AirBeletrina - Najhitreje do objave v tujini, če stvari vzamemo v svoje roke
Kolumna 2. 9. 2019

Najhitreje do objave v tujini, če stvari vzamemo v svoje roke

Fotografija: rawpixel.com/Pexels

Še do nedavnega sem imel občutek, da sem prebral skoraj vse slovenske knjige, ki so me pritegnile in so bile prevedene v angleščino. Njihovo število je bilo omejeno, izbor pa končen. Po Necropolisu (Nekropoli ) Borisa Pahorja in Alamutu Vladimirja Bartola so knjižne police kaj hitro ostale prazne. Zgolj nekaj klasikov je izšlo v angleščini, le poskusite najti recimo Ivana Cankarja. V zadnjih letih pa sodobni avtorji vse pogosteje pristopajo k angleško govorečim založnikom in njihovih izdaj več ne morem dohajati. Ta novi val prevodov me je spodbodel, da raziščem, kako se slovenskim avtorjem godi v svetu angleško govorečega založništva.

Velika dvojica

Visoko na vrhu najbolj prevajanih slovenskih avtorjev stoji Lila Prap s svojimi otroškimi, zvečine pastelnimi slikanicami, ki so izjemno priljubljene, še posebej v Aziji. Najbolj znani Slovenec, filozof Slavoj Žižek, je prav tako pri vrhu, ob tem da uživa tudi položaj verjetno najbolj znanega še živečega filozofa. Za tema vodilnima med slovenskimi avtorji, ki so objavljali v tujini, sledi strm padec v številu prevedenih knjig in prevodnih jezikov.

Vse odkar sem se preselil v Slovenijo (stalno tu živim od leta 2013), vztrajno delujem kot urednik ali kvaziagent najboljših slovenskih avtorjev, začel pa sem kot svetovalec pri založbi Beletrina. Tudi najboljši angleški prevodi izpod peres prevajalcev, ki sami niso naravni govorci, potrebujejo pregled, pri čemer je urednik ali pisec pogosto v veliko pomoč, saj namreč tisto, kar v tem delu sveta (vključno s srednjo in vzhodno Evropo) sodi med »dobro«, ni nujno »dobro« (ali sploh prebavljivo) za angleško govoreče bralce. Moj esej na to temo je objavila AirBeletrina in ga lahko preberete tukaj. Do sedaj sem sodeloval že z več kot dvajsetimi slovenskimi avtorji, ki sem jim pomagal ne le s končnimi besedili v angleščini, temveč nekaterim tudi pri iskanju založnikov v tujini (v redkih primerih pri iskanju literarnih agentov). Pri tem sem dobil globlji in širši uvid ne v slovensko literaturo sàmo, pač pa v to, kako dobra je pri »prevajanju« uspeha v tujini.

Anglo-slog Mihe Mazzinija

Ob boku že omenjene »velike dvojice« kot najbolj priljubljeni slovenski avtor v angleškem jeziku stoji Miha Mazzini, za kar obstajata dva razloga. Prvi je logistični, drugi slogovni. Mazzini na lastne stroške redno naroča celotne angleške prevode svojih knjig. Za tuje založnike so ti literarni prevodi pogoj. Nekako pred 2008 so angleško govoreči založniki kupovali pravice za objavo slovenskih knjig zgolj preko vzorčnih prevodov in sinopsisov. Zato je JAK vrsto let financiral vzorčne prevode v upanju, da bodo zadoščali pri zbujanju zanimanja založnikov. Nekoč je bilo tako, zdaj ne več. Založniki najemajo bralce v tujih jezikih, da prebirajo knjige v izvirniku in ugotavljajo, če naj založbe kupijo pravice zanje in jih prevedejo. Založniki pa ne najemajo slovenskih bralcev, zato je kupovanje pravic in naročanje celotnih prevodov pravzaprav kupovanje mačka v žaklju. Z izjemo krajšega vzorca je ves nakup popolna neznanka. Zaradi tega v zelo redkih primerih pride do dovolj velikega zanimanja za roman, da bi se založnik odločil za opisano pot. Od 2008 naprej se založniki zanimajo le za romane, ki so v celoti prevedeni in urejeni na najvišji uredniški ravni ter pripravljeni za objavo. Iz tega sledi, da je treba prevod in preverjanje oziroma urejanje plačati vnaprej, kar je za Slovence lahko izjemno visoka investicija. Mazzini se je v tako investicijo spustil, zaradi česar je precej njegovih romanov objavljenih v angleškem jeziku. Sodeloval je tudi z literarnimi agenti, kar je precejšnja redkost med slovenskimi pisatelji. Slogovno gledano je Mazzini najbolj »anglo« od vseh slovenskih avtorjev, katerih dela sem bral (podrobneje o tem govorim v že omenjenem eseju). Tak anglo-slog deluje po vsem svetu in je prav tako priljubljen v Sloveniji. Številni uredniki so mi pritrdili, da Mazzinija lahko uvrstimo tudi med najbolj priljubljene kolumniste v Sloveniji.

