Najprej kot firer, nato kot YouTube zvezda

Ko se v zasebni družbi nekdo zaupno nagne naprej in začne šepetaje pripovedovati vic, takoj veste: sledilo bo kaj politično povsem nekorektnega, da se boste režali s kislim nasmeškom na obrazu, ki naj bi vsem povedal, da se sicer res smejite, ampak da imate ob tem vendarle tudi malo slabe vesti. »Ej, a ste že slišali tistega o Hitlerju?« Tistega, ko se po 66 letih, kot speča princesa iz pravljice, nenadoma prebudi v sodobnem Berlinu, dobi svoj tv šov in postane zvezda na YouTubu? Če vsaj malo spremljate sodobno nemško leposlovje, težko, da ga še ne bi – romaneskni prvenec Timurja Vermesa z naslovom Spet je tukaj, kot ga je v slovenščino za založbo Modrijan prevedel Aleš Učakar, oziroma Er ist wieder da, ki se je v Nemčiji prodajal s pomenljivo ceno 19, 33 € (letnica Hitlerjevega »prvega« vzpona na oblast), je postal mednarodna knjižna uspešnica, povsod prepoznavna tudi po minimalistični naslovnici, na kateri naslov romana tvori tiste znamenite kvadratne brčice, ki so po letu 1945 za vedno šle iz mode.

Timur Vermes: Spet je tukaj (Modrijan, 2014)

Kontroverzno? Sojenice Jonathana Littella, francosko pišočega Američana, v katerih je pripovedovalec nekdanji pripadnik SS, kvazi-filozof in sadistični morilec, te so bile kontroverzne. Ko Nemec napiše satiro o Hitlerju, je to povsem drug level kontroverznosti. Če je Der Untergang (2004) baje poskrbel za prvo resnično katarzo v odnosu sodobne nemške družbe do svoje nacistične preteklosti, utelešene v Adolfu Hitlerju, ki je v filmu prikazan kot duševno bolna, samomorilska in ekscesno (tragi)komična figura, je Vermes s svojim romanom šel še korak dlje. Hitlerja namreč postavi v vlogo nekakšnega Don Kihota 21. stoletja, ki morda res živi v svojem fantastičnem, izkrivljenem črno-belem svetu, toda od tam marsikakšen sodobni pojav vidi v njegovi resnični, goli podobi ali – še huje – v prenekaterem družbenem fenomenu »prepozna« isto, namreč lastno, fantazmatsko oziroma ideološko koščico. Z drugimi besedami, Adolf Hitler je bil v resnici zmeraj (tragi)komična figura, a če marsikomu danes mogoče ni jasno, kako ga je lahko kdorkoli kdaj jemal resno, Vermesov roman nekajkrat jasno pokaže, da nacionalistično nasilje in poniževanje tudi danes nista samo stvar par posameznikov, ki nikoli niso uspeli odrasti in radi paradirajo v uniformah, v bistvu pa so povsem neškodljivi, ampak tudi del družbeno-političnega sistema, v katerem živimo. Le da se pogosto skrivata za navidez demokratičnima svetinjama svobode govora in prostega trga.

Tako se lahko mirne duše smejimo ob Hitlerjevih, za pripovedi o »potovanju v času« značilnih, gegovskih zapletih in nesporazumih, ki jih doživlja v sodobnem vsakdanu (Ha ha ha, misli, da recikliramo zaradi pomanjkanja surovin!); že precej manj pa ob komentarjih tipa: »Avtoceste so pa še naprej gradili poljski, beloruski, ukrajinski in drugi tujci, in to za denar, ki bi se rajhu bistveno bolj izplačal kot vsaka vojna. Če bi takrat vedel, za kakšen drobiž je mogoče dobiti Poljake, bi njihovo državo kratko malo preskočil.«, ki razgaljajo imperialno logiko globalnega kapitalizma – česar Hitler ni uspel uresničiti z vojaško jekleno pestjo, se je po vojni zgodilo s strašljivo enostavnostjo z nevidno roko trga. Ali pa, ko senzacionalistično poročanje tabloidnega Bilda utiša s tem, da pohvali njihovo sicer »pravilno« poročanje o tujcih in južnjakih – daleč od tega, da bi nacionalistični diskurz živel in se plodil zgolj na obskurnih blogih in internetnih forumih skrajnih skupin ... Tovrstna »čez-identifikacija«, ki jo pri nas (no ja, po svetu še bolj) hitro prepoznamo v gibanju NSK in skupini Laibach, brezkompromisno zariva svojo satirično ost točno tja, kjer najbolj boli. A najosupljivejši trenutki v romanu so tisti, v katerih mu televizijski producenti lahkoverno pomagajo z nasveti za njegov tv šov, predvsem pa trenutek, ko se Hitler navidez nenadoma prelevi v šarmantnega voditelja pogovorne oddaje, ki nacistično ikonografijo in logiko mimogrede uporablja kot material za štose in dovtipe – in se spektakel ideologije in sodobnega infotainmenta brezšivno prepleteta v eno, volilni glasovi pa postanejo všečki.

