Objavljamo (uvodni) odlomek osmega besedila iz cikla Na kraju zapisano, ki ga Aleš Šteger ustvarja od leta 2012. Tokrat je pisal v mestu Bautzen.
Evropska unija je poskus mehčanja razlik in meja. Ena od teh meja, ki je v evropski zgodovini zmeraj znova igrala veliko vlogo, je meja med Germani in Slovani. Bližina drugega je bila zmeraj priložnost za védenje in trgovino, obenem pa je bil oni drugi za mejo zmeraj dobro gorivo za manipulacije, podpihovanje strahu, pripraven krivdni kozel za vznik političnih ekstremizmov in totalitarnih sistemov. Ime mesteca Bautzen ima v spominu tistih vzhodnih Nemcev, ki še pomnijo čase Nemške demokratične republike, izrazito negativne konotacije, saj se je tukaj nahajal zloglasni zapor nemške tajne službe Stasi, nedaleč stran pa je nasploh eden največjih zaporov v tem delu Evrope, imenovan Rumena beda. Bautzen v polminulih časih ni bilo le ime za kraj marveč sinonim zaprtega, politično preganjanega posameznika. Mestece nosi obenem še drugo, lužiškosrbsko ime, Budyš, in je prestolnica manjšinske slovanske entitete, ki v tem delu Nemčije s svojo kulturo živi že več kot tisočletje. Mesto sem obiskal mesec dni pred volitvami v evropski parlament, v času, ko na vzhodu Nemčije, tako kot marsikje drugje po Evropi, najrazličnejše radikalne desničarske stranke doživljajo strm porast podpore evropskih volivcev. Migracije so tudi tukaj osrednja tema gostilniških omizij. Bautzen se je vrnil na naslovnice nemških časopisov pred dvema letoma, ko so storilci požgali dom za azilante, še preden so se ti mogli vseliti vanj, in so desničarski ekstremisti na glavnem trgu pred kamerami uprizorili pravi pregon mladih priseljencev. Budyš, idilično multikulturno mesto v srcu Evrope, folklora in umetnost poslikave pirhov? Bautzen, leglo neonacistov in zapor, ki ostaja v glavah ponižanih in razžaljenih? Na vsak način eksemplarično evropsko mesto, kraj meja, lepot in gorja.
Rumen je dan.
Rumen je dan, to so bile prve besede, stavek morda, ki se je pojavil v moji glavi, še preden sem pošteno odprl oči.
Skozi steklena vrata moje sobe je žarela svetloba.
Rumena je sreda pred veliko nočjo v pokrajini Zgornja Lužica.
Rumena je pomlad.
Rumene so krošnje brez z mladimi listi.
Rumeno cvrkutanje ptic.
Rumeni cvetovi okrasnega grmičevja vsenaokrog.
Rumeno je oranžno velikonočno jajce, ki ga pojem za zajtrk v penzionu.
Rumenje rumenjak v rumenem jajcu, ki je oranžno.
Rumeni so jopiči gasilcev in barva gasilskega avta, ki tuleče zavija za vogal, izgine.
Rumena je sirena.
Rumen je dan, rumeno je upanje, rumene so resnice in vesti, rumeni so kljuni škorcev, ogorki v pesku pri klopci v parku, rumen je držaj noža na sosednji klopi (le kdo ga je pustil, in zraven plastično žličko, danes prav tako rumeno?).
Rumena je sreda in rumeno šumenje avtomobilov.
Rumeno je škripanje pedal koles, s katerimi se mimo vozijo starejši, vsi po vrsti šestdeset plus, z rumenimi, čeprav dejansko belimi lasmi.
Rumen je sveži veter in reklama za darovanje rumene krvi.
Rumena je zvezda na pokopališču sovjetskih vojakov pred mojim penzionom.
Tukaj ležijo, prerasli z bršljanom. Zelenim.
Granitna tabla izpričuje, kdo so bili in kaj so.
Rumena je zgodovina. Rumene njene grozote, njene sprevrženosti, njene neizmerne perverzije in zamotanosti.
Rumene so besede zgodovine in njenih apostolov. Verjeti jim do konca, obstaja kaj lažjega, kaj težjega?
A še huje, morebiti najhujše, je ostati brez lastne rumene zgodbe, brez lastne zgodovine, le s tujo, z nikogaršnjo zgodbo, poveznjeno kot jajčna lupina čez glavo pravkar izvaljenega piščeta.
Rumena je naša preteklost.
Naša preteklost je rumeni frak, vsak si ga hočeš-nočeš umeri po lastni meri in le mestoma nam uspe pogledati preko lastne rumenjave, v sopovezanost in vzajemno izročenost naših individualnih zgodb.
Kaj je pomembno, kaj ne, ve le vsak sam.
Zakaj sem recimo jaz danes prav tukaj, na tej klopci v malem parku v mestecu z dvema imenoma, Bautzen, Budyš?
Zakaj nisem kjerkoli drugje na tem rumenem svetu?
