AirBeletrina - Nazaj v osemdeseta
Kritika 23. 3. 2018

Nazaj v osemdeseta

Od časov, ko so postali osebni računalniki, mobilni telefoni in internet pri nas splošno razširjeni, mineva že dobrih dvajset let. Vendarle v sodobni slovenski literarni produkciji le redko najdemo naslove, ki se – z vidika odnosa do tehnologije – berejo kot »tu in zdaj«. Sodobni slovenski literarni liki redko uporabljajo (če naštejem povsem naključno) Google Maps, javno dostopni Wi-Fi, e-knjige, Skype, Dropbox, Google Docs, Quoro, Happy Cow, YouTube ali nenazadnje Biblos (kaj šele kaj bolj specifičnega). Redko igrajo računalniške igre in ne »downloadajo« filmov ter serij. Sredstva in načini komunikacije pogosto niso v skladu s časom in prostorom in zdi se, da se celo Facebook in Gmail pojavljata zlasti v funkciji obligatorne, precej brezvsebinske časovne označbe in ne kot orodji, ki imata v bivanjski izkušnji sodobne_ga posameznice_ka dejansko pomembno, ustaljeno mesto. Tako ali drugače se pogosto zdi, da se v slovenski literaturi digitalizacija družbe še ni odvila, kajti življenje likov pogosto poteka po neki logiki, ki trenutno ni več prevladujoča. To je nekoliko neskladno z zahtevo po verističnosti (»pristnem odslikavanju življenja), ki se pogosto pojavlja v zadnjih letih. Kaj torej pričakovati od romana Agate Tomažič, Tik pod nebom, ki se ukvarja s propadom tiskanih medijev ter soočanjem »digitalnega« in »analognega«?

Roman, ki se odvija v dveh pripovednih linijah – ena sledi Ožbeju, matematiku iz Silicijeve doline, druga pa Metodu, uredniku »osrednjega slovenskega časopisa« – je tekoče berljiv in premore dovolj znotrajbesedilne napetosti. Zlasti v Metodovi pripovedni liniji je delo spisano v zajedljivem, mestoma ciničnem tonu, ki ga vsevedna tretjeosebna pripovedovalka uporablja brez zadržkov, kar večinoma dobro deluje, lika – Metod izraziteje kot Ožbej – pa se ob uporabi tega postopka prej kot plastični osebi vzpostavljata kot karikaturi, orodji, skozi kateri skuša avtorica vzpostaviti dve ideološki (tudi »generacijski«) poziciji, kar sploh ni nujno moteče, zlasti ne v Metodovem primeru, kjer pretiravanja ustvarijo občutek družbene satire.

Tiskani mediji propadajo – in to ni nobena skrivnost. Osrednji slovenski časopis, kjer urednikuje Metod, ni nikakršna izjema in Metod ob tem čuti mešanico jeze, obupa in nemoči. Propad skušajo zadržati s prodajo časopisa v roke podjetja, ki izdeluje podometne kotličke. Prevzem spremljajo nižanje honorarjev, prekinjanje sodelovanja z zunanjimi sodelavkami_ci, vse večja obremenitev stalno zaposlenih, vse manj vsebinskih prispevkov, vse več reklam, manjša branost, manjša družbena moč medija ter upadanje naklade. Metod, ki je bil vselej precej medel, neodločen, oportunističen urednik, ne premore niti kanca samorefleksije in propad časopisa, do katerega je očitno prišlo – pripovedovalkini medklici jasno kažejo na to – prav zaradi uredniških (ne)strategij, kakršnim je sledil tudi Metod in ki so zajemale tudi povsem nepremišljeno izrabljanje priložnosti, grabljenje kapitala, prilagajanje bralstvu, nekritičnost itd., prelaga na ramena »milenijcev«, ki da ne razumejo dediščine preteklosti, so nerazgledani (novinarka, zaposlena v kulturni redakciji npr. ne pozna Harukija Murakamija) in ves čas strmijo v svoje telefone. Slednje je po Metodu še en krivec za propad časopisa: tiskani mediji so propadli zaradi digitalizacije družbe. To je seveda povsem neargumentirano: menjava medija (iz tiskanega v spletni medij) še ne pomeni – ali bi vsaj ne smela pomeniti – propada medijske hiše, saj bi poglobljene vsebine vendarle lahko objavljali tudi na spletu (ali izbrali kako drugo strategijo); težava je v tem, da le-te umanjkajo, ne glede na to ali se prispevki tiskajo ali pa objavljajo na spletu. Mediji niso le žrtev družbeno-političnih sprememb v svoji okolici, temveč svojo vlogo tudi sami aktivno krojijo in jo spreminjajo, kar včasih pomeni tudi, da postajajo tudi (zgolj) viri (prevzetih/povzetih) informacij, kot taki pa težje konkurenčni na trgu, kjer vlada poplav virov informacij.

