Namišljene epidemije in izginuli stolpci

»Ta knjiga me je uspavala.« Večina avtorjev_ic verjetno ne bila preveč navdušena nad takšno kritično oceno njihove knjige, sploh če jo je zapisal Bill Gates. Ena od izjem, ki izjavo lahko vzamejo kot kompliment, pa je Matthew Walker, britanski raziskovalec spanja in avtor mednarodne uspešnice Zakaj spimo, moč spanja in sanj, ki je v svojem javnem delovanju osredotočen predvsem na eno: prepričati ljudi, da potrebujejo več spanca. In s svojimi argumenti ni prepričal samo Billa Gatesa. O knjigi so precej navdušeno pisali pri The Guardianu (»več spanja lahko reši vaše življenje«), New York Timesu (»raziskovanje nujnosti in vrednosti spanja«), Financial Timesu (»za daljše življenje pritisni dremež«), The Timesu (»Mislite, da lahko preživite s 6 urami spanja?«) in ostalih. Na dober odziv je naletela tudi v slovenskih medijih, od Cosmopolitana (»Matthew Walker […] nas je osupnil s svojimi odkritji in nas prepričal, da je spanec vreden več od vseh diet, lepotnih serumov, superživil in celo probiotikov«) do Dela (»Zakaj spimo, moč spanja in sanj: Knjiga, po kateri si boste želeli spati«). Na podlagi knjige je Walker oblikoval tudi izjemno popularen TED nastop (v času pisanja tega teksta je imel na YouTubu 6,4 milijone ogledov), ima pa tudi svoj masterclass tečaj, ki si ga, poleg ostalih, za ceno 16 dolarjev na mesec lahko ogledamo na platformi masterclass.com. Zakaj spimo je torej uspešnica, ki je svojega avtorja iz anonimnosti akademije izstrelila pod žaromete javnega življenja.

To navdušenje nad knjigo ni težko razumljivo. Spanje zavzema ogromen, a skoraj povsem skrivnosten del naših življenj, zato predstavlja odlično temo za dostopno knjigo, ki na eni strani obljublja, da bo ponudila v znanosti utemeljeno razlago, na drugi pa je ni sram deliti tudi nekaj nasvetov za boljše življenje. In to vlogo Zakaj spimo odločno izpolni: čeprav se poslužuje za žanr precej klasične mešanice univerzalizma (»spanje je univerzalni zdravilec«) in prelaganja odgovornosti na posameznika_co (sami moramo poskrbeti, da izboljšamo svoj spanec in izkoristimo njegove pozitivne učinke), je knjiga precej zanimiva in prepričljiva. Walker na razumljiv način predstavi fiziološke mehanizme, ki upravljajo spanje (cirkadiani ritem in t. i. spalni pritisk, tj. nabiranje adenozina v možganih); možgansko delovanje v različnih fazah spanja (počasno, poudarjeno električno delovanje med NREM spanjem proti mrzlični aktivnosti možganov med REM spanjem) ter pozitivne učinke spanja (zdravje, zbranost, boljši spomin) in negativne učinke neprespanosti (bolezni, povečane možnosti za nesreče in poškodbe, smrt). Knjiga ima sicer res zelo jasen cilj – prepričati bralca_ko, da mora redno spiti vsaj 8 ur na noč –, a ga Walker prepričljivo predstavi kot znanstveno dognanje, zato njegovo pridiganje niti ni moteče. 

