In konec vsega našega raziskovanja
Bo prispeti tja, kjer smo začeli
In ta kraj spoznati prvikrat.
T. S. Eliot
Vedno sem verjela, da je na prepričanju, da morajo ljudje prepotovati svet, da bi razumeli človeka, nekaj vulgarnega. Toliko ljudi dnevno zasipa Instagram s fotografijami tujih dežel, obloženimi z romantičnimi pripisi o samospoznavanju, toliko ljudi polni hotele in hostle tega sveta, ne da bi se s tem domet njihove pameti količkaj razširil, toliko ljudi potuje vse življenje, ne da bi jih njihova potovanja kadarkoli pripeljala v bližino razumevanja. Ko je James Clifford v Potujočih kulturah konec devetdesetih pisal o tem, kako omejena je antropologija v svojih pričakovanjih, da bo antropologom v umetnih okoliščinah terenskega dela, ki domorodce že generacije prigovarjajo k temu, naj pred njimi skrijejo svoje televizorje, da bi bili videti bolj avtentični, prinesla kakršenkoli resničen uvid, je pozabil omeniti, da je s potovanji v resnici podobno. Nekaj neokusnega je v pričakovanju, da bo svet namesto tebe opravil delo, ki ga zase nisi sposoben opraviti sam.
Generacija naših staršev, ki je odraščala v času, preden se je dvajseto stoletje začelo sprenevedati, da v meje ne verjame več, svojim potomcem rada zavida mobilnost, ne da bi zares razumela, da mobilnost ni samo izbira in je za mnoge v veliki meri že začela pomeniti prisilo. Pod plaščem »instamigracij« se namreč že lep čas dogaja tudi nekaj drugega – ljudje, predvsem mladi Evropejci in predvsem mladi Vzhodnoevropejci, čedalje pogosteje veliko potujejo ne le zato, ker bi jih po svetu gonila želja po psevdospoznavanju, temveč zato, ker so v svetu, ki se je zadnjih nekaj desetletji še postavljal s svojim kozmopolitanstvom, postali del novega razreda, ki se je v pomanjkanju gotovosti prisiljen seliti, ki je prisiljen postati fleksibilen, če si hoče zagotoviti preživetje, potem pa to razumeti kot svobodo, zato da bi lažje shajal z nujnostjo. Razreda, ki, kot se z zgodovino rado dogaja, ponavlja usodo svojih prababic in pradedov in o domu ne more več razmišljati kot o nečem, kar lahko traja večno.
V zgodbi o migracijah je Amerika dolgo časa nosila prapor obljubljene dežele, k čemur je izdatno prispeval tudi žanr priseljenske proze, ki je pomagal utrjevati prepričanja, da nekje obstaja deleža, kjer se sicer tudi trpi in gara, a če se je v domu, ki smo ga pustili za sabo, garalo in trpelo zastonj, sta tu garanje in trpljenje poplačana z uspehom. Vse je še novo, na Zahodu, vse še čaka na roke, ki bodo pograbile ta še neizdelan nič in ga preobrazile v bogastvo. Amerika ni bila dom, v katerega si se rodil, bila je dom, ki si ga izklesal zase, in dom, na katerega si bil zato lahko upravičeno ponosen. Predstavljala je upanje.
Vendar se je do danes, ko sem se tja priselila sama, Amerika postarala – in čeprav je prazna ideja o ameriškem snu med ljudmi, po naravi nagnjenimi k mračnemu realizmu, umirala, odkar je bila spočeta, je v zadnjih desetletjih usahnila tudi med optimisti. Kot večno umirajoča Evropa je tudi Amerika postala dežela, kjer ni služb, kjer nihče, ki ne pripada odstotku srečnežev, ki so se v denar rodili, ne zasluži dovolj za lastno nepremičnino, država, pripravljena izvoliti prvega človeka, ki ji bo obljubil nova delovna mesta, ne glede na ceno, ki jo bo zato morala plačati. In čeprav se vanjo še vedno iztekajo reke migrantov, ki verjamejo, da nikjer ne more biti slabše, kot je bilo tam, od koder so prebegnili, se večina med njimi ne počuti več, kot bi se s selitvijo v Ameriko priselila kaj bližje svojim sanjam. Večino pričakajo zgolj trpka razočaranja, kot tista, na katere je naletela Ifemelu v Adichhieni Amerikanki, ki je morala prispeti v ZDA, da bi razumela, da Nigerija ni država tretjega sveta in da tisto, kar so ji obljubljali kot ameriški sen, v resnici ne obstaja več, če je sploh kdaj obstajalo, da Ameriko tvorijo živčni ljudje, ki v hlastanju za preživetjem pozabljajo nase in na svoje življenje in kjer vsak razlog za sovraštvo pride prav, ko hočemo drugega diskreditirati kot manj vrednega sreče, ki smo se jo namenili ugrabiti zase.
Večina migrantov, ki se v ZDA priseljuje danes, tako ne pričakuje več, da je prišla nekam, kjer si bo lahko ustvarila dom v izobilju, kakršnega si je vedno želela, kljub temu pa se ne more ali noče vrniti več na dom, ki ga je pustila za sabo in bo zato za večno prisiljena živeti v vicah, ki z vseh strani opozarjajo na to, da človek v resnici stvari nikamor ne pripada, da ni po nekakšni nujnosti zvezan z zemljo in da je v svojem lastnem življenju zgolj malo več kot brezpraven podnajemnik.
Odkar sem postala človek, ki poskuša preživeti med dvema celinama, še vedno verjamem, da je ideja potovanja neprijetno zlizana s tistim, kar je Said raztolmačil kot orientalizem, in da ljudje vse prepogosto potujejo, kot je Flaubert potoval skozi Turčijo, ne meneč se zato, koliko turškim prostitutkam je razdelil svoj sifilis in koliko Turkov je označil za zabite barbare, ne da bi jim sploh dal možnost spregovoriti, da so pripravljeni iz sveta iztisniti lepoto, za katero so plačali, vse ostalo pa pustiti vnemar in se domov vrniti z lažnim občutkom, da so z dnem svojega odhoda postali svetovljani. Verjamem pa tudi, da bi si moral vsak človek, tudi tisti, ki nikdar ne bo prestopil praga lastne hiše, prizadevati za to, da bi svoj dom uzrl z isto negotovostjo, s katero nanj gledajo tisti, ki so ga bili pripravljeni zapustiti, in postati malo bolj podoben Rilkejevim bistrim živalim, ki že opažajo, da nismo zelo zanesljivo doma v pojasnjenem svetu. Da si mora prizadevati za to, da bi vzdrževal kos sveta, ki mu ga je bilo dano naseljevati po naključju, ne da bi podlegel skušnjavi verjeti, da mu pripada.
Katja Perat je v letošnjem študijskem letu pisala o svojem prvem letu življenja v Ameriki. Maja se je za počitnice vrnila v domovino, zato je serija za enkrat zaključena. Morda nadaljevanje sledi v naslednjem semestru. Če bi želeli prebrati druge tekste iz serije, na desni strani kliknite na značko Amerika.
