sem ga pogosto spremljala. Knjižničarke so bile nadvse prijazne in vedno so mu ponudile kakšno novo knjigo, vendar ni bil zadovoljen z vsako. Živel je za službo, branje in redno telovadbo. Prisegal je na zdravo življenje. Na televiziji smo redno gledali osrednja poročila, včasih tudi italijanska, ter kakšno resno oddajo, čeprav, za razliko od risank, nisem smela spremljati ravno vsake. Kljub temu sem pogosto prisluškovala in ujela kakšno zanimivo novico, ki pa sem si jo morda celo narobe razložila. Počasi sem kakšne stavke v nemščini in zlasti italijanščini tudi razumela, kar sem znala uspešno skriti. Pustila sem jima njuno veselje.
Včasih se je stric zvečer pripravljal na službo in kdaj celo odšel do sodišča, ki je bilo le pet minut hoje stran od našega doma. Jutra, ko je imel obravnave, so bila polna tihe napetosti, a me je pred odhodom vedno nežno pogladil po glavi in mi zaželel lep dan. Kako prijazno! Seveda sem mu lepe želje vrnila. Oba s teto sta me učila spoštovanja in odgovornosti, bila sem njun »projekt«. Le kaj bi rekla danes? So se njuna pričakovanja izpolnila? Vse, kar sta od mojih življenjskih uspehov kasneje uspela doživeti, ju je navdajalo z veseljem in čustev nista skrivala. Bila sta zelo ponosna.
 
Pred kavarno Loža.
Teta, ki ni hodila v službo, se je cele dneve posvečala gospodinjstvu in moji vzgoji. Klicala me je Vladka, po prelepi sestrični iz Maribora. Stric pa je dosledno uporabljal moje pravo ime. Vztrajala sta, še posebej stric, da moram govoriti pravilno slovenščino, dosledno vikati in uporabljati dvojino. Še danes se spomnim vseh jezikovnih lekcij in nikoli ne bom pozabila, da se ne reče vilica, ampak vilice, ker je to množinski samostalnik. Prav tako se kar zdrznem, ko slišim nepopolno vikanje: »Tako, kot ste rekla …« Nikoli tudi ne bom pozabila dogodka, povezanega s slovničnim pravilom, ki so se ga učili, ko sem teden dni manjkala pri pouku in mi ga je kasneje na obisku razložila sošolka. Rekla je, da si moram zapomniti, da pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Vse skupaj sem vzela dobesedno in vejico uporabila tudi na začetku stavka, če se je ta začel z enim od teh veznikov. Ko me je stric pri pregledu domače naloge prijazno opozoril na napako, sem mu jasno povedala, da je tako pač pravilo in da ga je treba dosledno spoštovati. S tako rešeno nalogo sem nato odšla k pouku, kjer sem ugotovila, da bi bilo veliko bolje upoštevati njegov nasvet.
Stric nikoli ni uporabljal kletvic ali zmerljivk, in če sem kakšno prinesla z ulice in mi je ušla z jezika – razširjeni sta bili predvsem tubo, kar je pomenilo cev, ali mona, česar gotovo ni treba prevajati – sem dobila prepoved druženja z otroki za vsaj kakšen dan. Zato sem vedno pazila na lepo in dostojno govorico, pa tudi na bonton, ki sta me ga učila.
 
Na sprehodih sem hodila pred njima, da sta spremljala mojo vzravnano hojo. Predvsem zaradi lepe drže sta me vpisala na balet, ki mi je, vsaj zdi se mi tako, celo pomagal, čeprav v njem nisem ravno uživala, pa tudi posebej obetajoča nisem bila. Ko smo v mestu srečevali ljudi, je stric v pozdrav dvignil svoj klobuk, ob tem pa vedno delil še pravne nasvete, po katerih so ga spraševali. Teta s tem ni bila preveč zadovoljna in je vedno govorila, da ga vsi izkoriščajo, kar je čez leta o meni menil tudi moj mož.
Na naših koprskih potepanjih sem morala lepo po­zdravljati in biti zelo prijazna. Z njih se, še zlasti ko smo hodili ob obali v bližini pristanišča, živo spominjam občasnega smradu po kostni moki. Ta vonj mi je še leta ostal v nosnicah in če zamižim, ga čutim še sedaj. Tako kot nikoli ne bom pozabila obeh koprskih kopališč, tistega v mestu in onega v Žusterni. Plavati sem se naučila zelo zgodaj, tako kot kotalkati, čeprav ukvarjanje s športom nikoli ni bila moja življenjska prioriteta.
 
