»Kaj pa še počnete tukaj, vi, ki ste pametni in govorite tuje jezike. Ali se še niste izselili?« me je pretekli teden vprašal gospod srednjih let, humanist in profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je tretji, ki mi je v manj kot štirinajstih dneh zastavil to vprašanje. In ker je bil že tretji, je dobil tudi bolj suveren, malone zadirčen odgovor: »Pa saj imam pravico živeti tu, a nimam? Nehajte me že pošiljati v tujino.«
Izselitveni val smo opazili skoraj vsi, sploh pripadniki generacije, ki je nedavno zaključila študij, dodiplomski ali doktorski. Dobro poznam vsaj pet ljudi mojih let, ki so se lani ali letos odločili oditi za vedno. Sicer pa za to ni treba poznati mojih znancev – lahko si le ogledamo brezimne številke – samo v letošnjem letu se je po podatkih Ministrstva za notranje zadeve iz Slovenije izselilo 7997 ljudi, od teh jih je 5743 za stalno odjavilo svoje bivališče. Koliko se jih je izselilo, pa se niso odjavili? In kar je še pomembneje – kdo se je izselil? So se za tujino odločili raziskovalci z doktoratom, ki zaradi varčevanja države na račun znanosti in razvoja v ne morejo dobiti zaposlitve v Sloveniji? Javni zavodi s področja znanosti naj bi dobili 19 odstotkov manj denarja – ali to pomeni tudi enak odstotek manj mladih znanstvenikov in raziskovalcev? Ali so se za tujino odločili zdravniki, ki jim je Zdravniška zbornica samo letos izdala 90 potrdil o dobrem imenu, ki jih potrebujejo, če se želijo prijaviti na razpis za delo v tujini? Koliko od teh, ki danes še študirajo, jih bo odšlo?
Poleg tega ne smemo pozabiti na »notranje izseljevanje«: na večino, ki v domovini ostaja po sili razmer, a je že davno postala apatična do politike in družbe. Tem ni mar za volitve in posmehujejo se demokraciji, kakršno imamo. Nobene pripadnosti ne čutijo in se vsakodnevno zatekajo k cinizmu. Njihova telesa in davke še imamo – pa vendar – je to narodovo bistvo, so to državljani, ki si jih Slovenija želi? In je Slovenija država, ki si je želijo oni?
Sama sicer ne vem veliko o reševanju države, ampak zdi se mi, da v državi, ki nima naravnih virov, preostane le vlaganje v človeške. In da v državi, kjer primanjkuje zdravnikov in so čakalne vrste neznosne, politika naredi vse, da svoje zdravnike, ki jim je dvajset let plačevala šolanje, zadrži v domovini. Zdi se mi tudi, da če država nima denarja za univerze in namerava denar zanje skrčiti za 16 odstotkov, ne bi smela podpiratinovih zasebnih. Ampak nenazadnje nisem jaz tista, ki rešuje državo in najverjetneje se (od)rešitev skriva v višji obdavčitvi rezanega cvetja, frizerstva, hrane za male živali in časopisov. Ampak tega, oprostite, ne razumem. Vendarle sem študirala humanistiko, ki bi jo, če bi bili pametni, že zdavnaj ukinili in mladim preprečili, da svoje možgane dušijo z balastom.
Pa vendar: čeprav ne razumem (varčevalne) politike države in je moje delo podcenjeno in čeprav moji prijatelji zapuščajo domovino in sem že dobila (dobro) ponudbo za delo v tujini, ne bom odšla. Ne, dokler ne bo nujno. Razlog je preprost: tistim, ki uničujejo domovino, ne bom dala tega zadoščenja, ne bom dovolila, da kraljujejo na pogorišču. Ne bom se prepustila apatiji, ne bom zapadla v cinizem in ne bom dovolila, da mi vzamejo tisto, kar mi pripada. Imam pravico do svoje domovine. Pravico do tega, da se ob poletnih večerih s kolesom peljem skozi središče Ljubljane in razlikujem mikroodtenke vonjav, pravico do knjižnice, v kateri vem, h kateremu knjižničarju moram stopiti, pravico do tega, da bodo tudi moji otroci spoznali rdečelaso knjigarnarko, ki dela na otroškem oddelku v Konzorciju, pravico do svoje najljubše kavarne in pravico do srečevanja gimnazijskih sošolcev na ulici. Pravico imam, da govorim v svojem jeziku, še več, pripada mi, da uporaba tega jezika oblikuje mojo identiteto.
Znano je, da je ljubezen do domovine najmočnejša na obrobju. A danes smo vsi, ki mislimo in stremimo, obrobje. In v nas se je, pa čeprav v rokah nikoli nismo držali slovenske zastave ter z desnico na prsih prepevali himne, zbudila narodna zavest. Tega sem se zavedla ob malone zadirčnemu odgovoru profesorju s Filozofske fakultete, ki je v dobri veri spraševal, zakaj nisem v tujini, jaz pa sem ob tem prvič v življenju pomislila na pravico do domovine.
Odpor je mogoč le, če ostanemo tu. Sicer bomo zapravili tudi tisto, kar nam je sploh omogočilo postati država: slovenščino, jezik, ki je tako velik, da se ga večina Slovencev nikoli ni naučila uporabljati. Zame ne bi bilo večje izgube od te.
