Na zaprašenem stičišču Vzhoda in Zahoda

Instanbul Fotografija: Wikipedija

Najprodornejša in mednarodno nagrajevana sodobna turška pisateljica, esejistka, publicistka, aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak je rojena leta 1971 v Strasbourgu. V svojih številnih delih se neumorno posveča razdorom med Vzhodom in Zahodom, tradicijo in sodobnostjo, preteklostjo in sedanjostjo, pri tem pa problematizira spolne in kulturne identitete, nacionalizem in islam. Z radikalno feministično obarvano pisavo prestopa samoumevne delitve med moškim in ženskim principom v islamski kulturi ter jo nadomešča z glasnim klicem po spolni enakopravnosti. Prav tako si prizadeva za integracijo različnih kultur in religij ter za svobodo govora. Vse to je tako močno vtisnjeno v njene romane, da ima spričo prepoznavne tematike in samosvoje slogovne matrice bralec občutek, da Elif Shafak ves čas piše eno in isto knjigo, da je vsak naslednji roman njeno naslednje poglavje.

Pisateljica je kot Elif Bilgin po ločitvi staršev z materjo in babico prvih deset let živela v Ankari, kasneje pa zaradi materine diplomatske službe v Bostonu, Michiganu, Arizoni, Londonu, Kölnu, Madridu in Amanu ter se naposled vrnila v Istanbul. Danes z družino živi v Londonu. S kozmopolitstvom in multikulturnostjo prepredeni mladostni svet ima močan vpliv na njeno pisavo, prav tako pa tudi predhodno življenje z materjo in babico, ženskama, ki v marsičem upodabljata dualnost avtoričine pisave. Prva visoko izobražena feministka zahodnjaške racionalnosti in neodvisnega duha, ki je v patriarhalnem okolju velikih družin ter avtoritativnih očetov živela ločena od moža, in druga, tradicionalnih kulturnih nazorov, spiritualna in vraževerna. Prav to nasprotje in globoka solidarnost med obema ženskama ter iskanje integracije med različnimi kulturami, kar avtorica ob koncu svojih romanov vselej zasuče v svetlobo, v moč spremembe, zaznamuje celotno romanopisje Shafakove. Morda si je tudi zato za svoje pisateljsko ime ob svojem nadela še materino oziroma babičino. Shafak pomeni zarja.

Elif Shafak Fotografija: Wikipedija

Svoje prve romane je pisala v »poetičnem« turškem jeziku in kmalu po prelomu tisočletja z Bolšjo palačo prešla na pisanje, kot se je sama izrazila, v »matematični« angleščini. Do zdaj je izdala sedemnajst knjig, od tega enajst romanov, ki so prevedeni  v več kot petdeset jezikov. Za slovenske prevode in izdaje njenih do zdaj šestih romanov zgledno skrbi založba Sanje. Po Bolšji palači (2002, slov. prev. 2009) in Pankrtu iz Istanbula (2006, slov. prev. 2007), ki sta izšla v prevodu Jureta Potokarja, romanih Štirideset pravil ljubezni (2010, slov. prev. 2013) in Čast (2012, slov. prev. 2016), ki ju je prevedla Barbara Skubic, ter Tri Evine hčere, (2016, slov. prev. 2019) v prevodu Maje Ropret je pred nami prevod avtoričinega romana z najbolj nenavadnim naslovom, ki je v angleščini izšel lani.

Roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, lanskoletni finalist za bookerja in letošnji finalist za deset tisoč angleških funtov vredno Ondaatjevo nagrado, ki jo podeljuje Kraljeva družba za literaturo (Royal Society of Literature, RSL) v Londonu, delu, »which best evokes the spirit of a place«, se zvečine dogaja v Istanbulu, »mestu, kjer je bilo lahko ubijati in še lažje umirati«. Premisa, ki ob sicer tematski razvejanosti romana na eni strani in mesta z nepreštevnimi obrazi na drugi podčrtuje osnovno lego pripovedi. Slednja se dogaja v zadnjih obsmrtnih minutah istanbulske prostitutke Leile Tekile, umirajoče na obrobju Istanbula, ko naplavljajoč čutni spomin razkriva njeno radosti, utesnjenosti, nasilja, zlorab, a tudi pokončne drže polno življenje od rojstva do krute smrti in se izteče z njenim neuspelo-uspelim pokopom.

Dokaj šablonsko uokvirjena pripoved, razdeljena v krajša poglavja treh večjih sklopov Um – Telo – Duša, se iz s strogimi tradicionalnimi nazori prepredenega podeželskega življenja z Leilinim pobegom pred dogovorjeno poroko preseli v Istanbul. Dehteče in zanikrne ulice mesta, ki geografsko in politično spaja Vzhod in Zahod – pomenljivo je dejstvo, da so sloviti Bosporski most kmalu po odprtju zaradi neredkih samomorov zaprli za pešče –, so z Ulico bordelov in Pokopališčem pozabljenih na čelu neusmiljeni, nepredvidljivi, a kljub temu prijateljstva, topline in ljubezni poln dom Leile in njenih prijateljev. Slednji so ob siceršnji osredotočenosti na Leilino življenjsko zgodbo prav tako deležni razvojnega loka, kar pripoved tematsko bogati, pri tem pa ne izgublja fokusa. Njihova življenja ponazarja temeljno spoznanje, kot ga je ubesedil Leilin ljubljeni D/Ali: »V Istanbulu so živi ljudje začasni stanovalci, nepovabljeni gostje, ki so danes tu in jih jutri ni več, in globoko v sebi se tega vsi zavedajo. Beli nagrobniki prežijo na državljane za vsakim vogalom – ob avtocestah, nakupovalnih središčih, parkiriščih in nogometnih igriščih; posejani po vseh kotičkih kot strgana biserna ogrlica. Če milijoni Istanbulčanov razvijejo le delček svojega potenciala, je to zaradi moteče bližine grobov (...).«

 Z razgibano dialoško formo, neredkimi suspenzi, lahkotno izpeljanimi časovnimi preskoki, intuitivno odmerjenimi tematskimi odvodi in s tekočo slogovno teksturo zaznamovana pripoved v bralcu vzbuja rastočo napetost in radovednost, nelagodje in sočutje, ki v sklepnih akordih kljub Leilinem zadnjem žalostnem spoznanju (»Življenje ni pravično in zdaj je spoznala, da je smrt še manj.«) postreže s skoraj katarzičnim olajšanjem. Najbrž ni naključje, da je med številnimi zahvalami ob izdaji romana avtorica najbolj poetično misel posvetila babici, preminuli ob začetku njegovega nastajanja. Takrat, ko je preminula tudi osrednja junakinja romana. Četudi prva enako resnična kot njena lastna kri in druga izmišljeni lik, katerega usoda se zrcali v usodah nepreštevnih žensk povsod po svetu, se je avtorici dozdevalo, »da sta se spoznali in postali dobro prijateljici, sestri obstranki. Konec koncev meje uma ne pomenijo nič za ženske, ki še naprej v mesečini prepevajo pesmi o svobodi ...«

Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, prevod Maja Ropret, Sanje, Ljubljana 2020.