Obstaja posebna vrsta bolečine v trebuhu, ki jo čutimo samo, ko se na vratih znanega sveta pojavi katastrofa in ne neha trkati. Senzacijo bi lahko primerjali s kovinsko kroglo, ki ti melje po drobovju. Nič podobnega ne obstaja. Bili so časi, ko se mi je zdelo, da slišim, kako kroži. Občutek je hkrati znan in popolnoma neznan; po eni strani je domač kot strah pred kuhalno ploščo, le da je bolj intenziven, toda po drugi je tudi tuj v svoji specifičnosti: gre za strah pred nepredstavljivo prihodnostjo, kakršno vidimo v tem točno določenem grozljivem trenutku.
Takšen občutek me je prežemal, ko je moja hči Isabel zbolela in potem umrla. Takšen strah se je zbudil, se pretegnil in si v mojem trebuhu prikomolčil več prostora osmega novembra 2016, ko je postajalo vse bolj jasno, da bo na volitvah zmagal Donald jebeni Trump. Ob dveh zjutraj sem, omamljen od lastnega adrenalina in nejevere, strmel v zaprepadene TV analitike, ki so na dan prihajali z neumnostmi, da bi prekrili svoje predhodne neumnosti. Strah v mojem trebuhu je gnezdil in brcal s svojimi parklji.
Žena se je zbudila, ko sem se sam končno spravljal v posteljo, in potem sva razmišljala, kaj nama je storiti. Prvi instinkt mi je rekel, naj Ameriko in njeno zdaj do popolnosti manifestirano patologijo poljubimo v slovo in odbrzimo v Kanado, v Bosno, do najbolj oddaljenega osvobojenega Kjerkoli, do prvega izmed manj vročih krogov Pekla, ki si ga lahko privoščimo. Toda čeprav je bil trebušni strah zaposlen s preurejanjem moje notranjosti, me ni skrbelo za lastno varnost niti za varnost svoje družine, prav tako me ni bilo strah vojne, fašizma, dislociranosti, policije, tajne in drugih, niti družbenega kolapsa in uličnega kaosa, ki jih bo Psihopatski Poglavar zagotovo priskrbel.
Edina neznosna posledica rezultata volitev je bila, da je resničnost, svet, kjer sem živel, nenadoma postala nepredstavljiva. Jasno mi je bilo, da ne le, da nič več ne bo, kot je bilo, temveč tudi, da nič nikoli ni bilo, kot je bilo. Nisem vedel, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo. Amerika je čez noč – njena preteklost, sedanjost in prihodnost – postala neresnična.
Morda se vse to zdi kot čista abstrakcija, toda iz izkušenj lahko povem, da gre za reči, ki so zelo znane tistim, ki smo živeli v začetku vojne, v času, ko se tisto, kar se absolutno ne more zgoditi, zgodi – hitro in povsod. Mnogi moji prijatelji Bosanci bodo na primer zlahka prepoznali, na kakšen način pride do postopnega razpadanja znane, udobne resničnosti. Ideološki predznaki se nenadoma spremenijo (denimo, Jugoslovanska ljudska armada postane Srbska armada ali pa brutalni rasizem čez noč postane sprejemljiv). Fizični prostor se transformira, tako da si, denimo, po mestu, po hribih, ki obkrožajo Sarajevo, ali, kmalu, v predmestju tvojega liberalnega mesta, sovražnik naredi razpored položajev. Prijatelji postanejo sovražniki in to povedo le tistim, s katerimi si delijo etnično pripadnost. Da je kontinuiteta med sedanjostjo in prihodnostjo uničena, lahko vidimo, ko nihče ne ve, kaj sledi – razen tisti, ki pripravljajo sezname likvidacij.
Devetega novembra zjutraj sem se, po kratkem spancu nemirnih sanj, prebudil v maščevanja željno državo zagrenjenih rasistov, ki so, kot prikladno kazen za kakršnekoli že bele zamere, ki so se nabirale med Obamovimi leti ali celo v desetletjih pred njim, izvolili najhujšega človeka v Ameriki. Ko sem kolesaril proti davno dogovorjenemu zajtrku s prijateljem, je bilo listje na tleh videti drugačno, kontaminirano. Vsakič, ko sem videl belca ali belko, si nisem mogel pomagati, da se ne bi vprašal: »Gre za Trumpovca_ko?«
Naj vas opomnim, da se je to dogajalo v Čikagu, mestu, v katerem je moral Trump zaradi hudih protestov svoje zborovanje odpovedati in kjer je, kot se je pokazalo, oseminosemdeset odstotkov ljudi glasovalo proti njemu; pa vendar: noben prostor ni nekontaminiran. V restavraciji, kjer sva pogosto zajtrkovala, sva s prijateljem pregledovala pogorišče volitev, ko je starejši bel moški, ki sem ga prepoznal kot stalno stranko, listal svoj časopis. »Nama prisluškuje?« sem se spraševal. »Je Trumpovec?« To bi zlahka ovrgli kot navadno paranojo, toda sam na zadevo (kot pritiče paranoiku) raje gledam kot na povezavo z dejstvom, da ima v novi resničnosti vse nov pomen, ki še ni utrjen in potrjen.