Moja najboljša prijateljica v otroštvu je bila Andrejka, ki je bila dve leti mlajša od mene, kar se je stricu in teti zdelo bolje, kot če bi bila starejša. Njena starša sta bila lekarnarja, njen oče še strožji od mojih, zato sem imela stalno dovoljenje za druženje z njo. Kadar smo se z njenima staršema peljali na izlet, ki sva si ga kdaj prislužili tudi s pranjem njihove diane, naju je Andrejkin oče vso pot spraševal različne stvari, bilo je huje kot v šoli. Rekel je, da se morava nenehno učiti, saj bo to od naju terjalo življenje. Prav je imel.  
 
Odraščala sem med knjigami, ki so me od nekdaj pritegovale, zlasti tiste za odrasle. Igrač nisem imela veliko in zato je bilo darilo za deveti rojstni dan še toliko bolj nepozabno. Takrat sem dobila pravo italijansko punčko bambolo, tako, kot je ni imel nihče daleč naokoli. Ko sem zjutraj vstala, je sedela na stolu pred vrati moje sobe. Bila je prekrasna, in če si jo nagnil, je rekla »mama« in to ponavljala. Zanjo so izvedeli tudi otroci z ulice, ki so me neumorno spraševali, ali res govori, kar mi je bilo všeč, zato sem resnico še nekoliko napihnila. Nisem je smela nesti na ulico in tako je skrivnost o punčki ostala dolgo skrbno varovana. Ko sem čez čas povedala, da govori le »mama«, mi nihče ni verjel. 
 
Kot otrok sem imela bujno domišljijo in rada sem preizkušala svoje zamisli. Tako kot na eni od poti na Kras, ko smo se ustavili pri kmetu, ki je imel težave s sosedi in z zemljo. Edino, kar sem takrat razumela, je bilo, da je za pravni nasvet vprašal strica, in medtem ko sem bila prosta, sem raziskovala njihovo dvorišče. Zagledala sem kokoško, ki je ponosno sedela na jajcih, in dobila sem imenitno zamisel, da bi preizkusila svojo znanstveno nadarjenost in ustvarila dvojčka. Izmaknila sem ji dve jajci, naredila luknjici, premešala vsebini in luknjici prelepila z lepilnim trakom. Ne vem, kako sem vse to naredila, a vedno sem se precej dobro znašla. Ko smo družino čez čas ponovno obiskali in sem zagledala piščance, sem jih seveda takoj vprašala, kako jim gre in kakšni so. Gospa je hitela pripovedovati o pravi vaški sabotaži – nekdo jim je na poseben način uničil dve jajci. Sumili so marsikoga, zato sem skesano priznala svoj poskus. Vidno so si oddahnili, po poti nazaj pa sem jih slišala od tete in strica, čeprav se mi je zdelo, da jima je šlo pri tem celo na smeh.
 
