Naključno izbran robček Isadore Duncan

 

Kratka pisma

***

Ne vem, če si mi danes zvečer
pisala. 

Toda ravno zaradi tebe poznam uro,
v kateri brez sledi izgine spanec.
Ko drug drugemu
pošiljava ljubezenske pesmi.
In ko se želja odtisne globoko v kri.

Najini dotiki so ujeti
med dve razpršeni življenji,
med sanje, ki so se začele v nemiru.

***

Vedel sem, da mi boš včasih napisala pismo,
bila je to neka moja davna prerokba.
In treba je biti vsaj malo preroka,
da bi lahko pristopil h glavnemu simbolu
najinih križajočih se svetov.

Vedel sem, da mi boš včasih napisala pismo.
Verjel sem, da se boš za to odločila
po nekem snu in ne po predavanju
o Hermanu Melvillu.

Verjel sem, da bo to ponoči,
ali pa pred samo zoro,
ko slabi posnemovalci Ernesta Hemingwaya
popravljajo svoje rokopise.

Toda dobro je, da si se odločila,
da vse prepustiš naključju.
Da me odvedeš v kristalne sanje.

***

Ali si mi pisala ravno to noč,
ko na skrivaj objokujem ladje, ki so potonile?

Odpiram okna, da bi lahko slišal dež,
ki ne more slediti bitju srca.
Odpiram tišino, noč.
Noč, skozi katero ne morem videti tvojih oči.
Noč pod bresti, kot v kakšni ameriški drami.

Zato se dotaknem hrepenenja,
ki se od tvojega nemira premika proti meni. In spet nazaj.
Dotaknem se dežja, ki nekomu igra.
Mogoče točno tistemu času,
ko še nisva znala imenovati  čustev.

Mogoče igra nama in najinemu dopisovanju. 

***

Ali si mi pisala takrat,
ko si se najbolj bala?
Mislila si, da sem ljubimec operne pevke,
jaz pa sem se sam sprehajal po Zagrebu.

Ali je bilo to takrat, ko so se ure prepuščale dolgim fantazijam,
ki so bile resničnejše od vsega čemur pripadamo.
Če to ni res, mi ni treba več poslati nobenega pisma
in ni ti treba več prevarati naključja.

Da bi se maščeval svojim slabostim,
sem napisal te vrstice,
ki slavijo ure nedovoljene ljubezni.

***

V postelji, ki je nimaš več za svojo,
preberi pred spanjem
še pesem ali dve.
In če si resnično tista,
ki gospodari mojim sanjskim knjigam,
odvrzi ta naključno izbrani robček
in končno priznaj, da je tisto
noč, en sen
spremenil dve življenji.

 

Pavle Goranović je eden najboljših črnogorskih pesnikov obdobja zadnjih desetih, petnajstih let. Rodil se je leta 1973 v Nikšiću, Črna Gora. Diplomiral je iz filozofije. Doslej so mu izšle pesniške zbirke: Ornamentika noči(1994), Branje tišine(1997), Knjiga prividov(2002), Kako dišijo knjige(2008), Cinober(2009), Mesto polne lune (2014) in monografija Tin Ujević in Črna Gora (2008).  Knjiga prividov je bila prevedena v slovenščino in tiskana pri založbi Sodobnost International. Poleg poezije piše Goranović tudi prozo in književne kritike. Izjemno dober opis Goranovićeve poezije je zabeležil  Božo Koprivica, glasi pa se nekako takole: »Ta velika modrina in Luc Besson, to lebdenje v verzu kot v smrti, kot v radosti in bolečini.«  Ali pa Mladen Lompar: »Če je sodobna črnogorska poezija čakala dostojanstvo, potem je to zdaj tukaj, v knjigi Mesto polne lune.« Jaz bi Koprivici in Lomparju dodal še nekaj, kar je postalo univerzalen emblem Goranovićeve poezije: plemenita melanholija,  v najbolj čistem pomenu teh dveh besed. Prevedene pesmi so iz knjige, ki je sodobni črnogorski poeziji vrnila dostojanstvo.

Izbral in prevedel Uroš Zupan.