»Vi pa niste od tukaj,« reče moški mladeniču za šankom nekega bara v St Louisu in mu naroči pivo. Piše se leto 1857.
In res ni. Mladenič, lep moški, Evropejec, Nemec in zato v nekem smislu zahodnjak, je imel sanje, večje od mesta, v katerem se je rodil. V njihovem imenu je prepotoval pol sveta, se izmikal nesreči, malo na račun svoje preudarnosti, malo pa tudi zato, ker so ga bogovi sicer ljubili, a ne dovolj, da bi ga poklicali k sebi. Osamljen je, a nenazadnje poti proti vrhu še nihče ni prehodil v spremstvu. Tisti, ki jim je že uspelo, morajo skrbno bdeti nad svojimi posli, tisti, ki jim še ni, pa imajo bržkone preveč dela z načrtovanjem, da bi se lahko posvetili drug drugemu. Njegov obraz je nežen in od otroštva še vedno malo mehak, a na njem se že rišejo poteze, ki jih bodo z leti vanj globoko vklesale vztrajnost, prizadevnost, nepopustljivost. Osemnajst let ima in kot najmlajši med štirimi brati ve, da ne more računati na dediščino. Ta moški je idealno utelešenje ameriškega sna. Ime mu je Adolphus Busch. V letih, ki prihajajo, in v stoletjih, ki jim bodo sledila, se bo v zgodovino zapisal kot oče pivovarskega imperija Budweiser. Njegova zgodba je zgodba, ki si jo do bolečine zgoščeno in obdelano z izdatno mero ustvarjalne svobode lahko ogledamo v oglasu, ki ga je Budweiser pod naslovom »Rojen v mukah«, lansiral pred nedeljskim super bowlom, državnim praznikom tistega, čemur Američani rečejo nogomet, in tistega, čemur Američani rečejo pivo.
Super bowl, letni vrhunec ameriškega nogometa, hkrati predstavlja tudi vrhunec oglaševanja. Oglasni prostor med prekinitvami velja za najdražjega na svetu, cena tridesetih sekund znaša 5 milijonov ameriških dolarjev, kar pomeni, da je Budeweiser samo za predvajanje svojega minutnega oglasa odštel 20 milijonov. Kar bodo oglaševali za super bowl, bo odmevalo. Vprašanje le, na kakšen način. A več o tem po oglasih.
Ameriko delajo veliko imigranti, nam je sporočil Budweiser, imigranti, kakršen je bil Adolphus Busch, imigranti, kakršen je bil Friedrich Trump, vsi ti mladi moški, polni sanj, za katere tam, od koder so prišli, ni bilo prostora. »V mukah rojeni« trži staro (in v veliki meri napačno) predstavo o tem, da je Amerika dežela priložnosti, v kateri to, kar zmoreš, velja več od tega, komu si se rodil. V svoji sentimentalni metaforiki se ne ozira na preseljevalno politiko minulih stoletji, ki je skrbela za to, da so rasna razmerja v deželi priložnosti ostajala v želenem ravnovesju in čednim zahodnjaškim mladeničem omogočala, da so v na videz v neskončnost in na videz po lastni zaslugi ostajali prvi med enakimi.
V spremstvu napisa »podpiramo svoje vojake« je Budweiserjev orel orjaških dimenzij eden prvih pogledov, ki se s ceste odprejo na St Louis. Budweiserjev lager, paradigmatsko ameriško pivo, ki zalive vse springbrejke, športne dogodke in veselice nasploh, nosi ime America.
Budweiser je utekočinjena duša tistega, kar je William Gas, veliki pesnik srednjega zahoda, strnil v sledečem opisu:
»Šport, politika in vera so tri strasti slabo izobraženih. To so odprte rane Srednjega zahoda. Grde na pogled, izvir večnega nelagodja, izčrpavajoče za telo. Vanje izginjajo osupljive količine denarja, časa in energije. Podeželska pamet je v teh zadevah ozka, strastna in brezglava. A pohlepa, naj bo še tako kratkoviden in neposreden, ne kaže kriviti za vse. Poznal sem na primer ljudi, ki so leta odločno volili v nasprotju s svojimi interesi. Niti nisem opazil, da bi jim njihovi gotovo krščanski nazori kadarkoli preprečili pozivanja k temu, da bi – na primer – Rusijo, Kitajsko, Kubo ali Korejo razbili na koščke. Svojo državo podpirajo kot podpirajo svoje lokalno moštvo: fanatično si želijo zmage, kričanje je njihov forte, in če se stvari ne izidejo, zamenjajo trenerja.«
Hočem reči – Budweiser je srce Amerike. Je preverjena, zaupanja vredna firma, ki ji tisti, ki svojega državljanstva ne prevprašujejo prav pogosto, skoraj a prori ne morejo ničesar očitati. Je artikel, ki sodi k flanelasti srajci in razmajanemu poltovornjaku. In tudi Buscheva zgodba o uspehu je ena tistih zgodb, s katerimi se Amerika vztrajno postavlja. Veljalo bi poudariti: na Budweiserjevem oglasu ni nič, ampak res čisto nič, levičarskega. »Rojen v mukah« do obnemoglosti ponavlja zlizano neoliberalno vižo o enotnosti volje in poti. Z ničemer ne omenja tega, da bi morala mlademu Boschu uspeh ali izobrazbo ali zdravstveno zavarovanje omogočiti država. Spreten človek bo za to menda ja poskrbel sam. In vendar nič od tega ni zajezilo plazu komentarjev v slogu »kaj pa so to za ena levičarka jajca«, ki jih je pod heštegom #boycottbudweiser naplavil Twitter.
