Ne šov, življenje gre naprej

Pri rosnih enajstih, ko smo z družino počitnikovali na Kaprijah, na majhnem, redko obiskanem otoku blizu Šibenika, kjer niso dovoljeni avtomobili, kjer biva ali je vsaj takrat bivalo malo ljudi, kjer je malo otrok in dobršen del starega prebivalstva, in lahko zato služi kot blagodejen odmik od zadušljivo glasne civilizacije, sem odkrila Queene in njihovo pesem Show Must Go On. Takrat se mi je zdelo, da se mi je odprlo vsemirje. Vzneseno sem poslušala verze »Inside my heart is breaking, my make up may be flaking, but my smile still stays on. Show must go on«. Čutila sem neko globoko, nerazložljivo povezanost s slišanimi besedami, navdajale so me z nemirom, ob njih me je spreletaval trpek, skorajda prijeten srh in neuničljivo zavezništvo s Freddijem Mercuryjem, ki jih je tako strastno, tako pogumno in tako čutno pel. Nisem razumela zgolj forme besed, njihove postavitve in medsebojnih odnosov, ampak sem z vsem bitjem dojela njihov pomen. Zasidrale so se mi v drobovje in z menoj ostale do danes.

Vstopiti v tuj svet jezikov

Ta čudežna povezava, je bila morda slutnja, kajti pri šestnajstih, dobrih pet let po odkritju Queenov, sem v vsej veličastnosti, preko lastne izkušnje dodobra izživela omenjene verze. Z Evo, sestro dvojčico, sva namreč malodane po nesreči pristali na odru glavnega studia RTV Slovenija, in sicer kot tekmovalki in kasneje finalistki resničnostne pevske oddaje Misija Evrovizija. To je bilo tekmovanje, s pomočjo katerega je slovensko občinstvo iz gmote neuveljavljenih, večinoma ne preveč izkušenih in prepoznavnosti žejnih udeleženk in udeležencev izbralo predstavnico Slovenije (Evo Boto) za Pesem Evrovizije 2012. Tovrstne oddaje so v tujini doživele razmah že leta prej, na primer American Idol pa America's Got Talent ipd. Pri nas je leta 2011 na POP TV slovensko občinstvo z evforijo oblila oddaja Slovenija ima talent. Sledila je Misija Evrovizija na nacionalki, ki pa v svoji zasnovi ni bila bistveno bolj izvirna ali drugačna. Smoter ustvarjalcev oddaje je bil, in to sem doumela šele kasneje, gledanost in dobiček, ki ga ta prinaša s seboj. Takrat se mi je zdela ideja seveda navdušujoča, vznemirljiva, hvale vredna, predstavljala je namreč možnost vstopa v svet pop glasbe, vstopa v glamurozno življenje estradnic in estradnikov, o katerih smo lahko brali v rumenem tisku. Sleherniku je omogočala, da se zapiše v slovensko, evropsko ali celo svetovno zgodovino glasbe in stoji na bleščečem, pompoznem, gromozanskem, evrovizijskem odru, pod toplimi žarometi in na ogled vsej Evropi. RTV Slovenija je s prodajanjem te ideje, teh sanj, pridobila zajetno število novih gledalk in gledalcev. Oddaja je postala pravi hit, zajela je slovensko pop kulturo in postala ena njenih glavnih tem. Občinstvo se je aktivno udeleževalo raznih razprav na socialnih omrežjih, spletiščih, internetnih portalih, tekmovanje se je naselilo v srca Slovenk in Slovencev, še bolj pa v njihove jezike. Takšne oddaje so odlična priložnost za gomilo couchpotaterjev, da postanejo pomembni in slišani, medtem ko se z lažno internetno identiteto skrivajo za svojimi ekrani. 

Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, novih informacij je bilo zastrašujoče veliko, časa pa tesnobno malo. Oddaje so se vrstile druga za drugo, vsako nedeljo od septembra 2011 do januarja 2012, vse skupaj pa se je po šestih mesecih naporov zaključilo na februarski Emi. Emo sem rada spremljala. Vsako leto sem se s sestrama in starši posedla pred televizor in z navdušenjem poslušala in gledala vse nastopajoče. Pripravljen sem imela svinčnik in bel list, na katerega sem zapisovala svoje favorite. Tudi glasovala sem lahko in to je bilo zame pravo razkošje. Glas sem smela oddati le enkrat, zato sem z vso pozornostjo in natančnostjo izbrala svojega najljubšega tekmovalca ali tekmovalko. Zdelo se mi je nadvse pomembno, kdo nas bo zastopal, in dejstvo, da lahko pri odločitvi sodelujem, me je navdajalo z močjo. Tudi sama sem večkrat sanjarila o tem, da bi stala na evrovizijskem odru, kjer bi me vsi občudovali, mi ploskali, me oboževali. Ta občutek me je vsakokrat prijetno stresel po telesu. Čutila sem, da je to zame, da sem za to ustvarjena, in tihoma sem upala, da bom to nekoč doživela.

In sem. V glavi mi odzvanja klišejski rek: "Pazi, kaj si želiš. Lahko se uresniči." Kako neumno se to sliši, pa je vseeno res! Pri šestnajstih še nisem imela vpogleda v svet slovenske pop scene. Čeravno sem o sebi mislila, da sem zelo zrela za svoja leta, sem vseeno k stvari pristopala zelo naivno. Kako pa naj bi drugače? Take izkušnje nisem imela ne jaz ne kdorkoli, ki ga poznam, tudi moji starši, ki so precej starejši in bolj izkušeni, niso vedeli, kako deluje mehanizem tega sveta.

Izgubiti svoj jezik

Začelo se je z avdicijo v Pionirskem domu v Ljubljani, na katero sva z Evo, v skladu s svojo takratno naravo in v nasprotju z večino tekmovalcev, ki so se na nastop pripravljali mesece, prišli popolnoma nepripravljeni. Dvajset minut pred začetkom sva na bližnji trati iskali pesem, ki jo bova zapeli. Izbrali sva Budjav lebac, hit srbske skupine S.A.R.S., ki sva ga poslušali tisto poletje in sva ga znali na pamet. V stavbo sva vstopili z otroško neobremenjenostjo in lahkotnostjo. Prevevala naju je brezbrižnost, blažena jebivetrskost, ki bi naju zlahka potolažila v primeru neuspeha. Ta attitude je bil neke vrste varovalo najinega ega. Če bi naju zavrnili, bi tako lahko vso krivdo zvalili na dejstvo, da sva se za avdicijo odločili zadnji hip. No, k sreči je ego ostal neprizadet, žirija pa ga je celo pobožala s sprejemom v naslednji krog. Sledila je še ena avdicija v prostorih RTV Slovenija in potem čakanje na e-mail, v katerem je žirija sporočila, ali si sprejet v oddaje v živo. Kaj?! Vzeli so naju ... Val navdušenja je trajal in trajal in trajal. Redkim izbrancem sva povedali novico, še vedno iz strahu pred neuspehom in željo, da nekaj tako izjemnega ostane, dokler še lahko, samo najino. A ker so se oddaje v živo začele kmalu, hitro nič več ni ostalo le med nama.

Iz oddaje v oddajo sva postajali bolj prepoznavni, ljudje so naju začeli ustavljati na ulici, naju ogovarjali, se z nama slikali, naju prosili za avtograme. Oh, že od majhnega sem si želela, podpisati se nekomu, nekam; dolgo časa sem o tem fantazirala, na papirju preizkušala, kako se lahko na različne načine podpišem, in tako popisala zajetno število listov, da sem podpis izpopolnila. In končno je prišel dan, ko sem ta izgubljeni čas lahko unovčila. Zdelo se mi je, da sem v središču sveta, da me imajo vsi radi, da me obkroža ljubezen v vsej svoji silnosti. Praznina, ki sem jo v nekem delu, nekje globoko čutila, se je navidezno zapolnila. Pa ni trajalo dolgo. V bistvu je bil to drobcen, zlat trenutek v zaporedju gnojnih dogodkov, ki so postali surova, boleča in prezgodnja iniciacija v svet najslabših primerkov odraslih ljudi.

