Američani so kolonizirali naše nezavedno.
Wim Wenders, Kralja ceste
Američani dobro lažejo. Predvsem kadar gre za vprašanje veličine, sebi in drugim, z vztrajnostjo in odločnostjo, zaradi katere je težko uganiti, da gre za prevaro. Vse reke v Amerike so najdaljše, vse gore najvišje, vsak nacionalni park najlepši. Kot med ljudmi, se zdi, je tudi med državami samozaverovanost porazdeljena neenakomerno in Amerika, Amerika ni država, v kateri bi se kaj dosti dvomilo. Nič čudnega, da ves svet, sestavljen iz ljudi, med katerimi večini ni bilo sojeno, da bi kadarkoli prestopili njene obale, še vedno sanja ameriški sen. Kdo namreč ne bi verjel na besedo nekomu, ki tako malo omahuje, kadar spregovori?
Odkar so Američani zmagali dvajseto stoletje najprej s tem, da so zmagali v drugi svetovni vojni, nato pa še v hladni vojni za interpretacijo, se je dolgo časa zdelo, kot bi jim zgodovina dala pripoznanje, da so imeli ves čas prav in da bi se zdaj nekako spodobilo, da bi jih začel ves svet posnemati, in države, ki so svoje ime ravno dobro oprale tega, da bi se jih nazivalo kot države v razvoju, so ta poziv sprejele skorajda brez premisleka. In tako je postala Amerika zgled – na nematerialni podlagi sovje samoreprezenztacije.
Mlad pravnik, ki se je v St Louis priselil z Aljaske, med tem pa nekaj let živel v Novi Mehiki, poroča, da je o velikih delih zahoda nemogoče razmišljati drugače kot o tretjem svetu, da ima Aljaska najvišji odstotek obolelih za AIDS-om v zahodnem svetu, da so bili vsi v njegovem mestu šolani doma in do svojih prvih zaposlitev nihče ni bil zdravstveno zavarovan. In zato je Amerika, če si ji pripravljen pogledati v oči, dežela razočaranja. Ali, kot bi rekel George Carlin, ameriški sen je dobil svoje ime zato, ker moraš spati, da bi ga lahko sanjal. A nobena resničnost, se zdi, ni dovolj glasna, da bi prebudila množice in v prikoličarskih naseljih brez sprednjih zob ali minimalne plače živijo ljudje, trdno prepričani, da naseljujejo najboljšega vseh možnih svetov.
Dovolj dolgo že živim tu, da bi se lahko privadila na razkorak med zgodbami o odličnosti in resničnostjo, a včasih še vedno nasedem. Ne kadar je govora o demokraciji ali svobodi, ne kadar se ameriški kapitalizem širokousti s svojo pravičnostjo, pri majhnih stvareh. Pri gorah, rekah, nacionalnih parkih. In najbolj pri nočnem življenju.
Tudi tisti, ki naj to načeloma ne bi bili, so v Ameriki protestanti. Dekleta hodijo v savno, v katero smejo samo dekleta, v kopalkah. Ko greš v restavracijo, se od tebe pričakuje, da boš pojedel, plačal in šel. Bari se zapirajo pred polnočjo. Klubi pred tretjo. Vse to že vem, a vsakič, ko nekdo reče, da nekje v tem izpraznjenem mestu pa vendarle živi življenje, vseeno nasedem. Vsakič.
Pojdite na Cherokee street, reče nekdo, kot New York v sedemdesetih je. Vozimo se v noč, po dolgi, prazni ulici nizkih hiš. In tako nekega večera pristanemo na Cherokee street, na ulici, ki jo je nekoč nekdo opisal kot New York v sedemdesetih in pri tem pozabil omeniti, da je imel v mislih najbolj dolgočasne dele New Yorka v sedemdesetih, na ulici, ki ravna in pusta z redkimi utripajočimi lučmi teče skozi mrtvo srednjezahodno noč. Še eno razočaranje, še ena spektakularnih govoric, ki se bo razbila ob prvem stiku z resničnostjo, se zdi. Še ena votla pripoved o veličini. Pripravljena sem obupati. Potem pa iz pločnika nenadoma zrasteta srp in kladivo, za njima pa vrata v ruski bife.