In zakaj sem ravno pred tem spomenikom padlim sovjetskim tankistom, herojem boja proti nacizmu, fantom, ki so pustili v umazanih jarkih vojne svoja življenja?
Ob padcu Berlinskega zidu in umiku sovjetskih sil iz Vzhodne Nemčije sta bili v pogodbah, ki so spremljale sovjetski umik, zelo natančno opredeljeni nedotakljivost sovjetskih obeležij in obveza Nemčije, da še naprej skrbi zanje.
Naj bo vsepovsod vidna naša skupna zgodovina, naša skupna rumena barva krvi pomorjenega človeštva.
Spletna stran za rezerviranje prenočitev je bila bolj preroška, kot bi si lahko od nje obetal. Odprl sem jo pred dvema dnevoma, kliknil prvo možnost, potrdil rezervacijo in se znašel v rumenem dnevu, v rumenem mestu, pred zlatorumeno peterokrako sovjetske armade in padlih fantov.
Je to tvoje?
Dvignem pogled.
Smetar je, ki s ščipalko pobira smeti.
Ne, nož ni moj, rečem.
Previdno, kot da je kak objekt, vreden podrobnejše analize, ga dvigne, vrže v vrečo s smetmi.
Nekdo je jedel, rečem.
Hja, prej si ga je nekdo vbrizgal, reče smetar.
Če greš tja dol, par ulic, tam je skejterski poligon.
Tam najdem vsak dan tabletke, paketke heroina ali vrečke z ostanki trave ali igle.
Ali pa tukaj naokoli. Pojma nimaš, kako je tu vse polno tega sranja.
To je strašno, rečem.
Nič ni strašno, reče. Ni usmiljenja, ne zanje, ki si ga brizgajo, ne za one, ki ga že ob osmih zjutraj pijejo. Vsak je odgovoren zase.
Odloži ščipalko in plastično vrečko.
Enega si bom zvil, reče in vzame tobak.
To je moja droga.
Vsak od nas rabi kaj, rečem. Saj se nam drugače zmeša. Pritisk vsakdana je za večino prehud. Takšni časi so, vsak je sam zase proti vsem, ni več skupnosti.
To drži, reče, ampak moja me krega, če kadim.
Ona ne kadi?
Morala je nehati, ker so ji našli astmo. Zdaj pa meni pije kri.
Lepo mesto, rečem.
Ste od tukaj?
Smetar se nasmehne. Zadovoljen vdihne dim.
Jaz sem iz Heidelberga, reče.
Kaj pa delate tukaj, na globokem vzhodu, vprašam.
Moje so po vojni pregnali iz Češke, potem sem pred leti prišel sem iskat korenine, se zaljubil in ostal. A hočem stran iz tega scheissmesta. No, saj ni slabo, samo … Če greš tu par križišč niže, tam najdeš same nacije. In če greš tja gor, tri, štiri ulice, takoj poleg zapora, imaš v parku prosilce za azil. In potem se vsak drugi dan preganjajo, eni druge in potem spet drugi prve in tako dalje.
Slišal sem za to, rečem, pred dvema letoma so bili mediji polni novic o spopadih med emigranti in ekstremisti tukaj v Bautznu.
Tu je vsaki četrti naci, reče. V Bautznu imaš najmanj osem skupin nacijev, ki se med seboj podpirajo.
Zakaj, vprašam? Medtem gre mimo skupina mladih z lopatami in drugim vrtnim orodjem, zavijejo v spominski park in pričnejo z urejanjem zelenih površin.
Nimajo služb? Zavoljo strahu, ker je poljska meja tako blizu? vprašam.
Ma ne, odgovori smetar in kadi dalje. Naciji niso samo med socialno ogroženimi, so vsepovsod, sedaj že spodkopavajo državne strukture, tukaj predstavljajo lep del policije in vojske in javne uprave. Sicer pa jih imaš vsepovsod, tudi na Poljskem, tudi na Češkem. Tu imaš dedke, ki so bili še pravi naciji, in ki so nacizem predali otrokom, in sedaj prihajajo ven njihovi vnuki. V Bautznu imaš vsake toliko nacistične demonstracije in tam vidiš tudi številne otroke, štirinajst, petnajstletne. Razumeš? Jaz ti kar rečem ti. Ime mi je Helmut, se predstavi smetar.
To mesto je multikulturno, tu je velika skupnost lužiških Srbov. A so tudi lužiški Srbi naciji?
Seveda so tudi med njimi naciji, mirno odgovori. Vsepovsod so, ne štekaš?
Kaj pa migranti, vprašam? Morajo biti kar kompaktni in agresivni, da se jim zoperstavljajo.
So so, ni kaj. Jaz jih ne maram. Se držijo tudi bolj zase, tam zgoraj jih imaš, v parku poleg Rumene bede. Saj veš, kaj je Rumena beda? To je zapor, Bautzen 1. Tiste z lažjimi kaznimi pošljejo v zapor v Dresden, hujše kriminalce pa sem, v Bautzen 1. Zadaj za zaporom je hrib. Tam je sankališče in grobovi. Po vojni ali v času Nemške demokratične republike, če kdo ni ustrezal, puf, in so ga tam zakopali.