Ne smejimo se torej samo Hitlerju, ampak tudi z njim; roman je kompleksna in večsmerna satira sedanjosti. Čeprav Timur Vermes rabi nezanesljivega pripovedovalca oziroma, natančneje, nezanesljivega poročevalca, in to v njegovi ultimativni podobi Adolfa Hitlerja, ta ni nezanesljiv ves čas, ker ni ne karikatura ne poosebljeno zlo. Adolf Hitler verzija 20.11 se obnaša in razmišlja kot Adolf Hitler original. Kot Adolf Hitler, človek. Zato bo gotovo marsikateremu bralcu, ki na kompleksna vprašanja išče enostavne odgovore, mučno blizu. Notranji monolog ga bralcu razkriva kot prestrašenega in osamljenega, kot preprosto osebo majhnih užitkov. Pa seveda istočasno tudi kot megalomana, ki se ima za izbranca Previdnosti, uslužbenca Naroda, a se ves čas skriva za lažno skromnostjo in voljo ljudi; kot zvijačnega, hinavskega politika, ki si bo kdaj brez slabe vesti nadel tudi ovčji kožuh, če bo tako le dobil, kar hoče; predvsem pa kot karizmatičnega voditelja, ki bi bil danes globalna medijska zvezda. Adolf Hitler vsekakor ni (bil) Zver, zverinska pa so (bila) njegova prepričanja in njegova dejanja; njemu se lahko smejimo, njegovo ideologijo moramo – zunaj fikcije, da se razumemo – jemati smrtno resno.

Še enkrat in zadnjič: je to, da Nemci iz romana v pripovedovalcu ne morejo zagledati resničnega Adolfa Hitlerja, resničnega nacista, ampak mislijo, da gre za komika, ki prisega na »metodo«, nekaj, kar kaže na našo sodobnost kot izjemno zrel čas ali ravno obratno? Tudi na to vprašanje, kot na številna druga, zgoraj zapisana ali samo nakazana, je težko odgovoriti enoznačno. Na eni strani imamo komentar babice Hitlerjeve tajnice na televiziji: »Ampak ona pol reče, ne, da to ni nubena satira. Pa reče, da guvurite enostavn točn to, kar je tut Hitler guvoru. In da so se takrat ludje tut smejal.« Na drugi strani ga kot nekoga, ki njihov način razmišljanja brezsramno parodira, razumejo tudi njegovi neposredni dediči, neonacisti, ki ga zmerjajo z Židom, mu grozijo in končno fizično napadejo. Toda ali sta to tudi v resnici nasprotji? Adolf Hitler je (bil) v prvi vrsti heroj povprečja, heroj srednjega sloja, ne heroj ekstremov, kot to radi prikazujejo. Še posebno pa danes, kot vsak ideološki diskurz, ne nagovarja toliko tiste peščice, ki ga slavi in obožuje kot pol-božansko, nezmotljivo bitje (kot vsevednega pripovedovalca), ampak tiste, ki ga ne bodo jemali povsem resno, ki ga bodo jemali z navidez zrelo distanco ter povsem prostodušno ugotovili: »Ni bilo vse slabo.« Zato je to tudi Hitlerjev novi slogan:

»V sebi povzema vse nekdanje zasluge, vse stare dvome, poleg tega ima pa še nekaj humorno-spravljivega, s čimer bom lahko privabljal volivce raznoraznih piratov in drugih golobradcev. Slogan se glasi:

"Ni bilo vse slabo."

In na tem bom gradil.«

Eden od glavnih stereotipov o Nemcih je, da nimajo smisla za humor in da so smešni le v svoji strogi resnosti. Spet je tukaj je roman, ki enkrat več dokazuje, da je res ravno nasprotno – Nemci so strogo resni le, ko so za crknit smešni.

 

Timur Vermes: Spet je tukaj. Prevedel Aleš Učakar. Ljubljana: Modrijan 2014. 356 strani, 32, 70 €.

Jaša Koceli in Jerneja Jezernik sta vzljubila ta prispevek.