Pričakovali bi, da bosta lirski subjekt oziroma lirska subjekta pesniške zbirke Iva Svetine Otroka v jaguarju otroka. To obljublja tudi avtorjev pripis na koncu knjige, v katerem oznanja, da sta ga po mnogih letih »otroka znova obiskala«, kar je botrovalo nastanku pričujoče zbirke. Vendar dobi bralec med prebiranjem dela občutek, da je njen subjekt vse prej kot mladosten. Najprej zaradi nenehnega kopičenja podob, ki mu onemogočajo, da bi stopil v ospredje in se razkril – kar niti ni tako moteče, sploh v kontekstu Svetinove poezije, ki je raje pripovedna kot izpovedna –, nadalje pa predvsem zaradi jezika, načina izražanja in dojemanja sveta. Njegov subjekt namreč ne bi mogel biti bolj odrasel, krut, neizprosen; torej ravno nasproten naivnemu, svetlemu, nedolžnemu in radoživemu otroku: »Na rezilu giljotine se je nabralo preveč; / ne le kri, koža, lasje, čipke, smrt in radost / ljudstva, ki se je odtlej imenovalo svoboda, / rezilo se je skrhalo in vratna vretenca so kričala / od bolečine«.
Toda ob poglobitvi v verze se izkaže, da ne gre toliko za odsotnost otroškega, ampak bolj za iskanje ostankov mladosti: »potočki in zaljubljenci po bregovih navzdol, / po rdečih sledeh za izgubljenimi drobci otrok«. Subjekt hrepeni po teh drobcih, ki so zanj že oddaljeni, a so mu vseeno tako ljubi. Nekako poskuša najti način, da bi se pregrizel do njih, pa četudi bo moral za to prečkati reke krvi. Ob tem nanj pritiska teža celega sveta, vseh preteklih izkušenj in minulih življenj: »Vsi ležejo name, neznosna teža, nihče jih ni vabil, / najmanj jaz, ki sem samo spomladanski potok«. V tej luči se razjasni začetni citat knjige, ki si ga Svetina izposodi od Dušana Pirjevca: »danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekoliko temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila jesen: jesen sredi poletja«. Svetino sta torej obiskala otroka, toda zdaj govorita skozi druge oči. Zato to ne moreta več biti otroka, ampak sta le še senci, ki poplesavata med verzi, polnimi jesenskega listja.
Svetina v najnovejši zbirki nadaljuje svoje spogledovanje z estetiko grdega. Verz »saj vsakdo rad bi prebral, / kako se je naoljen kol skozi zadnjico zaril / in pri vratu, na desni strani, prebodel bošnjaško telo« se nedvoumno nanaša na knjigo Most na Drini nobelovca Andriča – in res je vsaka nova pesem iz Otrok v jaguarju nov kol, na katerega nas pesnik natakne, s katerim nam »prebode telo«. Gnusnost in groza sta včasih prignani do skrajnosti, kot da si avtor ne more pomagati in hoče šokirati za vsako ceno, toda efekt se slej ko prej izpoje. Če na začetku še onemimo ob npr.: »Bosa stopaš po črepinjah, krvaviš iz tisočerih ran, / menstruacijska kri ti polzi po notranjosti / stegen, sladkost privablja čebele, / da izdelajo rdeči med, ki si ga nerojeni kralji / mažejo na odrezane jezike«, kasneje verzi, kot je npr. »Amazonkah, ki niso pobile vseh novorojenčkov / moškega spola, ampak so si odrezale tudi desno dojko«, nimajo več želenega učinka, saj jih že nekako pričakujemo. Najbolj močno tako na koncu zazvenijo tisti, ki jih ne gradijo nujno grozovite podobe, a se za njimi slutijo tragične zgodbe: »le materi se prikaže mrtev otrok / in se ji kot gad ovije okoli bledega gležnja«. Enako groba je tudi seksualnost, nič več ni nežnosti ali miline, vse je le nagon – in tu se pokaže prava živalskost zbirke. Vse na svetu se vrti okrog seksa, le seks se vrti okrog moči, bi rekel Oscar Wilde; tako se tudi v Otrocih v jaguarju skozi erotične prizore potrjuje moč, pohlep po njej pa to moč sprevrača v brutalnost: »Hrepeneči hermafrodit, posiljen z žensko / strastjo, pobrit v Kleopatrini predsobi, / da se ga dotikajo skopljenci, njegovih jajc, / prsi in drobnega uda«.
Podobno kot v prejšnji Svetinovi zbirki, Strašni delavci, je tudi ta dodobra napolnjena z mitologijo in navezavami, vendar so slednji delovali bolj izpiljeno in metodično, saj je bilo podobje zajeto predvsem iz simbolizma z Baudelairom in Mallarméjem na čelu, v Otrocih pa z njim nenadzorovano preskakujemo v času. Če smo še v nekem trenutku trdo zasidrani v antiki in sledimo Sapfo, nas naslednji katapultira v Sovjetsko zvezo in na Goli otok, zato se zdi zbirka brez jasnega vodila. Na koncu Svetina sicer zapiše, da sta glavni navdih za zbirko roman Dafnis in Hloa (Longos) ter ep Herman in Doroteja (Goethe), dve ljubezenski pripovedi, ki odsevata vsaka svoj čas, toda to le še dodatno zamegli kontekst. Vse, kar je ostalo od ljubezni, je namreč grobost; tako krhko in rahlo čustvo, kot je ljubezen, v Otrocih nima najmanjših možnosti za preživetje. Še najbolj na svoja domnevna vpliva zbirka tako spominja slogovno, saj so pesmi oštevilčene in razdeljene na kitice, praviloma z zaznamovanim besednim redom, ki bralca vrača v preteklost in vzpostavlja nek ritualen, odmaknjen odnos do zapisanega. Bolj kot na omenjena, se torej zbirka Otroka v jaguarju naslanja na že omenjen Andrićev Most na Drini, najprej zaradi izpostavljene krutosti in neizprosnosti, pa tudi zaradi samega »žanra«, saj Svetinovi poetiki, navdahnjeni s takimi in drugačnimi osebnostmi, kraji in dogodki, bolj odgovarja zgodovinski kot ljubezenski roman. Nezmožnost vrnitve v čas lastne mladosti subjekt vleče k tlom, kjer ga čaka njemu lasten kol, na katerega je bil nataknjen že mnogo prevečkrat.
Ivo Svetina: Otroka v jaguarju. Maribor: Pivec, 2016. 89 strani, 20 €.