Ampak zakaj potem sploh pišem o tej nekaj let nazaj izdani uspešnici, ki ni niti aktualna niti ne potrebuje nove publicitete? Ker je, če gre verjeti neodvisnemu raziskovalcu Alexeyju Guzeyju, knjiga Zakaj spimo »prepredena z znanstvenimi in faktualnimi napakami«. Guzey, ki ni raziskovalec spanja, nevroznanstvenik ali zdravnik, ima pa ozadje iz ekonomije, matematike in kognitivne znanosti, je v zapisu na svojem blogu izpostavil nekaj zelo očitnih problemov z Walkerjevo knjigo. Primer: Walker na začetku prvega poglavja (str. 10 v prvi slovenski izdaji) zapiše, da je »Svetovna zdravstvena organizacija zdaj razglasila epidemijo pomanjkanja spanja v industrializiranih državah.« To pa preprosto ne drži. WHO (ki ga zdaj vsi precej bolje poznamo, kot smo ga leta 2017) nikoli ni razglasil epidemije pomanjkanja spanja; če že, je to storila ameriška agencija za javno zdravje (Centers for Disease Control and Prevention, CDC), a organizacija nikoli ni omenjala »industrializiranih držav«, temveč je njeno delovanje omejeno na ZDA. Kakorkoli že, WHO ali CDC, Amerika ali industrializirane države, Walker se je pač zmotil v nepomembni podrobnosti, kar še nič ne pove o njegovi verodostojnosti in kvaliteti preostale knjige. A Guzey že v prvem poglavju knjige najde tudi bolj vsebinske napake. Walker na primer trdi, da pomanjkanje spanja podvoji posameznikovo_čino tveganje za raka. Guzley opozori, da Walker pri tem ne citira nobene študije, ter nadaljuje, da sam študije, ki bi dokazovala vzročno povezavo med spanjem in tveganjem za raka, sploh ni uspel najti. Našel je le epidemiološko meta-študijo (študijo, ki povzema in primerja ugotovitve večjega števila primerljivih študij), ki pa je ugotovila, da med količino spanja in tveganjem za raka ne obstaja pomembna korelacija.

Guzley kritizira tudi Walkerjevo trditev, da dve tretjini odraslih v industrijskih državah ne dobita priporočene količine spanja. To bi si morda veljalo natančneje pogledati, saj ne zahteva nobenega posebnega znanja iz statistike, hkrati pa je Walker na to kritiko, kot še na nekatere druge, tudi odgovoril (oziroma lahko tako vsaj domnevamo: na svoji spletni strani je objavil povezavo do strani, na kateri je objavljen zapis »Zakaj spimo: odgovori na vprašanja bralcev« avtorja sleepdiplomat. Mimogrede, Walker na svoji strani trdi tudi, da je napisal popravljeno izdajo knjige, ki je zdaj v tisku, a na internetu nisem našel nobenega drugega dokaza o njenem obstoju). V prvem poglavju svoje knjige Walker torej trdi, da »dve tretjini odraslih iz razvitih držav ne spita priporočenih osem ur na noč.« Kje je dobil te številke? Če naprej pogledamo »priporočenih 8 ur«: Walker v opombi pod črto pravi, da »tako Svetovna zdravstvena organizacija kot Nacionalna fundacija za spanje odraslim priporočata povprečno osem ur spanja na noč«. A ta trditev spet ni preveč natančna: WHO-jevih priporočil o spanju mi ni uspelo najti, Fundacija za spanje pa priporoča med 7 in 9 ur spanja na noč. Kje pa dobi dve tretjini? Študije, iz katere črpa to številko, v knjigi ne citira – Walker je sicer na splošno izjemno površen z navajanjem svojih virov –, jo pa navede v tisti objavi na blogu. Gre za podatke CDC-ja, ki je leta 2014 slabega pol milijona odraslih Američanov vprašal, kako dolgo spijo: 11,8 % je poročalo 5 ur spanja ali manj, 23 % 6 ur, 29,5 % 7 ur, 27,7 % 8 ur, 4,4 % 9 ur in 3,6 % 10 ur ali več. Če seštejemo številke, ugotovimo, da je 61,6 % oziroma dobre tri petine vprašanih poročalo, da spi v skladu s priporočili Fundacije za spanje (CDC sam sicer priporoča vsaj 7 ur spanja na noč – njihovo priporočilo torej upošteva 65,2 % vprašanih). A Walker v knjigi (potem pa še v objavi) ne naredi tega. Sam priporočilo med 7 in 9 ur interpretira kot »povprečno 8 ur«, nato pa posameznike, ki poročajo 7 ur prišteje deležu tistih, ki tega priporočila ne upoštevajo, ter tako dobi veliko bolj alarmantno številko: zgolj 32,1 % oziroma slaba tretjina posameznikov dobi priporočeno količino spanja na noč!

