Thomas Mann (1875–1955) je gotovo eden izmed tistih pisateljev, ki ne potrebujejo kakšnega posebnega uvoda ali predstavitve. Kot klasik, kanonizirano ime tako nemške kot svetovne literature, se je v naš spomin vtisnil z deli kot so Buddenbrookovi, Smrt v Benetkah in Čarobna gora. Njegovo prozo prepoznamo po precizni, skorajda filigranski upodobitvi, vivisekciji nemške meščanske družbe turbulentne prve polovice 20. stoletja in pozicioniranju podobe umetnika znotraj (in nasproti) le-te, po rabi simboličnih likov in tropov, ki v sebi razpirajo razne filozofske, estetske koncepte in družbeno-kritične miselnosti, po zoperstavljanju apoliničnega nasproti dionizičnemu in tako dalje. Večino njegovih romanov (pa tudi kratke proze) obdaja določena »avra« teže, resnosti, saj pogosto sledimo propadu, razkroju, dekadenci nekega posameznika (umetnika v primeru Doktor Faustusa), družine (Buddenbrookovi), neke družbe (Čarobna gora). Čeprav je Mann obvladoval parodijo in bil v prvi vrsti sicer pogosto imenovan mojster ironije, s katero je juksta-pozicioniral nazore, miselnosti (in njihove nosilce), relativiziral zapisano, izostril patos, razplastil literarne like, vzpostavljal bistroumno diskrepanco med povedanim in maniro pripovedovanja itd., nam je na koncu vselej ostajal vtis masivnosti, teže izpeljane refleksije. V kontrastu z ostalim opusom pa Izpovedi bleferja Felixa Krulla delujejo predvsem izjemno duhovito, lahkotno, zabavno – kljub temu da pisatelj vpeljuje teme sleparstva, iluzoričnosti, prevar, kriminala.
Izpovedi so sicer delo, ki ga je Mann koncipiral že v začetku 20. stoletja (in ga po etapah pisal skozi desetletja), a zgodbe ni nikoli izpeljal do konca; roman tako kljub kar zajetnemu obsegu (dobrih štiristo strani v prevodu) ostaja fragment. Verjetno ali morda je to tudi razlog njegovega vztrajanja v humornosti, neobteženosti: zgodba bleferja, prevaranta Felixa Krulla se je še komaj pričela, njegova sleparstva so komaj dobila »pravi« zagon, protagonist nas zapeljuje z (morda zavajajočo) iskrenostjo svoje izpovedi, s skorajda neznosno lahkotnostjo, s katero niza svoja družbeno in moralno »nesprejemljiva« dejanja. Zaporna kazen in druge tegobe prevarantskega življenja, na katere na začetku namiguje prvoosebni pripovedovalec, so po občutku nekje v nedoločeni, daljni prihodnosti.
Šarmantnega, protejskega in zgovornega Krulla spoznamo že kot otroka, rojenega v dobro situirano družino, ki živi od proizvodnje šampanjca in življenje zajema z veliko žlico. A posli gredo kmalu po zlu, oče naredi samomor, imetje poide, Felix pa po priporočilu botra upa na hotelirsko kariero, ki naj bi bila njegova odskočna deska za vzpon v družbi. S svojimi sposobnostmi pretvarjanja in igre (ki ju kaže že od najmlajših let) se uspe izmakniti vojaškemu roku, v pariškem hotelu pa nenavadno hitro napreduje po (službeni lestvici). Na podoben način kot Maupassantov Georges Duroy (iz romana Bel Ami) tudi Krull s pomočjo ženskih ljubimk pridobiva dostop do višjih družbenih slojev. Njegovo uglajenost in talent za pretvarjanje opazi markiz de Venosta, ki ga prepriča, da zamenjata vlogi – markiz bo leto preživel s svojo ljubico, ki je njegovi starši ne odobravajo, Felix Krull pa bo namesto njega potoval po svetu ter poročal staršem v njegovem imenu. In tukaj se komajda zares začne Krullova velika avantura, velika iluzija, svet postane njegov oder (na razočaranje bralstva pa se roman konča že na začetku potovanja, v Lizboni).