Kar naprej sem mislil na Gregorja Samso, ki se je, kot pravi zgodba, ob prebujanju iz nemirnih sanj spremenil v pošastno žuželko. Mislil sem tudi na njegovega partnerja v zločinu Josefa K., ki je bil neko jutro, ne da bi storil kaj narobe, aretiran v lastni sobi. Kafka je vedel, da ni razloga za prepričanje, da se resničnost, kakršno poznamo in o kateri menimo, da je zanesljiva, ne bo nenadoma in poljubno spremenila. Vedel je, da predpostavka o kontinuiteti sloni na inerciji resničnosti, na prepričanju, da bo vse ostalo, kot je, preprosto zato, ker je bilo vedno tako.
Toda kar se nikoli ne bi moglo zgoditi, se je lahkotno odvilo osmega novembra, sledilo pa je grabljenje po ontološki odejici resničnosti po inerciji. V sporočilu za javnost na večer volitev je predsednik Obama rekel, da »ne glede na to, kaj se zgodi, bo sonce jutri vzšlo«. Devetega novembra so vso državo krasile naslovnice: Predsednik Obama: Sonce bo jutri vzšlo.
Misel predsednika Obame je bila že dolgo v obtoku, skoval jo je Ludwig Wittgenstein, dolgo nazaj leta 1921, ko je bil objavljen njegov Logično filozofski traktat. Tako kot Kafka se je dobri stari Ludwig, ki je preživel prvo svetovno vojno, kalil v času propadanja imperijev in razkrajanja svetov. Wittgenstein je napisal: »Da bo sonce jutri vzšlo, je hipoteza: nakazuje, da ne vemo, če bo vzšlo.«
Če sta svet in življenje eno, če sem jaz moj svet, kot sugerira Wittgenstein, potem razpoka v trdnosti sveta preobrazi tudi mene, ne glede na mojo željo ali intenco. To je težko sprejeti. Kajti človeški um se naslanja na iluzijo ontološke, psihološke in moralne kontinuitete – »Vedno sem bil človek, kakršen sem danes, osrediščen okoli istega jaza!« –, vztraja na trdni povezavi med sedanjostjo in prihodnostjo, med tem kar vemo in česar ne vemo, zatorej se to, česar ne vemo, vedno pojavi kot razširitev tega, kar že vemo in kar nam je domače. Kajti um je lahko le v sedanjosti in dojema zgolj to, kar pripada sedanjosti. Prihodnost je tako lahko samo podaljšek tega, kar že je, posnetek sedanjih struktur.
V Ameriki je udobje občutka upravičenosti odgovorno za dodatno otopitev in deaktivacijo domišljije – težko si je zamisliti, da ameriško življenje ni edino možno življenje, da obstaja kakršenkoli razlog, da se neha, kajti vse je logično, kakor je, vse se odvija prav. Ena izmed vlog, ki jo literatura pogosto odigra v buržujski kulturi je, da takšno življenje prikaže kot večno trajajoče in univerzalno, kot popolno, prijetno kompleksno, a logično, z vsem, kar potrebujemo za proces našega razumevanja samih sebe, proces, ki vedno nudi uteho. Literatura je v takšnem kontekstu ontološka propaganda, mehanizem, ki resničnost prikazuje kot nespremenljivo. Temu služi večina angloameriške literarne produkcije – potrjuje, kar smo že sprejeli kot znano.
Družbe ustvarjajo resničnosti in jih predstavljajo kot samoumevne (»te resnice smo sprejeli kot samoumevne…«), pri tem manevru pa umetnost odigra ključno vlogo. Ko se zgodi velika razpoka, celotna struktura samoumevnosti razpade, šok ob tem pa nakazuje, kako slabo je bila vzdrževana. Pokaže se, da nič ni tako, kot smo mislili, da je; to ni država, v kateri smo misli, da živimo; ljudje niso, kar smo misli, da so; listje na cesti ni listje, ki ga poznam; moj sosed je morda trumpovski morilec ali vsaj vohun; resničnost se več ne sklada z mojimi razumnimi pričakovanji o njej, ne ustreza več mojim izkušnjam. Trenutek, ko nikakor ne moremo več dognati, kaj se dogaja in ničesar več ne prepoznavamo, je travmatičen, kajti trdnost resničnosti – prepričanje, da nič ne more spremeniti njene kontinuitete – prične katastrofalno bledeti.
