Spomnim se dogodka, ko sem bila kot študentka vodja projekta Kriza univerze na Študentski organizaciji univerze v Ljubljani. Projekt Kriza univerze je raziskoval avtonomijo univerze in vlogo študentov, rezultati raziskave pa so objavljeni v knjigi Ali univerza pleše avtonomno? A da smo prišli do tega, sem se morala boriti za projekt kot levinja. Namreč, potem ko je bil projekt že odobren, ga je resorni študentski minister odpovedal. Slednjega sem nato komaj prepričala, da sva se srečala in na sestanku sem ga z argumenti in svojo strastno zavzetostjo za tematiko le prepričala za projekt. Nato mi je sošolec, ki je poznal dotičnega študentskega ministra, dejal, da sem bila do ministra agresivna in zoprna. Začudila sem se, da mi to govori študent filozofije, saj sva se z ministrom pogovarjala v duhu argumentirane razprave, hkrati pa sem se spraševala, če bi to mislil tudi, če bi bila moški. Tako me je dogodek pripeljal do razmišljanja o Ksantipi, Sokratovi ženi, ki je prav tako veljala za zoprno, čeprav jo je Sokrat izbral prav z namenom poglobljenega razpravljanja. Od kod takšna dvojna merila do žensk-intelektualk, ki se borijo za pravico do argumentirane razprave in raziskovanja, čeprav je denimo že Platon oziroma Sokrat veliko govoril o enakosti med spoloma? V šesti knjige Države najdemo vojščake in med njimi so tudi ženske. Iz vrst vojščakov je Platon izbiral bodoče filozofe-kralje, ki so se poleg telesnih vaj izobraževali v dialektiki, geometriji, glasbi, govorništvu in številnih drugih vedah, katerih cilj je bilo spoznavanje človeka. Med učenci Akademije so bile tudi ženske, učenke, ki so bile po telesnih in umskih sposobnostih enakovredne moškim, saj, kakor beremo v sedmi knjigi Zakonov, morajo biti ženske na področju izobraževanja, kakor tudi v vsem ostalem, enakopravne moškim. Tako je znano, da sta bili v Platonovi Akademiji tudi učenki Lastenija iz Mantineje in Aksiotija iz Fliunteja v Arkadiji, ki je pričela poslušati Platona, potem ko je prebrala odlomek iz Države. Ideal, za katerega si je torej prizadevala Akademija, je bila vladavina uma in vrline tako v življenju posameznika kot tudi v življenju države. A kolikor je bil Platon kot Sokratov učenec napreden na področju političnih in socialnih pravic žensk, je bil precej konservativen kar zadeva spolnost, in si je žensko lahko zamislil le kot tisto, ki služi za reprodukcijo človeške vrste. Užitek, želja, spolna usmerjenost in identiteta ženske ga niso zanimale.
In vprašamo se lahko, ali je ta pogled podedoval od svojega učitelja Sokrata, ki je izražal seksistična in negativna prepričanja, kar zadeva ženske in tudi glede svoje žene Ksantipe, čeprav jo je Platon na prvih straneh Fajdona opisal kot vdano in skrbno ženo in mati? A kljub temu vlada vsesplošni konsenz, da je bila Ksantipa vzkipljiva, prepirljiva in ljubosumna žena, za kar naj bi bil odgovoren sam Sokrat, ko je dejal, da za vsakim uspešnim filozofom stoji zoprna žena. In to, da je Ksantipo označil za prepirljivo ženo, medtem ko se je z njo poročil zato, ker je tako kot on rada razpravljala, ni najbolj pošteno. V Ksenofonovem Simpoziju, ki ga ne smemo zamenjati za Platonov Simpozij, Sokrat pojasni, da se je poročil s Ksantipo zato, ker je želel postati odličen jezdec. Konj, ki ga bo želel jezditi, bo moral imeti močnega duha in svojo voljo. Ko bo udomačil takšnega konja, bo z lahkoto jezdil vse ostale konje. In nadaljuje, ker se je želel ukvarjati s človeškimi bitji ter imeti