Aleš Šteger je 29. maja 2018 že sedmič izvedel svoj projekt Na kraju zapisano. Z njim je začel leta 2012 v Ljubljani in nato nadaljeval 2013 v Fukushimi na Japonskem, 2014 v Ciudad de Mexicu, 2015 v Beogradu, 2016 v Kochiju, Indiji ter 2017 na Solovikih v Rusiji. Tokrat si je za kraj pisanja izbral Šanghaj.
Objavljamo uvodni del besedila, ki je nastalo na tisti dan. V celoti ga lahko preberete v knjižici, ki bo kmalu dostopna v bolje založenih knjigarnah, v prihodnosti pa bo dostopna tudi na avtorjevi spletni strani, kjer so na voljo tudi druga besedila iz serije Na kraju zapisano.
Šanghaj. Onkraj svojih administrativnih meja se najštevilčnejše mesto na svetu razteza v eno najbolj gosto naseljenih območij našega planeta. S svojo kolonialno preteklostjo in največjim kontejnerskim pristaniščem na svetu predstavlja točko, kjer se Kitajska srečuje s svetom. Zato mnogi Kitajci radi rečejo, da Šanghaj ni »prava« Kitajska, oziroma da je najbolj zahodnjaško od vseh kitajskih mest. Odkar se je Kitajska začela politično odpirati, je Šanghaj doživel izjemne spremembe: na eni strani sta gospodarski in gradbeni razcvet, na drugi valovi delavcev migrantov, visoka stopnja onesnaženja in divje potrošništvo. Če je Peking politično in kulturno srce Kitajske, je Šanghaj osrčje kitajskega kapitala. Zanimalo me je, kako to srce utripa, kaj prečrpava po žilah in kako izgleda prihodnost, ki se drugje po svetu šele napoveduje, tukajšnjim prebivalcem pa se je že zgodila.
Zahvaljujem se vsem, ki so pomagali pri nastajanju tega zapisa!
To jutro sem imel sanje, kitajske sanje.
Sanjal sem svojega sina, kako nasmejan teče ob robu bazena, polnega kristalno modre vode.
Ozira se nazaj, se mi smeji.
Pred njim iz tal štrli ventil.
Vem, da po padel, a tega ne morem preprečiti.
Pade in z obrazom udari ob štrlečo kovino.
Vidim njegov obraz, povsem razbit, a še vedno nasmejan, zobe polomljene, očesi izbiti.
Prebudim se ves prepoten, štiri minute preden bi me zbudila budilka.
Poskušam zaspati nazaj, se vrniti v sen, ga spremeniti.
Nekako mi uspe v polsnu priklicati nazaj prizor, ko pada, kot v počasnem posnetku.
Na njegov obraz polagam svoje roke v upanju, da ga bom v sanjah pozdravil.
Ne pomaga.
Poskušam nekako spremeniti te sanje, jih zmanipulirati v svoji zavesti, jih izbrisati.
Ne pomaga.
Odprem oči.
Zunaj šumi Šanghaj. Nadvoz, križišče prometnih cest. Sivina.
Vem, da bom moral preživeti ta dan s to sliko v sebi.
Ne vem, ali bom zmogel, niti tega ne vem, kaj je to, kar naj bi zmogel.
A vseeno je tu občutek, da ne vem; da je nekemu tujcu, neveščemu mandarinščine, onemogočeno vedeti.
Poskušam torej z imitacijo.
Začenjam dan, kot ga začenjajo moji kitajski prijatelji.
Najprej preverim indeks onesnaženja zraka.
Šanghaj je boljši v primerjavi s številnimi industrijskimi mesti.
Lega ob ustju največje azijske reke Jangce in odprtost proti morju ga delata prepišnega.
V zadnjih desetletjih se je večina industrije, ki je bila prej v samem mestu, umaknila.
Kljub temu kaže indeks onesnaženosti zraka za danes slabo.
V nekaterih kitajskih mestih dnevne vrednosti presežejo tudi 400.
Pri 170 svetujejo, naj se otroci ne igrajo na prostem, športne aktivnosti niso priporočene, starejšim in bolnim odsvetujejo vsakršno naprezanje in jih pozivajo, naj ostanejo doma.
Kolikšna je mejna vrednost v Evropi? 40, 50?
Zamenjamo lahko avto ali hotel, jezik ali politično prepričanje, veroizpoved in osebe, ki jih ljubimo; a zrak …
Zrak si delimo, to je naš skupni zrak, moj zrak in zrak 25 milijonov ljudi, ki ga v tem mestu vdihujejo, večtisočkrat na dan.
Vdihnemo, izdihnemo, poskušamo vdihniti znova. Vdihniti. Zmeraj znova vdihniti.
Kar je bilo še včeraj povsem samoumevno, postane naenkrat vrednota, osnovni življenjski pogoji postanejo preokupacija, za marsikoga glavni cilj.
Šanghaj, Šanghaj.