K mami, očetu in bratu nisem hodila prav pogosto, le tu in tam, in še to po navadi pod budnim tetinim očesom. Ko smo se vrnili v Koper, je za dan ali dva obvezno sledila karantena, da sem bila spet popolnoma urejena in z obnovljenim znanjem pravilne rabe slovenščine. V Batah sem se vedno popraskala ali pri igri kako drugače lažje poškodovala. Obiski pri starših, če ni bilo tete, kar je bilo redko, so bili kot počitnice. Tam sem občutila svobodo, saj sem bila sicer navajena le na red in disciplino. Zdelo se mi je, kot da živim dve življenji. V Batah se je Koper oddaljil in v Kopru so izginile Bate, čeprav se na Goriškem nisem počutila povsem doma. Ko sem se vrnila od mame in očeta, sem morala pozabiti na vse razvade in na primorsko narečje, ki pa se mi je tako močno zasidralo v srce, da sem kot odrasla, predvsem na tožilskih prireditvah in drugih družabnih dogodkih, pogosto nastopala kot šjora Pepina s Krasa. Bilo je nepozabno in neizmerno sem uživala, drugi menda prav tako. Od nekdaj sem namreč rada nastopala in še preden sem brala in pisala, sem že pripovedovala zgodbe, recitirala pesmi ter ob tem uprizorila še kakšno lepo baletno točko.
Pred občinstvo sem kot otrok stopila tudi na koprskem sodišču, ki je bilo tedaj na začetku Čevljarske ulice, ob vstopu na Titov trg. Stavba, že njena zunanjost, kaj šele notranjost, me je od nekdaj neizmerno privlačila in še sedaj ne vem, ali so bile dvorane res tako temne ali sem jih tako le doživljala, ko sem jih nekajkrat obiskala kot otrok. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem strica prosila, naj me vzame s seboj v službo. Tete očitno ni bilo doma, sicer ne bi pristal, a mi je pri tem zabičal, da moram med obravnavo povsem mirno sedeti v prvi vrsti. Najprej me je sicer nameraval v varstvo prepustiti strojepiskam, vendar sem ga milo prosila, če grem lahko z njim. V dvorani so bili on, porotnika, strojepiska in dva odvetnika, ki sta bila glasna, kar preglasna, vsaj zame. Ker sem imela občutek, da jima stric ni kos, sem pozabila na dano obljubo in skočila s klopi. »Tišina v dvorani! Ubogajte strica, ker je sodnik,« sem zavpila. Najprej je res zavladala globoka tišina, ki ji je sledil huronski smeh in slišati je bilo še: »Kaj bo iz tega dekliča, ki že sedaj dela red na sodišču?!« Po tem dogodku nisem imela več dostopa na sodišče, vse do drugega letnika ljubljanske pravne fakultete, ko smo šli poslušat glavne obravnave. Pri stricu sem namreč tedaj za vedno »oplela«.
 
Med spomine s Čevljarske sodi tudi moje otroško brisanje prahu, kar je bila domača zadolžitev, ki se je nisem nikoli veselila. Preglavice so mi delale predvsem starine, zato sem marsikatero preskočila in še danes sovražim brisanje te nadloge. Poleg tega me je teta občasno poslala tudi po kruh v bližnjo pekarno. Spotoma sem se pogosto izgubila med prelepimi izložbami, zanimivo pa je, da si nisem ogledovala stvari, ki bi jih rada imela, temveč tiste, ki bi jih kupila drugim. Ko sem se vrnila, mi je teta vedno rekla: »Ti si dobra za smrt nosit.« Vedela sem kaj to pomeni, a se me ni posebej dotaknilo. Vedno sem v zagovor poudarila, da je bila v pekarni dolga vrsta. Tovrstni izleti so bili fantastični, všeč mi je bil občutek samostojnosti, ki sem ga občutila. Na eni od poti v trgovino, sem se odločila za poseben postanek, ki sem si ga privoščila, ko sem imela manj kot deset let. Zavila sem v bližnjo mlečno kavarno, saj sem prej večkrat opazovala, kako ljudje tam uživajo. Zdelo se mi je imenitno, predvsem ker s teto tega nisem mogla doživeti, saj je imela glede sladkarij veliko strogih pravil. Če smo na popoldanskem sprehodu ali ob nedeljah zavili v znamenito kavarno Loža, sem dobila le malinovec, čokolado pa doma po majhnih koščkih. Rekla sta mi, da ni zdrava, pa tudi, da se ne smem razvaditi, saj mi to utegne škoditi kasneje v življenju. Le ob nedeljah smo iz kavarne običajno odnesli tri kremšnite za poobedek. Zato sem takrat ponosno zakorakala v slaščičarno ter si privoščila velik in slasten kos torte. Denar sem vzela iz svojega vinsko rdečega kovinskega hranilnika. Še danes ga imam pred očmi. Natančno sem naštudirala, kako bom to izpeljala, a nisem predvidela, da me tam vsi poznajo. Prodajalke so me teti namreč kasneje pohvalile: »Vaša punčka je od sile. Pride, si naroči torto, sede, poje, plača in odide.« In tako me je teta kmalu zatem povprašala o dogodku, predvsem o tem, od kod mi denar. Ravnodušno sem ji vse priznala in seveda ni bila navdušena. V spomin na ta dogodek ob posebnih priložnostih še vedno sama sedem v Maxijevo slaščičarno in si naročim orehovo rezino. Prav tako si tu in tam kupim 100-gramsko mlečno čokolado ali tako z lešniki in jo v trenutku pojem. Vedno z lepimi spomini na moje posebno otroštvo.   
 