Helmut kadi dalje. Molčiva.
Sicer pa imaš tu vse polno grobov, tu so Sovjeti, tam pod onim kamnom so pokopani Poljaki in Čehi, tam, par kilometrov ven iz mesta, je ogromno grobišče vojakov iz prve svetovne vojne, ma še od prej, iz časov Napoleonovih bitk. A veš, da je Napoleon bil v Bautznu, tukaj je prespal pred ofenzivo in ponoči gledal skozi okno, kaj počnejo njegovi vojaki. Ali pa … deset kilometrov od tod je množično grobišče švedskih vojakov iz tridesetletne vojne, samo do tja pa rabiš avto.
V tistem se pripelje avto z rumenim napisom.
Psst, to je moj nadzornik, reče Helmut, tudi on je en mali naci.
Nadzornik stopi iz avta, s Helmutom si prižgeta še eno cigareto in kramljata na sosednji klopi. Jaz tipkam in čakam.
Ko se nadzornik odpelje, se Helmut spet vrne.
Kam pa bi šel, če bi emigriral, ga vprašam.
Če bi bil mlajši, bi šel v Kanado, a za Kanado rabiš denar. Od kod ga naj dobim?
Emigrirati v Kanado je samo še za bogate Azijce, se pošalim.
Ja, Azijci. Nekoč sem delal za nekega Vietnamca, zgoraj, na severu Nemčije. Razstavljali smo stare stroje. Ko nam je v halo pripeljal hrano, je zmeraj ugasnil luč, da ne bi videli, da jemo pse in mačke med rezanci. Tukaj, poleg zapora Bautzen 2, smo imeli vietnamsko restavracijo. Veš, kje je lastnik vietnamske restavracije danes? Sedi na drugi strani mesta, v Bautzen 1. Rabili so nekaj časa, a slednjič so odkrili, zakaj so izginile vse mačke v krogu 800 metrov okoli njegove restavracije. Ali pa v Heidelbergu, tam je bil en Azijec, ki je delal burgerje. Sosedom je postalo sumljivo, zakaj v smeti meče ogromne količine konzerv od pasje hrane. Potem je prišla inšpekcija in vse pozaprla.
Helmut spet kadi. Piha hladen pomladni veter in od sedenja me počasi pričanja mraziti, a vztrajam v upanju, da mi po povedal še kaj. Ni mi treba dolgo čakati.
Enkrat me je eden vprašal, kaj bi bilo, če bi Nemčija zmagala vojno. Rekel sem mu, da bi bilo to največje sranje na svetu, saj bi bila potem midva okupacijska vojaka kje v Franciji ali drugod in bi scala kri. Obrnil se je in šel in se nikoli več ni pogovarjal z mano. Še en naci. Zajebano je. Ko sem na Češkem iskal vas, iz katere nas po vojni pregnali, in grobove svojih prednikov, nisem ničesar našel. Po vojni so Čehi z bagri z zemljo zravnali celotno vas s pokopališčem vred. Nič, nič več ni bilo, razumeš? Pa je bil moj stari Čeh. Ko so prišli Hitlerjevi vojaki, so šli k njemu v hlev in mu vse pobrali. A ker je bila njegova žena Nemka, so morali ob koncu vojne vsi lepo spakirati in čao. Ni čudno, da take zadeve ljudje nosijo potem dolgo v sebi. Tu imaš šoferja avtobusa, nosi repek, starejši tip, čisti naci. Če recimo stopijo na avtobus azilanti, jih vrže dol, tudi če imajo veljavne vozovnice. Nič ne pomaga. Disciplinski ukrepi, pritožbe, nič.
Kaj pa, če azilanti govorijo nemško? vprašam.
Ni važno, če niso belci, jih zabriše dol. Taki kot on bi radi samo nemške Nemce, ne pa neko kurčevo Evropo.
Kogarkoli vprašaš, kaj bi z Evropo, vsak bi jo vrgel v kanto, pokril pokrov in fuknil kanto.
Pa misliš, se bo v prihodnje umirilo ali bo še huje?
Helmut odkima.
Ne vem, kam vse to gre. Tu bo čez dva tedna spet demonstracija. Naciji proti levičarjem. Tega pred valom migrantov ni bilo, razumeš?
Boš šel tudi ti protestirat?
Ne. Se mi ne ljubi. Kaj naj tam? Kaj naj dosežem s še enim sranjem, reče Helmut.
Prideta še dva starejša pobiralca smeti s ščipalniki na dolgih palicah.
Tako, sedaj moram dalje. Tam, v tisti smeri je Bautzen 1, tam, v nasprotni, pa Bautzen 2.
Poslovim se od smetarja Helmuta iz Heidelberga.
(odlomek)