Ta primer po mojem dobro povzame bistveno težavo knjige Zakaj spimo: njen avtor sicer predstavi zanimivo in pomembno tezo, a je pripravljen narediti preveč, da bi jo dokazal; ko mora izbrati med natančnim poročanjem ugotovitev raziskav na eni in prepričljivostjo na drugi, se prevečkrat odloči za slednjo. To je morda najbolj očitno pri diagramu, ki ga Walker navaja v šestem poglavju (166. stran prve slo. izdaje) in naj bi nakazoval negativno povezavo med količino spanja in številom poškodb. Ne samo, da Walker citira raziskavo, pri kateri je sodelovalo zgolj 122 srednješolcev (in na to pozabi opozoriti bralca_ko), iz diagrama odstrani tudi stolpec, ki kaže, da so imeli športniki, ki so spali zgolj 5 ur, manj poškodb kot tisti, ki so spali 6 ur. Ta namreč nasprotuje njegovi tezi »manj spanja, več nesreč«. Kot je na svojem blogu opozoril Andrew Gelman, profesor statistike na univerzi Columbia, predstavlja »spreminjanje ali izpuščanje rezultatov« pri poročanju o raziskavi sporno prakso, podobno plagiatorstvu. Pa tudi sporne raziskovalne prakse na stran, Walkerjevo igranje z grafom predvsem nakazuje na to, da je za ceno učinka na bralca_ko pač pripravljen žrtvovati znanstveno verodostojnost. Oziroma kot v svoji odlični knjigi Znanstvene fantastike: razkrivanje prevare, pristranskosti, malomarnosti in pretiravanja v znanosti (Science Fictions: Exposing Fraud, Bias, Negligence and Hype in Science, 2020) zapiše psiholog Stuart Ritchie z univerze King's College London: »Walker bi lahko napisal veliko bolj zadržano knjigo, ki pa verjetno ne bi bila takšna prodajna uspešnica in o kateri se ne bi govorilo kot o intervenciji, ki bi 'morala spremeniti znanost in medicino'«. (Mimogrede, Ritchie je vsem, ki bodo v njegovi knjigi našli kakšno napako, pripravljen plačati – 5 funtov za manjšo napako in 50 funtov za večjo –, kar se mi zdi dobra praksa pri objavljanju poljudnoznanstvenih knjig).

Za konec se lahko vprašamo še, zakaj je to zares pomembno – takšno pretresanje detajlov, sploh pri knjigah za samopomoč in poljudni znanosti, se lahko zdi zgolj odvečno dvigovanje prahu. A mislim, da ne gre zgolj za to. Walker trdi, da so ugotovitve, ki jih predstavlja v knjigi, utemeljene v znanosti - knjigo je citiral celo v dveh svojih člankih, objavljenih v prestižnih znanstvenih revijah The Lancet in Neuron (slednjega je lani Walker sicer umaknil, potem ko se je izkazalo, da je bil del tega prepisan iz avtorjevega drugega članka). Ko se potem izkaže, da Walker pri svojem »znanstvenem« delu ni bil preveč natančen, to nima posledic zgolj za njega, ampak za podobo znanosti in strokovnega mnenja v javnosti na splošno. Zgodbe o posameznih raziskovalcih, ki manipulirajo podatke, lahko v očeh javnosti hitro postanejo dokaz, da je vsa znanost v resnici predvsem statistična sofistika brez prave vrednosti, priporočila strokovnjakov, utemeljena na analizi podatkov, pa nič bolj verodostojna kot mnenja različnih javnih osebnosti. To pa je precej žalosten razvoj dogodkov, ki smo mu bili morda bolj kot kadarkoli prej priča v zadnjem letu in pol. Hkrati pa se mi zdi pomembno na to opozoriti slovenske bralce, sploh ker je – vsaj tako je razvidno iz vpisa v COBISS-u – pravkar izšel ponatis druge (žepne) izdaje slovenskega prevoda.