Ljudje so odšli k svojim družinam,
se zaprli v stanovanja,
ker so si želeli počitka, zdaj že skoraj jutrišnjega dela:
vikend nas najprej osrečuje in potem izčrpa.
Spuščal sem se po Miklošičevi,
pri dnu ulice so zlovoljni taksisti čakali vesele tujce.
Po zamračenih veleblagovnicah je vel hlad,
prav tako po restavracijah, ki jih bodo vsak hip zaprli.
Ta dan po Ljubljani ni nihče prehodil toliko, kot sem prehodil jaz.
Od nekod,
mogoče iz telefonske govorilnice, sem slišal tvoj glas.
Šele takrat sem se zavedel, kako daleč si.
Spominjam se tudi tega,
da je v stari ljubljanski gostilni
– obraz natakarice imam še vedno pred očmi –
nek Afričan, potem, ko je plačal račun,
svoji družbi govoril, da so ljudje tukaj žalostni.
Odšel sem na edini kraj,
ki bi mi lahko vrnil moč,
tja, kjer me čaka moja osamljena pesem o vlaku.
Začel sem pisati, kako lažna je bila ta noč,
kako lažne so ure mojega tavanja po mestu.
Taksisti bodo sigurno nekoga peljali,
jaz se bom vrnil k svojim junakom, ki nimajo biografij,
prišel bo ponedeljek z novo iluzijo.
Malo pozneje,
me je ta noč, polna mor, prepričala,
da obstajata dva čisto ista sna
in da nedelja v vsakem mestu ni enako žalostna.
Izbral in prevedel Uroš Zupan
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