Na oddaji so naju ustvarjalci, sodelavci RTV-ja, tamkajšnji zaposleni, sodniki in vsa preostala Slovenija označili za sproščeni, drugačni, vedno nasmejani, pozitivni, glasni, karizmatični in šarmantni mladenki, ki radi zabavata sebe in druge. Postali sva nekakšna modernizirana različica dvornega norčka, ki skrbi za razbremenitev pustega vsakdana in služi kot pobeg pred sivo resničnostjo. To je bila najina vloga, ki sva jo morali odigrati, to je bila vloga, ki je prinašala vrtoglavo število gledalcev, in razlog, da so naju obdržali v oddaji. To mi je potrdila ena od zaposlenih na RTV, ki je takrat sodelovala pri oddaji. Nekega dne, ko se je že vse končalo, sem jo srečala na ljubljanski tržnici in hladnokrvno, brez sramu in kakršnega koli občutka za sočloveka, je izjavila: "Veš, vidve sta bili zabavni, privabljali sta gledalce, zato smo vaju imeli." Zabolelo je. Takrat mi to ni bilo popolnoma jasno, nekje na površju mi je ta vloga ugajala, ker sem se počutila koristno, zdelo se mi je, da mnogim ljudem lepšam dneve in da sem s svojim obstojem poskrbela, da nekdo vsaj za kratek čas pozabi na stvari, ki ga bremenijo. Tik pod površjem pa sem se počutila kot nekdo, ki mu ni dovoljeno biti več kot to, kar drugi od njega zahtevajo. Počutila sem se kot dekle na poziv, le da za stvari, ki sem jih nudila, nisem dobila plačila, in da nisem, tako sem vsaj takrat mislila, imela izbire, kdaj se bom na poziv odzvala. Pogodba, ki jo starši podpišejo na začetku oddaje, onemogoča izstop. No, lahko izstopiš, ampak to drago plačaš. Dobesedno. Ne spomnim se točne vsote, vem pa, da je bila prevelika, da bi si jo moji starši lahko kar tako privoščili. Kar sva s sestro začeli, sva morali nadaljevati in končati. Počutila sem se izkoriščeno, ujeto in, najhuje, mislila sem, da moram v vse privoliti, opraviti vse intervjuje, odgovoriti na vsa vprašanja, najsi bodo še tako neumna in ponižujoča, da vsi okoli vedo več od mene, neizkušene šestnajstletnice, ki je prvič držala mikrofon v roki in prvič nastopala pred številčno množico, in da imajo ti drugi, izkušeni profesionalci, pravico odločati o poteku mojega življenja, mi polagati besede v usta in me prepričevati, da vedo, kdo sem, kaj potrebujem in katere odločitve so zame (predvsem pa zanje) najboljše. Teh konfliktov ni bilo opaziti v nobeni oddaji, ker »Inside my heart is breaking, my make up may be flaking, but my smile, still stays on« in o tem se najbrž tudi noben gledalec ni spraševal.

Iskati svoj jezik

Ko si v razcvetu najstniških let, si lahek plen. To je obdobje neutrudnega in težavnega iskanja sebe, svojega glasu, čas preizkušanja meja, nenehnega spreminjanja, čas, v katerem raziskuješ vso večplastnost, ki jo premoreš, čas, ko si lahko še izgubljen in ko delaš napake, pa ti tega nihče ne očita. Meni je manevrskega prostora za napake zmanjkovalo, ko sem vsem na očeh odraščala. In odraščala sem tako hitro, tako hitro sem se razvijala, da še sama nisem več sledila svojim spoznanjem. Jezilo me je, da bo nekje, v nekih intervjujih za vedno zapisana misel, ki sem jo že zdavnaj prerasla, ali pa je morda sploh zares nisem mislila, ampak sem jo izrekla, zato ker so to od mene pričakovali. V knjigi Ne le intervjuji, ki vsebuje skrbno izbrane intervjuje Nele Malečkar, sem prebrala besede, ki se jih, upam in sem upala tudi takrat, zavedajo vsi, ki v življenju preberejo kak intervju: "Intervju je zamrznjena fotografija nekoga, v določenem obdobju življenja, deloma pa tudi časa samega, [...] še tako dober intervju je vedno le fragment osebnosti in časa."

