Na zadnjem ljubljanskem knjižnem sejmu je med sveže izdanimi knjigami vznemirjala in denarnice praznila zajetna knjiga jesenskih barv, na platnici katere očarljiva gospa kadi cigareto, pije črno kavo in z zaprtimi očmi ter s smehljajem na obrazu razmišlja o radosti pisanja. Malodane vsaka pesnica in pisateljica, ki sem jo srečala na sejmu, je nakup knjige že opravila ali o njem sanjarila, prav vse pa smo si jo z zanimanjem in tudi s skrbjo ogledovale – za takšno knjigo potrebuješ tisto, kar mladim pesnicam gotovo primanjkuje – čas in denar. Takšne knjige vendar ne moreš prebrati v času, ki ti ga na voljo daje knjižnica.
Poezija Wisławe Szymborske namreč zahteva pozornega in predanega bralca. Kot v spremni besedi zapiše prevajalka Jana Unuk, avtoričine »pesmi nagovarjajo prej intelekt kot čustva in stavijo na bralčevo radovednost in inteligenco«. V poeziji poljske pesnice tako ne najdemo izumetničenega besedičenja ali izpovedovanja krhkih, nestanovitnih čustev, pač pa preudaren in za poezijo mestoma nenavadno objektiven miselni svet, ki priča o času, v katerem nastaja, se pomenkuje z nerazrešeno in konfliktno preteklostjo, obenem pa nagovarja tisto človeško, ki je univerzalno in večno.
O knjigi, ki je izšla lansko jesen in predstavlja pesniški opus z Nobelovo nagrado nagrajene poljske avtorice v slovenščini, je že veliko napisanega. Sama sem v svojem premisleku o knjigi, ki sem jo (kljub zajetnosti) vztrajno nosila s seboj na avtobuse in vlake pa v posteljo, kjer sem jo več ur zapored pestovala, želela priti do dna avtoričini prepričljivosti in neskončno bogati poetiki. Pesmi, ki zaradi vseobčih vprašanj, ki si jih zastavljajo (in odprtih odgovorov, s katerimi nanje odgovarjajo), postajajo skorajda ponarodele med vsemi, ki se kakorkoli ukvarjamo s poezijo (»Ampak jaz ne vem in ne vem in se tega oklepam / kakor rešilne ograje.« Kako odrešilni verzi za nekoga, ki prenaša s seboj skoraj kilogram težko knjigo in vztraja pri branju ter pisanju poezije!), namreč predstavljajo le peščico obširnega avtoričinega opusa. Radost pisanja tako prinaša širok vpogled v tematsko, jezikovno in vsebinsko raznolikost te lirike.
Prepričljivost, ki sem jo iskala v knjigi, sem našla v pesničini neomajni veri v umetnost in v njeno resnico. Kot zapiše v pesmi Ljudje na mostu iz istoimenske pesniške zbirke Ljudje na mostu (1986), nekaterim zgolj občudovanje umetnosti, v tem primeru japonskega lesoreza, ni dovolj, temveč ob njej z vsemi čuti zaznajo dežne kaplje, »in v svoji predrznosti verjamejo, / da je zares tako«.
Verjeti, da je zares tako, ko gre za umetnost, je predrzno, a da nas umetnost očara in jo začutimo z vsemi čuti, tudi nujno. Od tod poezija Szymborske črpa tudi svojo resnico: od bralca terja drzen in poglobljen premislek, a obenem zahteva tudi, da ji verjamemo na besedo. Da poezijo jemljemo resno.