odnose z ljudmi na splošno, je prav zato izbral svojo ženo v prepričanju, da če bo znal dobro prenašati njen karakter, bo z lahkoto imel dobre odnose z vsemi ostalimi ljudmi. Tukaj je torej naveden razlog, zakaj je Sokrat izbral Ksantipo in ne kakšne druge ženske. Izkaže se, da je ni izbral zato, ker bi jo ljubil, ker bi bila ubogljiva žena ali lepa – to bi bili za Sokrata preveč običajni in nezanimivi razlogi. Z njo se je poročil, da bi bila njegova partnerka v filozofskih razpravah, čeprav po vsej verjetnosti o tem nič ni vedela in na to ni pristala, ko se je poročila z njim. Tudi na splošno Sokratovi pogledi na poroko niso bili najbolj prijazni in spoštljivi do žensk. Prijatelju, ki ga je spraševal za nasvet o poroki, je tako dejal: »Ne bi ti mogel priporočiti nobene ženske. Z izbiranjem tako ne dosežeš ničesar. Če je lepa, te bo varala; če je grda, ti ne bo ugajala; če vzameš revno, boš propadel; če pa bogato, ti bo ukazovala; če je pametnejša od tebe, te bo prezirala, če je omejena, ti bo neznosna.« A neka druga anekdota pravi, da je svojim študentom govoril: »Ne glede na kar koli, poročite se. Če najdete dobro ženo, boste srečni. Če naletite na slabo, boste postali filozof, kar pa je tudi dobro.«
Torej ne da bi bili strokovnjaki za partnersko svetovanje, lahko rečemo, da če se nekdo poroči z nekom zato, da bo z njim filozofsko razpravljal in se prepiral, potem ne more pričakovati mirnega zakona, v katerem bo žena priljudna, ubogljiva in ljubeča gospodinja in mati. Prav tako verjetno tudi Ksantipi ni bilo prijetno s Sokratom, ko je iz vsake stvari želel narediti filozofsko razpravo. Zamislimo si njun običajni pogovor. Ksantipa vpraša Sokrata, če je imel uspešen dan, nakar ji Sokrat odvrne, da ne ve, kako naj ji govori, dokler ne definira kaj pomeni »uspešen«. In kaj se šele zgodi, če mu poda nezadovoljivo definicijo »uspešnosti«, in kar je skoraj gotovo verjetno, ker mora imeti Sokrat vedno zadnjo besedo, si lahko zamislimo, da se iz najbolj preprostega vprašanja zlahka porodi družinski prepir. Pa do tega, kako so otroci, sploh še nista prišla.
In s tem pridemo do druge točke Ksantipinega razočaranja nad poroko s Sokratom in ne obratno. Če je Sokrat ni poročil zato, ker bi bila lepa ženska ali vdana žena in zato, da bi z njo razpravljal, pa vseeno ne moremo povsem določiti, ali mu je bilo kaj do lastnih otrok in potomstva, saj o tem najdemo protislovne zapise. Ne vemo natančno, ali se je med drugim poročil tudi zato, da bi imel otroke ali ne. S Ksantipo je imel Sokrat tri sinove, Sofroniskusa, Meneksenusa in Lamproklesa. Vemo, da je Sokrat zapostavljal Ksantipo in otroke na račun filozofije, medtem ko je užival v popivanju s prijatelji in razpravljanju o pomembnih stvareh, kajti ko je imela Ksantipa nekega dne dovolj Sokratovega pohajkovanja, mu je skrila obleko, ker ga drugače ni znala zadržati doma. A Sokrat je kljub temu nag skočil skozi okno in pobegnil od doma, oblačila pa so mu priskrbeli njegovi učenci. A hkrati v delu Spomina vredna dejanja in besede Valerija Maksima preberemo, da je Sokrat na vprašanje učenca, če naj se poroči ali rajši ostane samski, odgovoril, da bo v primeru, če ostane samski, osamljen, brez otrok in naslednika, a če se poroči, bo v nenehnih skrbeh zaradi otrok in podvržen pritoževanju žene in snahe. Sokrat je torej do neke mere razmišljal o otrocih in družini, a verjetno bolj iz filozofskega kot katerega koli drugega vidika. Kajti koliko je bil resnično v