Seveda sem se upirala, a premalo! Koliko laže bi mi bilo, če bi mi nekdo že na začetku povedal, da mi ni treba privoliti v nič, kar ni v sozvočju z mano, da mi ni treba peti pesmi, ki mi jih določijo drugi, da moram znati prisluhniti sebi, in da noben človek na svetu ne more vplivati na podobo, ki si jo o njem ustvarijo drugi. Zato so vsakršni poskusi ugoditve drugemu zavoljo potrditve in všečnosti, vsakršni poskusi in prepričevanja tega drugega, da si drugačen, kot se njemu zdi, Sizifovo delo. Vsak namreč gleda skozi prizmo svoje zavesti, doživlja svet po svoje, si ustvarja resničnost glede na prestale skušnje, vzorce, ki jih je posvojili, okolje, v katerem je odraščal itn. Velja neka univerzalnost, ki nas povezuje, neka paralelnost, občost, ki se steka v skupne točke bivanja, ampak vedno obstaja le v približkih. Vsaka pot je edinstvena, najsi bo na prvi pogled še tako podobna kaki drugi.

Razen tega, da so me komentarji mnogih couchpotatorjev ali drugih pogumnejših ljudi s pravimi imeni in priimki še nekaj časa zbadali in se prikrito razlivali po moji podzavesti, za kar sem bila delno kriva tudi sama, ker sem kdaj pa kdaj iz radovednosti brala ta gnusobna zaporedja besed, je bila takrat zame najstrašnejša misel, da me ljudje ne bodo več jemali resno. Vedela sem sicer, da sva s sestro mnoge navdušili, da sva si priborili občudovanje posameznikov, ki so v najinih očeh predstavljali veljake na slovenski kulturniški sceni, tiste, ki so jih v našem prostoru spoštovali. Laskalo mi je, da sem bila všeč Jonasu in Magnificu pa še mnogim drugim uglednim umetnikom, intelektualcem, kulturnikom, mislecem, ki so bili sposobni videti tudi preko kalupa, v katerega so me vlili. A kljub temu je bila stigma, ki pride skupaj z nastopom na resničnostnem šovu, težko izbrisljiva. Želela sem si nazaj prijetne anonimnosti, zasebnosti, svobode, ki mi je bila odvzeta. Želela sem nekam, kjer ne bom vsak dan za svojim hrbtom poslušala šepeta: "O, to sta te dve dvojčice, o, lej, njiju pa poznamo, o, kako sta pa danes oblečeni, o, kok sta večji kot na tv-ju, a sta to res oni?", kjer mi ne bodo tujci, ko bom imela vidno slab dan, postavljali vprašanj v slogu: "A nisi ti vedno vesela in nasmejana?" O, kako me je to ujezilo, čeljust mi je skrito škripala, kri mi je vrela in hotela sem kričati. Vsega sem imela dovolj, še posebej pa čemernih, privoščljivih, zahrbtnih in ljubosumnih obličij. S sestro sva želeli umika. Po štirih do petih nastopih tedensko, ki sva jih imeli vsak mesec od februarja do junija, medtem ko sva želeli uspešno zaključiti še drugi letnik poljanske gimnazije, sva se utrudili podobe svojega plemena in se izselili. Za en mesec sva odpotovali v tujino, kjer naju ni nihče poznal in kjer sva si najprej spočili, obnovili energijo, ki jo je ostalo le še za prgišče, in kasneje v miru razmišljali o tem, kako in kam naprej, in bilo je dovolj. Na voljo sva imeli dve možnosti: ostati dvojčici Prusnik in peljati to zgodbo dalje ali pa prekiniti z vsem in se spet počasi integrirati v normalno vsakdanjost. Če bi si izbrali prvo pot, bi lahko še dalje služili z nastopi in si utirali pot na slovenskem glasbenem tržišču, ampak ostali bi to, za kar so naju označili drugi. Ostali bi zabavni in norčavi ex-tekmovalki resničnostnega šova, ki nekaj poskušata, v resnici pa bi bili lutki producentskega in uredniškega glasbenega lobija, ki vlada večini radiem in ustvarja kakofonično, mnogokrat težko prebavljivo zvočno podobo slovenske popularne glasbe. Še kar naprej bi peli pesmi, ki nama niso zares všeč, in ki jih pišejo drugi. Ko te enkrat potegne v ta vrtinec, se težko izvlečeš iz njega in midve sva pravočasno stopili v zaklonišče. V vsakem primeru pa sva bili prepuščeni sami sebi. Če so nama v času tekmovanja sodelujoči na Misiji Evroviziji dajali občutek, da se na njih lahko zaneseva, da so neke vrste najina glasbena družina, da jim lahko zaupava, so naju kmalu po koncu oddaje ti občutki zapustili. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi svetoval, kako naprej, kaj so pametne poteze in kaj ne, kako mehanizem deluje, kakšna so pravila, če pa se je slučajno kdo pojavil, je imel v mislih vedno lastno korist in je zato informacije podajal na način, ki bi mu omogočal profit. Tako je na tovrstnih šovih: ko odslužiš svoje delo, te zavržejo.

