»Ne verjamem, da je nebo modro …«

Bei Dao je gostoval na festivalu Dnevi poezije in vina. Fotografija: Matej Pušnik

»Ne verjamem, da je nebo modro,« pravi v svoji znameniti pesmi Odgovor kitajski pesnik Bei Dao. »Ne verjamem v odmev grmenja,/ ne verjamem, da so sanje lažne,/ ne verjamem, da se smrt ne maščuje.«

Bei Dao jo je napisal v času nemirov na Trgu nebeškega miru leta 1976, objavil pa v reviji Jintian (Danes). »Ne verjamem« je bil za komunistično Kitajsko v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naravnost blasfemičen. Pesem je postala himna množic, nekakšna kitajska Blowin' in the wind, utelešala je razočaranje nad stanjem stvari v tedanji kitajski družbi in željo po demokratičnih spremembah. Bei Dau je zagotovila status nacionalnega junaka in državnega sovražnika obenem.

Konec avgusta smo Bei Daa, ki ga redno omenjajo kot enega najbolj resnih kandidatov za Nobelovo nagrado za literaturo, gostili v Sloveniji. K nam je prišel kot gost festivala Dnevi poezije in vina. S pesnikom sloke postave, ki govori v blagih tonih, smo se srečali pred ljubljanskim hotelom Park, z njim pa smo se pogovarjali s pomočjo prevajalke.

Spomini na otroštvo

Rojen je bil leta 1949 v Pekingu. V njegovi biografiji beremo, da je njegovo pravo ime Zhao Zhenkai in da je imel privilegirano otroštvo. Oče je bil partijski administrator, mama zdravnica. Hodil je v najboljše šole, bil je goreč pristaš Mao Zedonga. O spominih na otroštvo pripoveduje: »So taki in drugačni, vsekakor gre za kompleksno zadevo. Moje otroštvo in mladost je zelo zaznamovalo družbeno okolje, v katerem sem živel, recimo velika lakota in kulturna revolucija.« Pove, da je spomine in občutja, ki so v njem ostala iz tega obdobja, predelal v memoarju z naslovom Mestna vrata, odprite se.

Prevzgoja na podeželju

Leta 1966 je imel 17 let. Bil je goreč pripadnik Rdeče garde, brez sence dvoma v komunizem. Toda z Maovo kulturno revolucijo so se stvari zelo spremenile. »Gimnazijo, na katero sem hodil, so zaprli in tako se je moje izobraževanje končalo. Izgubil sem priložnost, da bi šel na univerzo. Poslali so me na podeželje, kjer sem enajst let delal v gradbeništvu.«

Življenje v ruralnem zakotju kakih 200 kilometrov stran od Pekinga je v njem zbudilo prve dvome v komunizem in ga pripravilo do tega, da si je začel prisvajati bolj duhovni pristop k življenju. Nekoč je kot pripadnik Rdeče garde premetaval knjižnice in stanovanja ter iskal prepovedane knjige, sedaj je te knjige na skrivaj bral. Podeželje je ponujalo povsem drugačno sliko kot Peking – tam je videl veliko revščine in spoznal, da je resnica drugačna od komunistične propagande.

Prvo pesem je napisal na začetku sedemdesetih, ko je bil star 21 let. »Mislim, da je bila ta prva poezija precej naivna, zato je ni v mojih izborih, niti ni nikoli bila objavljena, ostaja v podzemlju,« pove. Občasno se je vračal v Peking, kjer se je sestajal s kolegi pesniki. Eden od prijateljev mu je nadel ime Bei Dao, kar pomeni severni otok, in to ime je obdržal do danes. Psevdonim mu je prišel prav, saj se je tako lažje izognil nadlegovanju policije.