Morda bomo ta trenutek čez čas do potankosti prepoznali kot tistega, ki je kontinuiteto obstoja razdelil na prej in potem, trenutek, v katerem je čas iztiril. Spomnimo se samo 11. septembra – dvojčkov –, ko je kolapsirala celo stabilnost objektov in njihove fizične kontinuitete.
Travmatično izkustvo vendarle nikoli ne vodi k takojšnjemu razumevanju nove resničnosti. Kar se odvije, je zgolj razpad znanega, ki ga z ničemer ne moremo nadomestiti. Ontološko uničenje vodi predvsem k občutku izgubljenosti in zmedenosti. Pogost in predvidljiv odziv je panično iskanje kontinuitet, znamenj, da ni tako hudo, kot je videti, da bo sonce jutri vzšlo, da novi predsednik ni psihopat, ki je bil izvoljen zato, da bi kaznoval pametnjakoviče, temveč nekdo, ki ga bodo že spravili v red varuhi zakona, trdna resničnost in – Bog nam pomagaj – sistem zavor in ravnovesij.
Ljudje si bodo obupno, kolikor dolgo bo šlo, prizadevali za trajanje starega, lahko tudi za vedno. Strah jih je izgube resničnosti, ki jih definira, saj bi v tem primeru okusili stanje neobstoja, izkusili razpad svojih stabilnih jazov, za katere se jim je zdelo, da so neuničljivi, kot je neuničljiva resničnost sama. Kadar sem leta 1992 v času oženja obroča okoli Sarajeva iz Čikaga klical mamo, mi je navadno rekla: »Že danes streljajo manj kot včeraj.«
Prizadevanje za ohranjanje starega eskalira natanko takrat, ko je novo neizogibno: morda se ne bo zgodilo; morda ne more biti nič drugače, kot je; morda ne bo tako hudo; morda je šlo le za zaroto, ki bo potem, ko bo razkrita, ljudem pokazala, da se motijo, in vrnili se bodo k dobri stari različici sebe; morda obstaja vidik, po katerem bo vse videti skoraj tako, kot je bilo; morda ne bo doseglo mene; morda ne bodo vdrli v moje, ampak samo v stanovanje muslimanskega soseda.
Toda telo ve, kaj sledi, krizo prepozna pred umom. Ne le da razume kroženje kovinske krogle po drobovju, temveč aktivira tudi čute, nastavi jih na frekvence, po katerih lahko prejema znamenja novih nevarnosti. Ta znamenja se prejšnjemu, predvojnemu umu zdijo kot hrup, kot okvara v komunikaciji. Nov um, ki ga telo preplavlja z adrenalinom, prične – kot zajec v gozdu, polnem lisic – razbirati vsa znamenja, četudi jih ni sposoben umestiti v nobeno naracijo. Enoten, ontološko udoben um se razdeli na dvoje: po eni strani predvojni um zavrača možnost katastrofe, po drugi pa vojni um vse razume kot znamenje bližajočega se konca sveta. Svojim strahovom zaupam, ko se naprezam, da bi jih ignoriral. Postanemo dva uma, ki se ne moreta zediniti okoli tega, kaj je resnično. Svet je videti tuj in nezanesljiv, krhek in nevaren. Je tak, kot je bil in ni. Jaz sem jaz in nekdo drug.
Pred desetletji, ko sem bil še mlad, sem imel navado pohajati po Sarajevu, si ogledovati reči, oprezati za hipnimi odkritji. Tik pred vojno v Bosni so se na teh potepanjih v moji glavi pričele pojavljati misli, ki so imele obliko napovedi. V sosednji Hrvaški se je vojna že začela in poročali so o manjših spopadih v nekaterih delih Bosne; v samem Sarajevu pa je bila vojna nevidna, a prisotna, tako rekoč zgolj predpostavka. Na križišču sem denimo pogledal gor po nebotičnikih in pomislil: »Vrh te stavbe bi bil dober položaj za ostrostrelca.« Prav tako sem identificiral tarče: denimo Narodno banko ali Narodni teater, na hribih pa sem si predstavljal razpored topništva, od koder bodo padale bombe. Bilo je povsem spontano – nobene od teh misli si nikoli nisem želel, nikoli jih nisem prikliceval in prestrašile so me.