Če poezija zahaja v čustvovanje in enodimenzionalno upodabljanje notranjega sveta, ki priprada le piscu, ne pa tudi bralcu, kljub resnobnosti izgublja na verodostojnosti, kar pa se v poeziji Szymborske nikoli ne pripeti. Njena odlika je namreč tudi pretanjen smisel za humor, ki ga nevsiljivo in mestoma komajda opazno vnaša med svoje vrstice. S humorjem, zlasti v poeziji, znajo delati le najboljši, saj lahko v nasprotnem primeru izpade nespretno, in sicer tako, da omaje subjektovo pričevanje o svetu, ki ga upoveduje. Hudomušnost je lahko nevarna, a ne pri Szymborski, kjer je prejkone presenetljiva, saj deluje bolj kot grenka šala, ki bi si jo privoščila starejša gospa brez dlake na jeziku in brez strahu, da bo koga užalila.
Tako obsežen izbor, kot smo ga dobili slovenski bralci, prinaša tudi zelo natančen prikaz pesničinega razvoja in tu si lahko mlade pesnice oddahnemo; zbirka, ki je sicer izšla šele po avtoričini smrti, a je smiselno umeščena na začetek knjige, saj vsebuje pesničine prve literarne poskuse, je namreč razen redkih biserov sila povprečna. Morebiti bi lahko začetek knjige naključnega bralca, ki Szymborske ne pozna, celo nekoliko odvrnil od branja. Kot beremo v spremni besedi, se je tega morda zavedala tudi avtorica sama, saj zbirka za časa njenega življenja ni izšla, ker pesnica tega ni hotela. Pesniška zbirko Črna popevka z letnico 2014, a z opombo, da so kljub letnici v njej pesmi z začetka avtoričinega opusa, razgrinja opustošenje, ki sledi vojni, v moralnem, čustvenem in zgodovinskem smislu. Subjekt te zbirke je kolektivni človek, izčrpan in naveličan boja, z nalogo na novo vzpostaviti svet. V nemalo pesmih je moč najti poetološko tematiko, ki pa ni nikoli pisana iz vznesene pozicije, kakor bi bilo to značilno za mlade pesnike, ki si šele utirajo pot v svet poezije, ki ga odnos do poezije same zanima bolj redko. Namesto tega pisanje postavlja ob bok življenju, ko zapiše: »Nisem čakala tu na pesem; / temveč / da bi našla, zgrabila, objela. / Živela.« Groza nad svetom, uničenim od vojne, ostaja prisotna tudi v naslednji, krajši zbirki, Zato smo živi (1952).V Vprašanjih, zastavljanih sebi (1954) se pesnica dotakne ljubezenskih odnosov, a le bežno in s pravšnjo mero hladnosti, da nikjer ne zapade v patos – omenja le preprosta spoznanja o razmerju med dvema, v čigar trajnost pogosto nima upanja.
Tudi v zbirki Klicanje jetija (1957), ki velja za pesničin pravi prvenec, ostaja prisotna neusmiljena neposrednost. Pesmi tu preraščajo v zavedanje o svetu, v katerem »se je začel Bog / po malem / dan za dnem / z dobesednosti / v metaforo / seliti«, kar povzroča kritično videnje materialnega sveta, ki se kaže v slabi luči, človek v njem pa mimobežen in nepomemben. V tej zbirki sicer še najdemo za Szymborsko pogosto neizpeto motiviko, v kateri si dovoli več zasluženega patosa, a z njim prefinjeno ne pretirava: usodo poljskih Židov tako grenko prikaže v pesmi Še.