V hotelski restavraciji klimatsko prezračevanje dviguje papirnate prtičke, prek katerih so položene jedilne palčke.
Gledam jih, a ne vidim prtičkov, drobne ptičke vidim, ki poskušajo vzleteti, a jim teža njihovih teles to prepričuje.
Manjka samo še, da vidim kje kak mesec, kak bambus in kak lotosov cvet, da bi zapolnil predvidljivi imaginarij klasične kitajske poezije.
Dvignem svoje palčke, zadržim papirnati prtiček na mizi, še preden ga uspe dvigniti prepih.
Spominjam se pogovora s kitajskim ljubiteljem papirja, sicer zdravnikom po izobrazbi, ki je družinsko premoženje vložil v nakup zemljišča daleč na podeželju in tam zgradil muzej papirja, ob njem delavnice za umetnike, ki delajo s papirjem ali ga izdelujejo, kaligrafe in druge.
»Moje življenje je papir,« je rekel, tako mirno in tako strastno obenem, da sem onemel.
Potem mi je na telefonu kazal načrt za širitev svojega projekta.
V naslednjih dveh mesecih mora zbrati 4 milijone evrov kapitala za odkup dodatnih zemljišč, kjer bi zrasla vas za ohranjanje papirniške tradicije.
»Zdelo se je, da je vse izgubljeno,« je rekel.
»Kulturna revolucija je pometla s preteklostjo, a Kitajska je velika in iz drobcev nam je uspelo v kratkem času rekonstruirati veliko znanja iz preteklosti.«
Spomniva se Cai Luna, ki je pred skorajda dvema tisočletjema vsaj izboljšal tehniko, če že ni iznašel recepture za izdelavo papirja.
V Egiptu so poznali papirus, a papirusa ni bilo mogoče transportirati, bil je lomljiv in občutljiv na vremenske pogoje.
Kitajci so iznašli papir, ki ga je mogoče pregibati, je lahek in se ga da hraniti dolgo časa.
Kaj bi bila poezija brez papirja?
Kaj bi bila ljubezen brez papirja?
Na kaj bi pisali oporoke, mirovne pogodbe, ljubezenska pisma, na kaj bi tiskali denar in iz česa bi bili izdelani kitajski zmaji, ki jih otroci spuščajo v parkih, če ne iz papirja?
S čim bi si brisal usta, kako bi leteli papirnati ptički v jedilnici mojega hotela, če ne bi bili iz papirja?
Začenja deževati. Množice so na poti v službo. Jutranja prometna konica.
Na podzemni železnici organiziranost, nežno, samoumevno prerivanje, množica se pomika nepričakovano tekoče.
Kakor hitro se zrinemo v vagone in se vrata samodejno zapro, se glave upognejo.
Šanghaj, Šanghaj.
Nobenega šumenja časopisnega papirja, nobenega listanja knjig.
To je doba upognjenih glav, vsak v tihi molitvi svojega mobilnika.
Vlak spelje, lučke ekranov se nagnejo – kot krošnje dreves, skozi kater je zapihal močan veter.
Podoba zraka je tudi ikona šanghajskega metroja.
Neke vrste regratova lučka, leteči tros, množica njih, ki poletijo iz ust balona v podobi ribe na nebu in radostno v urejeni vrsti zakrožijo po modrini neba soncu naproti, se spustijo med ljudi in jim dajejo koristne napotke, kako se vesti na podzemni.
Vse na ekranu, nameščenem pri izstopnih vratih metroja.
Verjetno sem edini, ki ga film prevzame.
Vsak, tudi otroci, prav vsak ima svoj ekran.
Dan poprej sem si na neki stojnici ogledoval posebni filter za telefon, ki preprečuje, da kdo s strani vidi na tvoj zaslon.
Nisem razumel smiselnosti takega filtra.
Zdaj razumem.
Prek ramen sopotnikov opazujem, kaj ljudje počnejo s svojimi telefoni. Nisem le radoveden; zdi se mi, da spletne strani, ki jih gledajo, in način brskanja povejo veliko o njihovih osebnostih in navadah.
Neka gospa kupuje obleko, mladenič pregleduje nogometne rezultate, potem neko stran za bodibilding, nekdo tretji bere besedilo.
Velika večina pregleduje sporočila in fotografije na WeChatu.
Google, Facebook in Twitter so tukaj blokirani. Ljudje uporabljajo WeChat, družbeno omrežje, ki omogoča marsikaj, od bančnih transakcij do nakupa zobne paste.
Dandanes ljudje več ne delijo letakov, marveč hodijo med ljudmi s telefonom in ponujajo QR kodo svoje spletne trgovine – kdor jo poskenira, dobi popust in druge ugodnosti.
Tako drugače od vajenih prizorov na podzemni v Berlinu, Londonu ali Parizu.
Nobenega papirčka nikjer, nobenih časopisov ali smeti.
Vlada tihotna urejenost. Vsak v svojem svetu. Vsak v svoji jutranji wechatovski pesmi.
(odlomek)