skrbeh za otroke in družino, lahko podvomimo ne le zato, ker jih je velikokrat zapostavljal na račun filozofije in se raje družil s svojimi kolegi in popival, ampak tudi zato, ker ni zaračunaval za svoje usluge iz etičnih razlogov. Kakšen je to mož in oče, ki dela brezplačno? Kakor da je edini kriterij, po katerem je nekdo etičen, to, da dela brezplačno, saj meni, da tako povpraševanje ne vpliva na kakovost opravljene storitve, kakor je Sokrat prezirljivo govoril o delu takratnih sofistov. Še zlasti je pri tem izpostavil sofista Gorgija in Protagoro kot tista, ki sta hodila od hiše do hiše in naivnim ljudem ponujala zasebno vodstvo ter pomoč pri njihovih težavah. Kot njune glavne značilnosti je opredelil govoričenje, priljudnost in plačilo za usluge. A tisto, kar jima je Sokrat najbolj očital, je bila nevednost. Pomen njihove nevednosti je predstavil z analogijo prodajalcev eksotične hrane: prodajalce sploh ne zanima hranljiva vrednost hrane, niti ne, če je hrana zdrava, vse, kar jih zanima, je prodaja te hrane in zaslužek, ki si ga s tem obetajo. Tako sofisti svoje intelektualno znanje prenašajo iz mesta v mesto in prodajajo tisto, kar kupujejo njihove stranke, vendar pa ne vedo, kaj prodajajo oziroma ali je tisto, kar prodajajo, tudi resnično dobro ali slabo za stranke. Pa je bilo res temu tako?
Zatorej se je Ksantipa upravičeno jezila na Sokrata, in sicer ne glede na to, ali je bila iz premožne družine ali ne in so si Sokratovo brezplačno delo morda celo privoščili, na kar namiguje ime najstarejšega sina. Sklepamo lahko, da je Ksantipa izhajala iz premožne ali vsaj srednje premožne družine, in sicer na osnovi imena najstarejšega sina Lamproklesa, ki naj bi ime dobil po Ksantipovem in ne Sokratovem očetu. To je precej nenavadno, saj je antična tradicija velevala, da mora prvi sin dobiti ime po dedu po očetovi strani. Edina izjema je bila, če je bil ženin oče bogat ali je imel pomembno vlogo v družbi. Tako zgodovinarji menijo, da je bilo Ksantipinemu očetu ime Lamprokles in da je imel pomembnejšo funkcijo v atenski družbi kakor Sokrat in njegov oče.
Ksantipa je bila tako upravičeno kritična do Sokratovih načel in neodgovornega vedenja, nenazadnje tudi zato, ker naj bi imel rajši ljubimca Alkibijada, ki je bil ves zaljubljen vanj. Alkibijad je Sokratu pogosto pošiljal darila. Ko mu je nekega dne poslal torto, jo je Ksantipa ljubosumno vrgla v koš. Kakor preberemo v delu Elijan, Varia historia, se je Sokrat ob njenem odzivu le zasmejal in dejal: »Zdaj tudi ti ne boš dobila nobenega kosa torte«. A če je Sokrat bolj ljubil moške kakor Ksantipo in jo je uporabil zgolj za strastno razpravljanje in prepiranje z namenom izboljšanja medčloveških odnosov z ljudmi, se je Ksantipa menda lahko upravičeno jezila in bentila nad Sokratom. Morda bi mu lahko celo odvrnila in ga zavrnila, kakor je Sokrat zavrnil Alkibijada v Simpoziju: »…Če je slučajno res, kar praviš, in v meni obstaja neka moč, po kateri bi ti lahko postal boljši, bi moral v meni videti neko prečudno lepoto, ki se zelo razlikuje od tvoje … Če jo torej res vidiš in skušaš postati moj družabnik … glej bolje, da ti ne bi ostalo prikrito, da jaz pravzaprav nisem nič,« s čimer bi Sokratu povedala, da sploh ni takšna, kakršno si jo predstavlja, in da nanjo projicira svoje želje in pomanjkljivosti. Z njo je le zato, da bi naredil kupčijo in profitiral, kako bi se izboljšal kot filozof, kar pa je sam ponudil kot protiargument, da bi nekdo bil z nekom.