Ta tematika je – vsaj, če jo beremo z nekoliko satiričnim podtonom – v roman dobro vpisana. Jasno je razvidno, da je Tomažič dolga leta sama delovala kot novinarka (pri enem osrednjih slovenskih časopisov) in da piše o polju ter mehanizmih znotraj tega polja, ki jih dobro pozna.

Manj prepričljivo je vpisan odnos med analognim in digitalnim. Metodu naj bi se nasproti namreč postavljal Ožbej, matematik iz Silicijeve doline, in ne morem mimo preprostega – a po mojem mnenju ključnega in precej očitnega – vprašanja »zakaj«? Mar bi ne pričakovale_i da se bo v času vznika novih načinov podajanja informacij, s tem pa tudi družbenih analiz ter refleksij (blogi, vlogi, Facebook zidovi, Twitter, spletni portali itd.) Metodu nasproti postavljal_a uspešen_a vloger_ka s svojim YouTube kanalom ali bloger_ka z zelo branim blogom ali pa nov, perspektiven (morda tudi poglobljen, luciden, kritičen …) spletni portal? Vprašanje, ki se zastavlja v opisu romana »Kaj je pomembneje, besede ali bitcoini?«, se zdi precej zgrešeno, kajti beseda z digitalizacijo nikakor ne izginja, ravno nasprotno: povsod je. Pravzaprav bi prej kot o inflaciji govorili o presežku besedil. Beseda ni vezana na tiskani medij – to bi bilo, pravzaprav, Metodovo stališče. Matematika ali razvoj programske opreme nič bolj ne ogrožata »besede« oziroma za ta primer točneje – novinarstva – kot jo ogrožajo medicina, biologija ali arheologija.

Da je matematik postavljen kot nasprotje časopisnemu novinarju, se zdi v kontekstu tega romana nekako »metodovsko«, kar se na ravni romana kaže na več načinov. Ožbej je namreč matematik, ki je sodeloval pri razvoju »aplikacije«, ki jo je v Silicijivi dolini uspel prodati in z njo obogateti. Težava je v tem, da nikjer ne izvemo, za kakšno »aplikacijo« gre. Ožbejevemu delu je tako v nasprotju z Metodovim, ki je jasno popisano, tako da si lahko vsakdo povsem plastično predstavlja za kateri … pardon, kakšen, časopis gre, odvzeta vsakršna vsebinskost. Ne vemo, ali je Ožbej pomagal narediti aplikacijo, ki npr. omogoča medicinsko diagnostiko na daljavo, ali pa, po drugi strani, aplikacijo, ki s pomočjo GPS sporoča uporabniku, kje se nahajajo ženske s pokončnimi bradavičkami (primer aplikacije iz serije Silicon Valley). Ne vemo, ali je spisal algoritem, ki pomeni izjemen tehnološki napredek, ali pa je zgolj nekoliko spremenil kodo za eno od neštetih variacij aplikacije Talking Tom: ne le, da ne vemo, kakšna je aplikacija, ki jo je pomagal ustvariti, jasno ni niti, kakšna je bila njegova vloga v procesu, s čimer je Ožbeju, pa tudi širokemu naboru profesionalnih območij delovanja, odvzeta strokovna profiliranost. Tudi o Ožbejevem delovnem okolju, njegovih sodelavkah_cih, politiki podjetja, kjer je zaposlen ipd., ne izvemo praktično ničesar. Obenem ne izvemo niti, kakšna so njegova osebna politična prepričanja ali kako deluje znotraj svojega področja: je solidarnosten, povezovalen, deluje iz interesa po izboljšanju družbe in iz raziskovalne nuje ali pa je komolčarski in bi rad predvsem veliko zaslužil in je zadovoljen, ker se je znašel na perspektivnem področju? Na neki točki razmišlja, da so si delavke_ci, zaposlene pri časopisu same_i krive, da jim gre slabo in jih odpuščajo, kar je denimo izrazito kapitalistična logika.

