Ne dotika se moških. Bere knjige. In zelo ljubi očeta.

Binyavanga Wainaina Fotografija: Simple Wikipedia

»There is nobody who is a beast or an animal, right? Everyone, we homosexuals, are people and we need our oxygen to breathe.«

(Binyawanga Wainana, Associated Press, 2014)

Zamišljajmo si, da je Afrika resnično takšna, kot jo predstavljajo mednarodni mediji, je za BBC aprila leta 2012 zapisal Binyawanga Wainana. Da je Afrika ena država. In njena največja provinca Somalija. Bono, Angelina Jolie in Madonna bi bili njeni skupni predsedniki, ki bi jih imenovali Združeni narodi. Evropski humanitarci bi vodili Urad za zunanje zadeve, študentski pavzerji iz Velike Britanije Ministrstvo za zdravje in Ministrstva za kulturo ustvarjalci videoposnetkov, kot je Kony2012. Ti vaščani bi nosili enodelna, ročno izdelana etnična oblačila, plesali bi na etno glasbo, čez dan pa bi skupaj gojili hrano in se ukvarjali z donosnimi dejavnostmi. Za našo zaščito bi vasi obkrožali ameriški mirovniki in Nato letala ter tako osrečevali naša srca in misli. Pari bi imeli enega samega otroka – na ta način ne bi obremenjevali ubogih, trpečih Evropejcev z željo, da potujemo z naših vasi in polnopravno sodelujemo v dinamičnem svetu. Ne bi smeli sodelovati s Kitajci in ne bi smeli poslovati z državo, nekoč poznano kot Gadafijeva Libija. Afrika bi odkrila otroka v sebi, nehala bi povzročati nered ter skušala biti del sveta.

»Canga«

Verjetno na kontinentu obstaja cela množica ljudi, ki bi znala povedati, kako prepuščanje volje drugim, da se odločijo, kakšna je prava identiteta Afričanov, nikoli ni bila dobra ideja, toda le en sam človek je, ki je to znal narediti na tako duhovit način. Chimamanda Ngozi Adichie ga je klicala »Canga«, on pa je o njej, še preden smo slišali zanjo v avtobiografskem romanu One day I will write about this place (Granta, 2011), zapisal, da si dopisuje z »mlado Nigerijko, /.../, ki tudi poskuša priti do objave«. Menda sta brala dela drug drugega in si vsakodnevno pošiljala maile. Tedaj je Binyawanga, ki se je vrnil iz Južne Afrike, srečal še druge pisatelje iz Afrike ter začel z njimi diskutirati o ustanovitvi revije. »Cele dneve in noči sem na spletu. Očka se pritožuje nad računi. Strica pošljejo, da se pogovori z menoj. Ima ta nov stroj. Vanj zliješ poceni alkohol in ga zapreš v vrečico. 'Dobro govoriš,' mi reče. Lahko se ukvarjaš s prodajo in trženjem in nekaj zaslužiš.« Binyawanga je skoraj privolil, ko je priletel mail od »prekletih kolonizatorjev«.

»Hudo smrkave solze«

V njem mladega pisatelja obvestijo, da je v ožjem izboru za nagrado Caine. Nagrado v višini petnajst tisoč dolarjev leta 2002 tudi dobi, potoči nekaj solz, »hudo smrkavih solz«, kot zapiše, in začne z literarno revijo Kwani?, ki pomeni – In kaj potem? Od tedaj je govora o afriški umetniški revoluciji ali celo o renesansi, revija pa postane pomembna platforma za pisateljice in pisatelje iz Afrike. Zanjo je pisala tudi kenijska pisateljica Yvonne Owuor, ki je leta 2003 prav tako prejela prej omenjeno nagrado. Binyawanga začne redno potovati, prisoten je malodane na celotnem kontinentu, kar še toliko bolj velja od leta 2006, ko v reviji Granta izzide njegov esej How to write about Africa. O njegovem slogu priča tudi naslednja anekdota; evropska humanitarna organizacija mu naroči knjigo o spalni bolezni, nad katero kasneje niso navdušeni. EU trdi, da obstaja le en Sudan, medtem ko Binyawanga, resen pisatelj, piše zgolj o južnem Sudanu. Skrbi jih tudi jezik, ki je neprimeren, nesramen. Binyawanga jih nekam pošlje, zavrne honorar, in knjigo objavi pod okriljem Kwanija (?).