Ksantipa je imela prav, ko je želela Sokratu dopovedati, da bi moral več časa posvečati otrokom in njej, in če bi živela v današnjem času, bi Sokratu, medtem ko bi šla v službo in služila denar za družino, zaupala otroke v dopoldansko varstvo, za vsak slučaj pa bi imela po celem stanovanju nameščene kamere in alarm, če bi Sokrat, medtem ko bi na dom prišli njegovi učenci ali prijatelji , nanje morda pozabil. Samoumevno bi se ji tudi zdelo, da Sokrat vzame starševski dopust. Ali pa morda verjetnejše, bi se ločila in ga tožila za zanemarjanje nje in otrok ali pa bi se, najverjetnejše, sploh ne poročila z njim, če bi vedela, da ima rajši moške kot ženske in da ima takšna mizogina prepričanja. Lahko bi tudi sklepali, da bi sama postala filozofinja, nikakor pa mu ne bi dovolila, da bi učencem in učenkam govoril, da naj se poročijo ne glede na to, ali bodo v zakonski zvezi srečni ali nesrečni, saj bodo v vsakem primeru profitirali. Navsezadnje bi moral najprej pri sebi razmisliti, ali se sploh želi poročiti in imeti otroke in predvsem, kakšne spolne usmerjenosti je.
Morda pa bi se Ksantipa celo pridružila skupini žensk za samopomoč, kjer bi z ostalimi ženskami delila svoje izkušnje ponižane in zapostavljene žene in matere, ki je morala živeti v bedi, zato ker je njen mož vztrajal pri načelih, po katerih denar oziroma plačilo vpliva na nepristranskost in avtonomijo njegovega poklica, pri čemer se je primerjal s svojo takratno konkurenco, sofisti. Tako bi v današnjem času Ksantipa ne veljala za vzkipljivo in prepirljivo, ampak bi Sokrat veljal za šovinističnega, samovšečnega, egoističnega in slabega moža in očeta. Vprašati se je tudi treba, katera bi se želela poročiti z moškim, ki vztraja pri tem, da za svoje delo iz etičnih razlogov ne želi plačila.
Bi pa morda lahko tudi sklepali, da bi bila Ksantipa v moderni dobi filozofinja; še več, prav moderna filozofska svetovalka, ki bi uporabila praktično filozofijo za svoje kliente in bi Sokratu znala odgovoriti na njegovo vprašanje, kaj je tisto dobro ali uporabno za njene kliente. Kaj če bi v ta namen uporabljala prav Sokratovo metodo? Bi ji Sokrat v tem primeru tudi ugovarjal in jo imel za nevedno šarlatanko? Bi bil zdaj Sokratov argument, da ne sme uporabljati njegove metode, kolikor in le kolikor zanjo zahteva tudi plačilo, sicer pa je njegova metoda uporabna in veljavna? Znanje najmodrejšega človeka v antični Grčiji nenadoma ne bi bilo več najmodrejše le zato, ker bi ga nekdo prodajal za plačilo in bi se Sokrat s tem strinjal. Povrhu vsega pa bi bila to še njegova žena! Tako lahko zaključimo ta esej s tem, da bi glede na vse povedano Ksantipa v postmoderni dobi ne imela veliko dobrih argumentov za poroko s Sokratom. Hkrati se je za vprašati tudi, koliko žensk, ki so se borile za svoje pravice, je v preteklosti obveljalo za zoprne in nergaške Ksantipe vsakič, ko so imele svoje ideje ali se niso strinjale z držo o prijazni, mili, graciozni in potrpežljivi ženi.