Preprosto nemogoče je oceniti, ali je Ožbej dejansko v čemerkoli drugačen od Metoda, razen če se nam zdi, da je drugo področje delovanja dovoljšen znak, ali pa če nekoliko precenimo dejstvo, da Metod ne kupi Kraljev ulice, ker si predstavlja, da je prodajalec gotovo živel bogato življenje, ki ga je namerno zavrnil, Ožbej pa se odloči za nakup revije, ali pa če si rečemo, da razlika obstaja zaradi pripadnosti različnim generacijam. Vse to se seveda zdi premalo zanesljivo in preveč pavšalno. Zagata je med drugim tudi v tem, da se Ožbejeva zgodba odvija bolj ali manj v preteklosti, v njegovem otroštvu: ker naj bi bil rojen okoli leta 1981, to pomeni, da se tudi njegova pripovedna linija odvija predvsem v analogni sferi, med igranjem šaha, obedovanjem segedina in zbiranjem nalepk. Vzdušje je skrajno ‘jugoslovansko’ in prav nič »digitalno«. S prvim računalnikom se Ožbej denimo sreča šele pri svojih sedemnajstih letih. Preizkusi v »DoS-anju« in tu se odpre tudi prostor za moralizem: Ožbej naj tega nikar ne počne, ker to ni »legalno« (s tem je nekako posredno odpravljeno tudi etično hekanje, kar se zdi problematično), raje naj študira matematiko (ni jasno, zakaj se odloči za matematiko in ne za računalništvo). Tako ali drugače ne pride do preboja v »digitalno«; le-to je nekako zgolj nakazano, žal preko precej ustaljenih postopkov. Da Ožbej pripada »digitalni generaciji« je naznačeno tako, da pogosto pogleda na svoj iPhone.

T. i. digitalna doba se tako na neki način vzpostavlja kot nekaj tujega, distanciranega, nekaj, kar ni tu in zdaj ter vsem dostopno, nekaj, česar v resnici ne poznamo. Roman ta občutek zbuja tudi s samo binarno razločitvijo na »analogno« in »digitalno« (oz. generacijsko polarizacijo). Tovrstne binarnosti so problematične, ker vzpostavijo črno-belo interpretacijo stanja, ki ga je le redko – če sploh – mogoče tako polarizirati. Kot prvo programerko se npr. omenja Ado Lovelace rojeno leta 1815 (prva je objavila algoritme za »analitični stroj«, ki ga je zasnoval Charles Babbage in velja za opis prvega računalnika na svetu), prvi sodobni računalnik pa se je pojavil že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Digitalizacija je proces, ki se odvija že vse od devetnajstega stoletja, v velikem tehnološkem razmahu pa prav tako živimo že vsaj dvajset let. Prav ljudje Metodove generacije – npr. Bill Gates – so osebe, ki so odločilno začrtale to, kar danes imenujemo »digitalna doba«. To je seveda nekoliko problematično in kaže na to, da polarizacije tudi v primeru t. i. »generacij« morda niso najbolj smiselne.

Manko integracije digitalnega nekako vodi k razpustitvi napetosti med likoma. Ožbej postane predvsem sin, ki v kapitalističnem svetu s kapitalom porazi očeta, a dejansko ni nosilec nobenih bistvenih političnih, ekonomskih ali nazorskih sprememb (oziroma iz zapisanega vsaj ni mogoče jasno sklepati nanje). V tem smislu je mogoče Tik pod nebom brati kot klasičen iniciacijski roman, v katerem se politična in družbena moč (ponovno) preneseta z očeta na sina. Morda ni odveč omeniti, da so ženski liki v romanu povsem postranski in večinoma zaznamovani z odsotnostjo, ki je tematizirana zlasti kot orožje, ki naj rani »zapuščenega moškega«. Ožbejeva babica je skrita za štedilnikom, kjer kuha segedin (odločilno vlogo v Ožbejevem otroštvu ima dedek), brezbrižna, hladna mati biva v tujini, Ožbejevo dekle pa se mu, vse odkar je prispel v Slovenijo, nič ne oglasi. Morda ni odveč izpostaviti, da je bilo računalništvo v času delovanja Billa Gatesa, Steva Jobsa, Steva Wozniaka idr., dejansko neke vrste »boys club«, se to zdaj spreminja in bilo bi dobrodošlo, v kolikor bi roman, ki naj bi naslovil tudi generacijo Y, to nekako upošteval.

Tik pod nebom Ožbeja ne uspe vzpostaviti kot glasnika nove generacije ali nove dobe in naposled je to (še en) roman o razčiščevanju odnosa med dvema moškima (očetom in sinom), ki si predajata štafeto. Roman med njima ne vzpostavi zares nobene ideološke, politične, ekonomske ali drugačne premene. Svet v vseh bistvenih značilnostih kljub »digitalizaciji« ostaja enak.

 

Agata Tomažič: Tik pod nebom. Založba Goga 2017, 203 strani, 24,90 evrov.