Drugačne metode pri stvarni literaturi

Pri stvarni literaturi založniki uporabljajo drugačne metode. Ne bodo prebrali celotne knjige, četudi so jo že prejeli. Najprej želijo videti book proposal, predlog knjige. Priprava takega predloga je svojevrstna umetnost – vrsto let sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani vodil delavnice pisanja predlogov knjig in člankov, v tem in prihodnjem letu pa tovrstne brezplačne delavnice vodim v samostanu Mekinje v Kamniku. Skozi leta sem se priučil trika, da se pri stvarni literaturi bolj obnese taktika založniku ponuditi »novo«, dopolnjeno izdajo knjige, ki je že bila objavljena v Sloveniji, kot pa neposreden prevod.  Ponudite prevod dela stvarne literature in založnik bo vztrajal pri celotnem prevodu, ki mora biti popoln. Predlagajte pa novo izdajo knjige in založnik bo ponudil predlog pogodbe, ki bo temeljil le na predlogu knjige in vzorčnem prevodu.

Ducat prevedenih knjig v enem letu 

Samo v približno zadnjem letu dni sem na svoje knjižne police zložil za dober ducat knjig slovenskih avtorjev v angleških izdajah. Na stran dam knjigi, ki sem ju pomagal prevajati, in sicer Yugoslavia My Fatherland (Jugoslavija, moja dežela) Gorana Vojnovića in Absolution (Odpusti) Aleša Štegra. Jože Pirjevec s knjigo Tito ponuja zaključeno biografijo jugoslovanskega voditelja. Boštjan Videmšek je v Dispatches from the Frontlines of Humanity: A Book of Reportage (Poročila s frontnih črt humanosti: knjiga reportaž) objavil epigram žanru reportaže, Matej Šurc pa je v knjigi Patriotism for Sale (Prevarana Slovenija) poskrbel za izčrpen opis slovenske vojne za neodvisnost in nedovoljene trgovine z orožjem. Jasmin B. Frelih je z romanom In/Half (Na/pol) osvojil pomembno nagrado EU, za osupljivo dober prevod v angleščino je poskrbel Jason Blake. Zgodovino druge svetovne vojne pokrivata My Memories (Spomini Alojza Volerja) avtorja Alojza Volerja v prevodu Roberta Posla, ki govori o partizanskem junaštvu, in Stripped of My Time (Čas, ki ga ni) avtorja Radovana Hrasta v prevodu Romana Vučajnka, o avtorjevih dveh zapornih kaznih na Golem otoku.

Jasmina Kozina Praprotnik je objavila biografijo osemdesetletne maratonke z naslovom  The Long Running Life of Helena Žigon (Življenje tekačice Helene Žigon). Roman Dimitrija Grčarja Woman with a Leica je vohunska pustolovščina, ki se dogaja na Dunaju. Janez Bogataj je objavil nekaj etnografskih knjig, med drugim Slovenian Potica: The Queen of all desserts (Slovenska potica – vseh sladic kraljica) in njegova nova knjiga Slovenia: Cultural Heritage at the juncture of the Alps, the Mediterranean, the Pannonian Basin and the Balkans (Slovenija: kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana). Kuharske knjige zastopata Cook Eat Slovenia avtorice Špele Vodovc (Kickstarterjeva zgodba o uspehu) in zbirka receptov najboljših slovenskih kuharjev Best from the Top: recipes prepared by top Slovenian chefs; with calculations for diabetes (Najboljše z vrha: kuharski recepti vrhunskih slovenskih kuharjev z izračuni za diabetes). V 2017 je izšla epska knjiga Mojce Kumerdej The Harvest of Chronos (Kronosova žetev) v enako epskem prevodu Rawleya Graua. Village Trilogy Evalda Flisarja je izdala založba Istros Books, ki se je specializirala za literarna dela nekdanje Jugoslavije in je objavila tudi None Like Her (Ni druge) avtorice Jele Krečič in Dry Season (Sušna doba) Gabriele Babnik.

Michael Biggins je prevedel Prišleke pisatelja Lojzeta Kovačiča (Newcommers) in nekaj romanov Draga Jančarja. Pojavil se je tudi Janez Janša s svojim zgodovinskim romanom White Panther (Beli panter). V prihodnjih mesecih se lahko nadejamo The Big Misconception Boštjana Jurečiča in Iris Novak: The Memoir of a Yugoslav Woman avtorice Iris Novak (ime je psevdonim). Seznam vsebuje le dela, ki sem jih prebral in so izšla v približno zadnjem letu ter so se mi pojavila na radarju. Seznam slovenskih del v angleščini se širi.

 Potrebna sta samozavest in finančni vložek

Če lahko iz hitrega pogleda po policah z nedavnimi prevodi slovenskih knjig potegnemo kakšen nauk, se ta gotovo glasi, da do objave v tujini najhitreje pridemo tako, da stvari vzamemo v svoje roke. To je  sploh nazorno pri avtorjih, ki si sami naročajo prevode svojih del. Samozavest in osebni finančni vložek sta potrebna, da se slovenski avtorji izpostavijo in pritegnejo pozornost bralcev onkraj sončne strani Alp. To pomeni, da bo preveč dobrih avtorjev ostalo neopaženih, po drugi strani pa bodo tisti z bolj samozavestnim nastopom deležni največjega uspeha – še posebej taki, ki pišejo v slogu, ki ustreza okusu angleško govorečih bralcev.