Na steni se iz epizode v epizodo v večnost vrti nekakšna sovjetska različica Toma in Jerryja, z volkom in zajcem v glavnih vlogah, v sobi zadaj so ravnokar otvorili novo sezono likovnega krožka, zato na oguljenem naslonjaču iz rumenega žameta sedi gola ženska v samostoječih nogavicah in starih lakastih salonarjih, okoli nje pa nekaj deklet s prepoznavnimi madeži barve na rokah in moj sošolec, ki vztraja, da bo ostal zato, ker je opazovati nepremičen prizor dobra vaja za pisanje, ne pa zato, ker je dekle mlado in lepo. V kotu čemi električni samovar, poslikan s cvetjem, ki hoče oponašati nekakšen ljudski vzorec.
Ob vratih visi ogromna slika. Obupna je, kot bi jo narisal najstnik, ki so ga starši spodbujali, kljub temu da nikdar ni pokazal pravega talenta, dokler ni še sam začel verjeti v svojo edinstvenost. Naslikana je z odločnostjo, primerljivo ameriškemu nacionalnemu značaju. Motiv pa: nad črno panoramo downtowna St Louisa se boči rdeče in rumeno nebo. Na desni v prvem planu stoji mlad moški, veren posnetek spomenika kateremukoli rdečearmejskemu heroju. Golih prsi, levi profil odločne čeljusti, močni lasje. Iz njegove roke vzletajo trije golobi (ali so morebiti grlice?) in organizirani v nepremičen trikotnik pobledevajo nad prepoznavnim lokom, ki si ga je, kot Pariz Eifflov stolp, St Louis prislužil s svetovno razstavo leta 1904. Tu so vrata, več kot sto let kasneje še vedno sporoča lok nad Misisipijem, vrata na zahod. Zato je ta slika nemogoča. Ne zato, ker je grda, ker je slika socializma, kjer ga ne bi smelo biti. Kot slika pande na Svalbarbu.
In nato se za šankom tudi zares prikaže panda. Natančneje, ob desetih šefica, štiridesetletna Rusinja z volneno kapo v obliki pande, ki se je v St Louis s preselila v poznih devetdesetih, razdeli kozarce vodke s priloženimi kislimi kumaricami. To je zakuska, pove, hrana in ritual, ki spadata k vodki. Od nesmiselnega pitja propadajo jetra, razloži, zato pri nas propagiramo smiselno pitje. Kar pomeni, da dolgo in elaborirano nazdravljamo. Drug drugemu, naši pripravljenosti poslušati, naši pozornosti, nežnosti, temu, da v svetu, ki se za vrati bifeja vztrajno uri v sovražnosti, še obstaja kdo, ki se bo hotel temu postaviti po robu. Vodka je zanič in nobena zdravica, ne glede na to, kako elaborirana se morda zdi, nas ne bo odrešila fašizma, a nekaj na tem večeru na tem kraju je, zaradi česar se zdi, kot da tema še ni scela zagospodarila svetu. Ne večanje vojaškega proračuna ali ponovna uvedba vojaškega roka, ne natolcevanje o ameriški ali slovenski ali čigar koli že nacionalni veličini, razmišljam, medtem ko grizljam kislo kumarico, smiselno pitje je tisto, kar iz tujih mest dela domača in iz držav domovine. Skoraj bi rekla, kot bi rekel Tom Waits, da je dom lahko, kjerkoli človek pod večer položi glavo, če so zato le izpolnjeni pravi pogoji, a kaj, ko je bila, ko sem končno našla nekaj v Ameriki, kar me ni razočaralo, to prikazen Evrope.