Zdaj vem, da je šlo za vojni um, ki je pričel delovati. Predvojni um je bil še vedno zaposlen s prepričevanjem samega sebe, da se je vojni moč izogniti, da mora biti tako, ker enostavno ni bilo smiselno – kdo bi si želel vojne? Svoje prisilne misli sem si razložil kot simptom manjšega psihičnega zloma in se jih trudil zavračati. Toda ko so med mojim bivanjem v Čikagu vojna in obleganje Sarajeva dosegle prve strani ameriških časopisov, so te podobe dobile drugačen pomen.
Ljudje so me spraševali, če sem vedel, da vojna prihaja – sem, sem odvračal, le da nisem vedel, da sem vedel, kajti moj um ni hotel sprejeti možnosti, da sta lahko edino življenje in resničnost, ki sem ju poznal, tako zlahka povsem uničena. Informacije sem dojemal in sprejemal, toda nisem jih mogel procesirati in predelati v vednost, kajti um ni mogel sprejeti nepredstavljivega, saj nisem imel dostopa do alternative ontologije.
Posledica te izkušnje zame pomeni nenehno travmatično budnost, grozno, utrujajočo potrebo po tem, da sem ves čas pozoren na vse in vsakogar ter da se ne vdajam skušnjavam interpretiranja, ki prinaša uteho. Kot pravijo v mojih koncih: »Kogar je ugriznila kača, se boji zvite vrvi.« Travma vse spreminja v abnormalno, toda po drugi strani je življenje z in v umu, kjer se nič ne zdi normalno ali stabilno, najboljši antipod normalizaciji.
Dodatna prednost je nekakšna retroaktivna prebujenost, zaradi katere je mogoče nekdaj normalno preteklost uvideti kot popolnoma abnormalno – nič ne more biti, kot je nekoč bilo. Ali v našem banalnem, političnem izrazju: Trump je ameriški prav toliko, kot je ameriška jabolčna pita; Obamovo upanje je bilo zgolj dim trave, ki nas je zadela in nas za nekaj časa odcepila od resničnosti; Trumpovci so bili od nekdaj tu, toda nismo jih videli ali jemali resno; za stanje so odgovorni… no, skoraj vsi; to je bila od nekdaj najprej država kapitalizma in šele potem demokracije; »veliki ameriški eksperiment« nikoli ni imel možnosti uspeha, saj se nikoli ni zares pričel in tako dalje.
Povedano drugače: nimamo druge izbire, kot da živimo z razdeljenim umom, ki bo pregledoval in preizkušal Ameriko, vse njene dele, vse njene laži, vse nas. »Resničnost« si je končno prislužila svoje navednice. Gre za posledico nepredstavljive katastrofe, o tem bodimo prepričani, toda dober pisatelj ne bi smel nikoli pustiti, da gre dobra katastrofa v nič. Nujno je, da šok preobrazimo v stanje pripravljenosti, ki preprečuje, da bi karkoli imeli za samoumevno – se soočimo s strahom in ljubimo na način, zaradi katerega se vse zdi čudno.
Ljubi nove frekvence: kar je sedaj hrup, bo pozneje glasba. Razpad znanega sveta zagotovi dovolj koščkov, s katerimi se lahko igraš in jih uporabiš za ustvarjanje alternativ, zavedajoč se, da so preprosti načini prezentacije resničnosti v najboljšem primeru pomirjevala, v najslabšem pa prisila.
Pozivam k literaturi, ki hlasta po konfliktu in obvladuje destrukcijo, literaturi razdeljenega uma, ki vsebuje strah in obvladuje šok, ki samoumevno »resničnost« ohranja varno znotraj navednic. Nikoli ne smemo sklepati, da bo sonce jutri vzšlo, da Amerika ne more biti fašistična država, ali da prijazni sosed ne more biti morilec, saj na noč čarovnic deli sladkarije.
Amerika, vključno z njeno literaturo, je zdaj v ruševinah in naslednja štiri leta bodo precej hujša, kot si kdorkoli lahko zamisli. In zato je pomembno, da si ta leta nenehno predstavljamo, ko si prizadevamo, da bi jih preživeli. Ob pisanju v in o Ameriki moramo biti pripravljeni izgubiti vse, prepoznati, da nikoli ničesar tudi nismo imeli, opustiti upanje in sprejeti boj, se boriti tako na ulicah kot znotraj lastnih stavkov. Niti približno ne bo udobno. Tisti, ki bodo preživeli nepoznano prihodnost, bodo nagrajeni z nepredstavljivo izkušnjo. Če zdajle po tvojem drobovju melje težka krogla – če je tvoj um zdaj razdeljen – si morda pripravljen na to, kar prihaja.
—
Iz angleščine prevedla: Dijana Matković
Aleksandru Hemonu se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