A za trenutek se vrnimo v devetnajsto stoletje. Negostoljubni obrazi, ki so mladega Buscha opsovali, še preden je z obema nogama zakoračil po ameriških tleh, bi zelo lahko pripadli pripadnikom zbora protestantskih mož, ki so v petdesetih letih devetnajstega stoletja izoblikovali tako imenovano Ameriško stranko ali Stranko domorodcev, ki so se zaradi svojega vztrajnega zagotavljanja, da o vsej stvari ne vedo ničesar, v zgodovino zapisali kot »Know-nothing party«. Njihov cilj je bil elegantno preprost: preprečiti priseljevanje. Ameriko, to deželo svobodnih, je namreč treba za vsako ceno braniti pred nemškimi in irskimi priseljenci, ki bodo državo preplavili s svojimi rimskokatoliškimi vrednotami in jo na koncu izročili papežu, poleg tega pa služijo na račun proizvodnje alkohola, za katerega vsi vemo, da vodi v kriminal. S tem se ukvarjajo pripadniki nižjih slojev in kar poglejte, kako v soseskah, v katere so se priselili, število umorov in ropov in kar je še tega vztrajno narašča. Je slišati znano?
Ameriškemu nativizmu se je posebej lahko posmehovati, ker je zgodovina Amerike kot kolonije in neke hecne oblike postkolonije, v kateri so se kolonizatorji odcepili od samih sebe, tako kratka, genocid nad domorodci pa zgodovinsko tako blizu, da je sličice mrkogledih Indijancev, ki priseljence pošiljajo tja, od koder so prišli, najti za vsakim ovinkom interneta. In še posebej lahko se mu je posmehovati, ker si tako zelo prizadeva za to, da bi soobstajal z v temelju nasprotujočo idejo, da je Amerika edina država na svetu, v kateri ni važno, od kod prihajaš, temveč kam si namenjen, namenjen pa si seveda samo navzgor. V tem smislu je v odzivu na Budweiserjev oglas nekaj paradoksalno iskrenega, čeprav v svoji neukosti ne ve, kako bi se izrazilo. Moralo bi namreč pisati: »kaj so to za ena liberalna jajca«. Od Trumpove izvolitve dalje tudi internet ve, da mu ni več treba hliniti: Amerika ne pripada vsem enako. In najuspešnejši sin kitajskega deda, ki mu pismenke pomenijo toliko kot meni, bo vedno obravnavan kot Kitajec. In vsak rimokatolik bo še vedno vsaj malo sumljiv, da o ateistih sploh ne govorim. Amerika je še vedno skupina mrkih protestantskih mož. In ko je Trump v svojem inauguracijskem govoru nekomu rekel, da nikdar več ne bo prezrt, je govoril njim. Njim, ki so morali vsa ta leta stiskati zobe, medtem ko so feministke in homoseksualci in tujci kradli pozornost in službe in se prisvajali ugled, ki bi po božji milosti moral pripasti njim, do točke, ko so postali tako objestni, da so si izvolili črnega predsednika.
A Amerika, ta čudna postkolonialna tvorba, zase hoče samo iste pravice, kot jih ima katera koli druga Evropska država. Tako trdno koreniniti v svojih tleh, da se bo zdelo, kot da je naravno. Biti tako spontan v svojem esencializmu, da ga niti opaziš več ne. Ločiti naše od vaših, ne da bi se bilo nenehno treba spraševati, kdo je kdo. Kot da neka zemlja res pripada nekemu narodu, kot da nek skupek ljudi res tvori narod, kot da narod res raste iz skupnih prepričanj. Če bi hoteli biti dosledni, bi se morali z enako lahkoto, s katero se posmehujemo ameriškemu, posmehniti vsakemu nativizmu. Šele potem bi bili morda zmožni živeti, kot da države pripadajo vsem enako.