Najti svoj jezik

Na srečo pa tudi zaradi pameti in sposobnosti temeljite introspekcije in družine, ki naju ima rada, sva se zelo, zelo počasi, a uspešno osvobajali pritiska, da morava nadaljevati pot in kovati železo, dokler je vroče (besede, ki sva jih slišali ničkolikokrat). Mama, ki je poleg svoje službe opravljala še delo najine menedžerke, se je na najino željo nehala odzivati na prošnje za nastope, nič več nama ni posredovala vprašanj za razne intervjuje in nikoli več nama ni omenjala ponudb za sodelovanje. Vsega je bilo navidezno konec. Pričakovala sem mir, ki pa ga še dolgo ni bilo. A vseeno je prišel, takrat, ko sem se po dolgem brskanju po notranjih grobiščih, po razkopavanju in premetavanju vsega poznanega, po kopanju v gostem blatu, po raziskovanju svoje črnine in bojevanju s samo seboj odločila, da ne bom dopustila, da me ta izkušnja paralizirala ali zasužnji, da si ne bom dovolila, da postanem žrtev v tej zgodbi in da za vedno ostanem tista dvojčica, ki je bila nekoč na nekem talent šovu. To ni moja zgodba. »Show must go on.« Ne šov, ampak življenje. Življenje mora naprej! To vse je bil le majhen drobec moje resničnosti, ki ga imam zdaj, po šestih letih, končno v lasti in ga popolnoma obvladujem. Olupila sem plasti te izkušnje, ki so dušile moj razcvet in mi onemogočale, da polno zadiham. Vzela sem, kar mi je koristilo za razvoj, ostalo sem izpustila. Proces je bil dolg in velikokrat izrazito mučen, mestoma težko prebavljiv, a nadvse poučen. To je bila moja najsilnejša, najvplivnejša in najdaljša učna ura v življenju. Moja enajsta šola pod mostom.

In dandanašnji, ta blagodušen občutek, ki ga je prinesel s seboj vstop med vrste študentov Filozofske fakultete, radost, ki jo je prinesel študij primerjalne književnosti in literarne teorije, kjer večina ljudi ne gleda in tudi nikoli ni gledala takih oddaj, prostor, kjer me nihče ne pozna, in še tisti, ki mislijo, da me, mi tega nikoli ne pokažejo, mi vrača svobodo, ki sem jo izgubila. Vse, kar sem si teh šest let želela, je, da bi lahko začela znova, doma, v deželi, ki mi bo vedno najljubša, v mestu, ki je korenito zasidrano v mojem srcu, med ljudmi, ki govorijo in pišejo v mojem jeziku. In po nekakšnem čudežu sem pristala med takimi, ki to počnejo z največjo odliko, s sijajnim občutkom za besede, z mojstrskim izrekanjem, s silno in vseprežemajočo ljubeznijo do ustvarjanja, ki jo premorejo le strastni ljubitelji in zdravo ponižni služabniki umetnosti, ljudje, ki sooblikujejo, sproti ustvarjajo in za vse večne čase bogatijo naš mali, krasni, vedno novi svet.

Morala sem si dovoliti razpasti, da sem lahko naredila nov jezik iz zemlje. Jezik, ki govori besede iz prsti. Jezik, ki je moj.