Ponavljajoča se motivika je pri Szymborski sicer pogosta. Ponavljanje se kaže predvsem v obdelavi motivov in pripetljajev v poeziji, okoli katerih pesnica ustvarja nove in nove poglede na ponavljajoči se motiv. Primerjajmo na primer pesmi Pogreb iz zbirke Klicanje jetija (1957) in Ljudje na mostu (1986). Pesmima je skupna absurdnost ob poslavljanju od pokojnega, a medtem ko v zbirki s starejšo letnico še ostaja zvesta precej urejeni zasnovi pesmi, v mlajši zbirki posega po novih načinih izražanja in svoj jezik brusi tako, da postaja ne-njen, da postaja govor (ne)določljivih drugih, vključenih v dogajanje. Smrt je sicer eden pogostejših motivov v celotnem opusu, a čeprav o njej piše »brez pretiravanja«, kot naslovi tudi eno od svojih pesmi, prav to nepretiravanje kaže na izjemen pomen tega motiva (in ne samo motiva, temveč dogodka) za pesnico. V smrti se zrcali človeškost, obenem pa tudi krutost, ko si človek dovoljuje vzeti življenje drugega, do česar ima Szymborska odločno odklonilen odnos, v čemer nekoliko spominja na filmsko zapuščino poljskega režiserja Kieślowskega, ki je zavračal kakršnokoli idejo uboja. Zdi se, kot da ta etika v od vojne pretreseni Poljski znova in znova najde način, da se izrazi.
Le da je način, kako to izraža Szymborska, pogosto brezoseben, s čimer postaja neizprosen (z grenkim posmehom na primer opisuje Hitlerjevo prvo fotografijo). Pogosta karakteristika poetike poljske pesnice na drugi strani kaže na globoko, četudi pogosto hladno empatijo, razumevanje notranjega sveta drugega človeka. Čeprav ji je ta notranji svet morda tuj in do njega čuti celo odpor, se mu nikoli ne preda do te mere, da bi kazala karšnokoli vzvišenost ali posmeh, temveč zgolj pridrži ogledalo človeški povprečnosti in omejenosti.
Zbirka poezije Radost pisanja v slovenščini prinaša še zanimiv vpogled v avtoričino drugo pisanje v delu knjige, imenovanem Iz DODATNEGA ČTIVA (1967–2002), v katerem so z besedami avtorice predstavljene različne recenzije, ki jih je pisala in ki odstirajo avtoričin pogled na pester nabor knjig, ki jih je recenzirala. Tako se med recenziranimi deli v nasprotju s pričakovanjem ne znajdejo leposlovna dela, ampak vse od prevodov Platona do knjig o astronomiji. Bolj kot stroge recenzije prebranega so to nekakšna kramljanja ob izdanih knjigah, v katerih izdaja, ali verjame v nezemljane ali ne. Zadnje vključeno besedilo je nastalo ob 90-letnici Czesława Miłosza, v katerem se šaljivo obregne ob človeškost slehernika. Najbolj pa so me navdušile besede iz uvoda v dodatno čtivo, kjer pesnica zapiše:
»Sprva sem mislila, da bom pisala prave recenzije, se pravi, da bom v vsakem posameznem primeru opisala značaj knjige, jo uvrstila v kontekst, potem pa bralca seznanila s tem, katera je boljša in slabša od drugih. Hitro sem ugotovila, da recenzij kljub vsemu ne znam niti nočem pisati. Da sem v bistvu ljubiteljska bralka, ki je ne obremenjuje prisila nenehnega vrednotenja, in da bi rada to tudi ostala.«
Tako tudi tej recenziji zajetne knjige pritiče, da ji namesto tipičnega zaključka s povzetkom misli namenimo, da spregovori s svojim bistvom, to je s poezijo, ki jo je Szymborska ljubila, spoštovala, potrebovala in nanjo polagala vse upe. Svoji lastni pesmi je posvetila tudi pesem, v kateri je izrazila bistvo, ki ga zahteva branje poezije te velike poljske pesnice:
V najboljšem primeru
boš, moja pesem, pozorno brana,
komentirana in zapomnjena.
V slabšem primeru
samo prebrana.
Tretja možnost –
resda napisana,
ampak že hip zatem vržena v koš.
Imaš še četrti izhod, ki ga lahko izkoristiš –
izginila boš nenapisana
in si na tihem kaj zadovoljno brundala.
(iz zbirke Zadosti, 2012)
Wisłava Szymborska: Radost pisanja, zbrane pesmi, prevod Jana Unuk, Mladinska knjiga, Ljubljana 2019.