Na vprašanje, ali je rasel in dozoreval v pesnika z zahodno ali kitajsko literaturo, odgovarja: »Oboje. Mnoge zahodne knjige so bile na Kitajskem prepovedane. Bili smo lačni teh prevodov. Moral sem si jih poiskati sam, nekaj sem jih dobil na skrivaj od prijateljev, nekaj sem jih ukradel iz knjižnic, ki so jih zaprli.«

Danes

Leta 1978 je osnoval revijo Jintian (Danes), ki je prvič v zgodovini moderne Kitajske omogočila javno dostopnost do neinstitucionalizirane in svobodne literature, kot pravi v spremni besedi h knjigi Nismo nedolžni prevajalka Katja Kolšek. Po devetih številkah je bila revija prepovedana, vendar so jo kasneje oživili in izhaja še danes. O reviji Bei Dao pripoveduje: »Še danes izhaja in še vedno sem njen urednik. Njeno izhajanje lahko razdelimo v dve fazi. Prva je bila med letoma 1978 in 1980. Potem smo morali revijo na zahtevo policije ukiniti. Leta 1990 smo kitajski pisatelji, ki smo se udeležili pisateljske konference v Oslu, sklenili, da jo bomo oživili. Uredniška pisarna se je selila skupaj z mano, ki sem v tem času živel v različnih evropskih in ameriških mestih. Leta 2007 sem se preselil v Hongkong, zato je tudi uredništvo revije sedaj tam. Uredniški prostori pravzaprav sploh ne obstajajo, sestajamo se virtualno.«

Boleči eksil

V času protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989 je bil v Berlinu. Nekaj mesecev kasneje je s kolegi umetniki in intelektualci napisal odprto pismo, v katerem je zahteval izpustitev političnih zapornikov. Zaradi tega so mu prepovedali vrnitev v domovino. Prvič se je vrnil šele leta 2001, ko je umiral njegov oče. V času eksila je živel v različnih evropskih in ameriških mestih in predaval na številnih ameriških in evropskih univerzah, hkrati pa je njegova poezija postajala mednarodno prepoznavna. Od leta 2007 z družino živi v Hongkongu in je častni profesor na kitajski univerzi v Hongkongu, lahko pa tudi obišče Kitajsko, če želi, prepoved vrnitve ne velja več.

In kako je preživel eksil? »Pomemben del kitajske tradicije je, da se otroci ne oddaljijo zelo od staršev, dokler so ti še živi. Jaz sem se moral oddaljiti, kar je bilo zelo boleče.« Pisanje je bilo tisto, ki mu je omogočalo, da je premagoval občutek osamljenosti.

Slovenska izdaja Bei Daove poezije prinaša izbor njegovega ustvarjanja. Fotografija: Matej Pušnik

Megleni pesniki

Njegova poezija je med ljudmi zbudila zanimanje iz različnih razlogov, tudi zaradi jezika, v katerem je napisana. Bei Dao je naredil prelom z uradnim, ortodoksnim izražanjem, namesto tega je začel uporabljati jezik, ki z dvoumnostjo prikriva politično sporočilo. Skupini pesnikov, ki so pisali v podobnem slogu kot Bei Dao, pravijo megleni oziroma »obskurni« pesniki, vendar Bei Dao med najinim pogovorom vztrajno ponavlja, da je njegova poezija večplastna in da nikakor ne vsebuje samo politične dimenzije. Zase pravi, da je nad politiko, državo, prostorom in celo časom. Enako pove o svoji najbolj slavni pesmi z naslovom Odgovor: »Ta pesem je bila napisana v sedemdesetih in predstavlja občutke tistega časa. Politična plat je le ena plat te pesmi, ima pa tudi druge. Javno te pesmi nikoli ne berem.«

Nismo nedolžni

Pesnika, ki je najbolj vesel, da lahko kljub zdravstvenim težavam, ki jih ima zaradi kapi, še vedno ustvarja, piše in objavlja, lahko beremo tudi v slovenščini. In kaj prinaša slovenska izdaja pesmi z naslovom Nismo nedolžni, za katero je naredil izbor kar pesnik sam? »Gre za pesmi, ki so nastajale v različnih življenjskih obdobjih, vključno s poezijo, ki je nastajala zadnja leta. Založba mi je predlagala, da izberem okoli 1000 verzov. Mislim, da sem jih izbral več. Pesmi ne povezuje skupna tema, gre za predstavitev mojega dela skozi različna obdobja. Izbor pokriva več kot 30 let, prva pesem iz tega izbora je bila napisana leta 1977.«

Približuje se oktober, mesec, ko podeljujejo Nobelove nagrade za literaturo. Čuti zaradi tega nemir? »Nobelova nagrada me ne zanima. Menim, da je veliko nagrajencev to nagrado dobilo, ker še vedno prevladuje mišljenje, ki izvira iz hladne vojne.«

Izbor Bei Daove poezije z naslovom Nismo nedolžni lahko kupite tukaj.