Za teto in strica je bil pogovor osrednji način vzgoje. Pogosto sem slišala, da se otrok ne tepe, ker je to poraz odraslih. Enkrat samkrat je stricu, ampak še to zelo, resnično zelo na rahlo, proti meni poletela roka, a se na hitro tudi ustavila in tako bi težko rekla, da je sploh šlo za udarec. Razburilo ga je, ko sem s povsem novimi črnimi lakastimi čeveljci in belimi dokolenkami, takimi s cofki, skočila v lužo in škropila naokoli, čeprav sta me večkrat opozorila, celo prosila, naj tega ne počnem. A takoj potem se mi je opravičil in rekel, da sem kot otrok šibkejša in da si odrasli tega ne smejo dovoliti. Da morajo z besedo doseči, kar želijo. Nikoli nisem bila tepena in njegove besede sem si zapomnila za vedno ter tudi sama kasneje vztrajno zagovarjala enaka stališča.
Udarci so namreč ponižanje, pa naj gre za otroke ali odrasle. Privošči si jih lahko le močnejši, z njimi pa ustvarja storilce in žrtve. O tem, kako se počutijo tisti, ki dobijo klofute, brce in celo poškodbe, sem začela premišljevati že zelo zgodaj, še zlasti pa sem se s tem ukvarjala v svojih kasnejših življenjskih obdobjih, ko sem se s tovrstno problematiko srečevala poklicno. Krivice so se me od nekdaj dotaknile, bolele so me. In ko sem ob nekem božiču dobila Andersenove pravljice, sem še isto noč prebrala Deklico z vžigalicami, ki me je za vedno zaznamovala. Nikoli je nisem pozabila, presunila me je, podoživljala sem njeno trpljenje, se zgražala, da je nihče ni rešil, jo odpeljal z ulice in povabil na silvestrsko večerjo. Morala je umreti, čeprav takšnega življenja otroci sploh ne bi smeli poznati.
Kako pomembno je naše otroštvo … Za vedno nas usmeri na tako ali drugačno pot, nam da »korenine in krila«, in če ne bi v pravem trenutku v dar dobila Andersenove knjige, morda celo nikoli ne bi bilo društva za pomoč žrtvam nasilja Beli obroč Slovenije. Morda nikoli ne bi postala niti varuhinja človekovih pravic. Kdo bi vedel? Tako kot sem se večkrat spraševala, kaj bi bilo, če bi teta v Koper vzela brata in ne mene. Seveda so to nerazrešljiva vprašanja, a ne glede na to, mi je ob pogledu nazaj jasno, da zavzemanje za nenasilje in nemočne ni bilo edino, kar se je že zelo zgodaj vpisalo v moje življenje. Tudi prostovoljstvo me spremlja že zelo dolgo.
 
Knjigo Vlaste Nussdorfer Nekaj vam želim povedati, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.