Menda je odslej razumel, zakaj se v Keniji ne piše dobre literature. Talenti se zapravljajo za pisanje brošur o izobraževanju in ozaveščanju, ki jih financirajo donatorji. »Ne kompliciraj in boš dobro plačan,« ne okoliši Binyawanga, ki je znan po ekonomičnem in hkrati sugestivnem izrazu. Kritičarka v London Review of Books je težišče njegovega pisanja našla v jeziku. Po njenem gre Binyawangovo uspešnost iskati v tem, da ne skuša pisati o Afriki, čeprav se greografsko osredotoči na Kenijo, Južno Afriko in Ugando, in na ta način tudi avtobiografsko delo ni zgodba o določeni deželi ali celo o kontinentu, kot je zgodba o jeziku in o možnostih, ki jih ta ponuja. Pri tem je smiselno dodati, da je jezik v Binyawangovi avtobiografiji, ki je napisana v angleščini, resda glavni lik, predvsem v smislu razgrinjanja večjezičnosti, ki obstaja v Keniji. Binyawanga celo zapiše, da je za urbano Kenijo značilna razcepljena osebnost: avtoriteta, izobrazba, mednarodna komunikacija poteka v angleščini; nacionalna vez v Kiswahiliju; in vaščani ter urbani nostalgiki komunicirajo v številnih maternih jezikih.

Človečnost in nepoveličana iskrenost

Verjetno je komentiranje, kaj je moč izreči v določenem jeziku in kaj ostane zamolčano, tisto, ki osredinja roman, in to kljub temu, da se ta od središča odbija v najmanj treh, štirih krogih. V prvem krogu vidimo Binyawango kot odraščajočega kenijskega dečka, nato mladeniča, ki eksperimentira in izživlja študijska leta v Južni Afriki, nato odraslega moškega, ki se vrača domov, in nenazadnje že uveljavljenega pisatelja, ki zaključuje študij kreativnega pisanja v Ameriki. Kljub temu da One day I will write abut this place ni klasična memoarska proza, kot je to na primer Soyinkin The Man Died (Noonday Press, 1988), ki obravnava nigerijsko državljansko vojno, iz njega še vedno razberemo določeno naelektrenost, ki je posledica ne toliko kontekstualizacije še tako intimnega doživljaja, kot pa fine, tople človečnosti in nepoveličevalne iskrenosti. Pri Binyawangi tako ne bomo našli samoopravičevanja, značilnega za klasično avtobiografijo, pač pa izpostavljenost, priznanje občutja negotovosti. Večino časa je opazovalec, ki na način flashbackov opazuje hitro spreminjajočo se afriško realnost.

Za Binyawango je torej značilna fluidnost, stalna relativizacija in prevpraševanje obstoječega, posebej političnega sveta, ki ves čas samodestruktivno teži k etničnemu principu.  Eksistencialist v svojem bistvu, ki prevprašuje svojo identiteto in odgovornost, ki jo nosi, posebej nasproti svojim staršem, zatočišče najde v knjigah in branju. One day I will write about this place je torej portret umetnika, ki se je odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja, ki pa ni samo obdobje otroštva, pač pa tudi odraslosti. V 25. poglavju knjige imamo priložnost prebrati toliko kot vstavljeno zgodbo, ki jo je mladi Binyawanga poslal na uredništvo južnoafriškega časopisa Sunday Times in ki ga je konstituirala kot pisatelja, mu dala potrebno samozavest. Gre za portret njegove matere, ugandske begunke, ki se je v Nairobiju izšolala za tajnico, kasneje odprla frizerski salon, in svoje sanje žrtvovala za družino. Njen sin, poimenovan po njenem očetu, Binyawanga, je čuden, brani ga bolj, kot bi ga smela. Živi v lastnem svetu, nikoli ni sprejel boga in včasih se zdi, kot bi se izgubil v kaosu.