Marsikaj pritegne bralsko oko in interes pri tem Mannovem romanu. V prvi vrsti je razgibana že njegova forma, žanrska podstat. Lahko bi ga jemali kot parodijo razvojnega romana, kjer lik napreduje »po svoje«, v kriminalnega mojstra, v njem lahko vidimo parodijo Goethejevega semi-avtobiografskega dela Poezija in resnično (Krull dejansko na nekaterih mestih parafrazira to delo), lahko bi ga videli kot pikareskni ali pustolovski roman. A morda najbolj fascinantno ga je brati kot roman o umetniku (Künstlerroman), ali raje umetnosti sami, kar sicer na prvi pogled ni najbolj očitno, saj v njem ne nastopa »klasični« umetnik. A sam Thomas Mann je, če sledimo nekaterim njegovim zapisom, videl veliko sebe v liku Felixa Krulla, oba sta namreč s svojimi talenti ustvarjala iluzije. In Felix Krull je definitivno umetnik prevare (angleški jezik pozna temu zelo primeren izraz, con artist), ustvarjanja različnih, raznih podob, mimikrije (je nekakšna komična verzija Tonia Krögerja, kjer je Mann prav tako povezal koncepta kriminalca in umetnika). Biti v svoji koži je zanj že od nekdaj živ dolgčas, imeti samo eno ime skorajda nerazveseljivo dejstvo. Vselej lovi neko drugo idealno podobo, obliko življenja, protejsko menjuje kože, ki ga utesnjujejo, vedno znova sega po višji stopnji predstave življenja. Čeprav se seveda veseli materialnih prednosti, ki jih pridobiva s sleparijami in prevarami, pa se zdi, da je njegova prvotna radost v menjavi form, v stopnjevanju, izpopolnjevanju mimikrije, v igri izmenjave mask. Že kot mladostnik v gledališču spozna zarezo med »resničnostjo« in življenjem: igralec na odru ga prevzame s svojim izgledom, bliščem, nastopom, ko ga spozna v zaodrju, brez ličil, »slepila«, mu deluje odbijajoče. Sam se tako odloči, da ne bo nikoli snel maske, da bo pristajal na igro videzov, lepih iluzij. Pri tem pa ne gre samo za mojstrenje prevare, blefiranja; Krull postaja sam ta proces slepljenja: njegovo telo, mentaliteta zavibrirata skupaj z lažjo in jo pretvorita v resnično stanje (Krullovo hlinjenje bolezni dejansko potisne njegovo telo v skrajnosti, v oponašanju markiza de Venoste postane skoraj boljša verzija njega itd.): Felix je tako nekakšna svojevrstna prispodoba umetnosti (celo umetnika umetnosti), ki skozi igro videzov kaže neko drugo vizijo življenja, ga preoblikuje po svoji volji, ki napotuje na specifično alternativo življenja, na njegovo svojevrstno prizmo.
V takšnem dojemanju stvarnosti in umetnosti lahko hitro prepoznamo filozofiji Schopenhauerja in (zgodnejšega) Nietzscheja, ki sta bila med Mannovimi najljubšimi filozofi in avtorji. Predvsem Nietzschejevo filozofijo igre, umetnosti in videza bi lahko vezali na Felixovo bit, odnos do sveta. Umetnost kot najvišja naloga, metafizičina dejavnost življenja; bivanje v svetu, ki je upravičeno samo kot estetski fenomen; konflikti spreminjajočega sveta, ki se rešujejo v videzu; umetnost, ki ni zgolj posnemanje naravne dejanskosti, temveč njeno metafizično dopolnilo; samosvoje ugodje zgolj v estetskem območju: vse to je nekakšna podlaga Felixovega življenjskega kreda, ki nenehno upravičuje svojo vlogo iluzionista življenja, igralca na odru človeškega obstoja.
Izbira izpovedi kot oblike pripovedovanja doda dodatno draž tej vsebinski komponenti. Felix nas s svojim neposrednim izpovedovanjem, z živahnim jezikom in unikatnim ubesedovanjem zapeljuje, vpeljuje v svojo umetnost, s svojimi retoričnimi spretnostmi nas prepričuje, da so njegova dejanja povsem upravičena, njegova igra se kaže kot dobrodejen spektakel, njegova govorica nas draži tako s svojo iskreno kot umetno, izumetničeno platjo. S svojo naravno prilagodljivostjo, zmožnostjo asimilacije spreobrača potencialne nasprotnike, očara sogovorce, gnete svojo nefiksno substanco, jo adaptira željenemu sočloveku, okolici. Ženske tako zlahka spregledajo njegovo preračunljivost, ga pritegnejo v svojo igro, moški v njem spoznajo sorodno dušo, sogovorca. Seveda bi Felixa zlahka odpravili kot lahkoživca, lažnivca, izvotljeno osebo pod tisočerimi maskami, kar navsezadnje tudi je, a iz njega veje specifična, prepričljiva vitalna energija iluzije, neka sila, ki razgiba svet okoli sebe, kar daje, morda paradoksalno, liku čisto svojo težo, privlačnost.
Takšno branje seveda omogoča dejstvo, da ta roman ostaja fragment. Kot je v spremni besedi nakazala že Amalija Maček, bi Mannov junak namreč v nadaljevanju padel iz svoje »srečne zvezde« in bolj klavrno končal. Pri tem bi se hitro začele razpirati temnejše obarvane topike, ki se tičejo same etike, smisla Felixovega življenja. Nekateri so mnenja, da se je Mann ustavil s pisanjem romana, ker se je zavedal, da bi iluzija brez »glamurja« in humorja izgubila svoj čar. Zato je morda najbolje, da roman jemljemo takšnega, kot je v fragmentu, brez špekulacij o raznih možnih izpeljavah. Kajti tak, kot je, je čudovita in nadvse humorna pripoved o življenju kot umetnosti in obratno, o nenadkriljivi gibljivosti nekega človeškega duha, ki se ne pusti zakoličiti v normalnost, v utečeno, njemu odrejeno stvarnost.
Thomas Mann: Izpovedi bleferja Felixa Krulla. Beletrina, prevod Mojca Kranjc. Spremna beseda Amalija Maček. Ljubljana 2020. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