»Mama. Rekel bom. Maama? Rekel bom.«

Binyawangova »čudnost«, ki je v romanu One day I will write about this place, sugestivno nakazana, pride na plano leta 2014, kot odziv na val protigejevskih zakonov v Afriki. Binyawanga se javno deklarira kot gej ter objavi esej, ki ga označi za »izgubljeno poglavje« avtobiografskega romana iz leta 2011. V njem opiše dve verziji priznanja. V prvi, neresnični, stoji ob umirajoči materi. Iz Južne Afrike pride pravočasno, drži materino roko, si jo dviguje k obrazu, ji šepeta na uho in premišljuje, ali ga sliši. »Mama. Rekel bom. Maama? Rekel bom.« Besede izreka zgolj v mislih. Usta se nočejo premakniti. Toda mama mora čutiti utrip njegovega srca. Težko je izreči, ker tega v življenju še ni izrekel. »Tega nihče, nihče, še nikoli v življenju ni slišal. Nikoli, mama. Nisem ti zaupal, mama. In. Jaz.« Dokler ji glasno in jasno ne zašepeta v uho: »Mama, homoseksualec sem.« V drugi, pravi verziji, zamudi materino smrt. Čeprav je ni videl pet let in čeprav je bolna, je ne obišče. Nahaja se v Južni Afriki in ona umira v Nakuruju, dokler mu 11. julija 2000 sorodniki ne sporočijo njene smrti.

V drugo verzijo vključi tudi očeta. Šele pet let po mamini smrti si bo našel ljubimca. V Earl Courtu, v Londonu. In se počutil osvobojenega. Tedaj bo povedal prijatelju, vendar ne bo izrekel tega, da je gej. Besede ne more izreči do svojega devetintridesetega leta. Preden se javno deklarira, umre tudi oče. 11. julija 2011 ga zadene kap, natanko enajst let po mamini smrti. »Očetu ni mogel povedati ničesar,« zapiše Binyawanga. Čeprav vedenje nosi v sebi od petega leta starosti. Vsa srečanja z moškimi so se končala z osamljenim jokom na stranišču. »Občutek ni seksualen. Zagotovo. Preplavlja me. Hoče se ustaliti. Pride vsakih nekaj mesecev kot malarija in me pusti tresočega nekaj tednov, zmedenega nekaj mesecev. Glede tega ne naredim ničesar.« Ali pa naredi le to, da se, hvaležen za vso ljubezen, ki jo prejme, čeprav je jasno, da daje več kot prejme, zapira v svoj svet. Odsoten. Sladek. Seveda je lahko tudi sebičen. Veliko masturbira in nikoli ne dovoli srcu, da bi počilo. Ne dotika se moških. Bere knjige. In zelo ljubi očeta, pri čemer se njegovo srce uči raztezanja. Šele tedaj lahko zapiše: »Homoseksualec sem.«

Hiv pozitiven in »srečen«

Binyawanga Wainana je umrl 21. maja 2019 v bolnišnici Aga Khan v Nairobiju. Družina je sporočila, da ga je od leta 2016, ko je na Twitterju oznanil, da je hiv pozitiven in »srečen«, že nekajkrat zadela kap, tokrat pa je bilo usodno. Chimamanda Ngozi Adichie je s svetovno javnostjo delila sentimentalni zapis, v katerem je med drugim dejala, da »nihče ni bil kot on«. Binyawanga za razliko od nigerijske pisateljice kolegice nikoli ni pristal na to, da bi postal »kultura osebnost« ali pa sinonim za liberalistično Afriko. To je dodatno poudaril leta 2007, ko se mu je Svetovni gospodarski forum namenil podeliti nagrado za »mladega globalnega voditelja«. Zavrnitev je utemeljil z besedami, češ da ga mika »potrditev« in »žarenje« v javnosti. Nenazadnje so se tej instituciji priklonile številne države in predsedniki. »Težava je v tem, da sem pisatelj,« je zapisal. »In čeprav, tako kot mnogi, ponoči hodim spat fantazirajoč o slavi, bogastvu in verodostojnosti, je tisto, kar je v mojem poslu najbolj dragoceno, /.../ poskušati ostati neodvisen, svoboden in kreativen ... če bi sprejel idejo, da »bom bistveno vplival na svetovne zadeve, bi bila to velika samoprevara.«

Binyawanga Wainana: One day I will write about this place, Graywolf Place, 2011, Minneapolis, Minnesota.